Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
2. september 2026
Avtor: Janez Dreu
Janez Dreu, mariborski literat, je razmeroma pogost gost naše revije. In vselej nas izziva s cikli, ki nosijo imena starodavnih bogov, ki živijo stran od banalnega trušča vsakdanjosti, v odmaknjenih pokrajinah, kjer stvari dobivajo nov izvor in težo. Njegovo poezijo doživljamo kot prvinsko začudenje, da stvari so, da sploh obstajajo, in kot globoko spoštovanje do svetov, ki ga te stvari sestavljajo. Kljub temu, da se tudi v teh odmaknjenih sferah lahko marsikaj zaplete. Objavljeni cikel namreč nosi ime po starogrški boginji Eris, ki je poosebitev nesloge, prepira in disharmonije, znana po tem, da je zanetila prepir med boginjami na grškem Olimpu, kar je kasneje vodilo v trojansko vojno.
***
(Beatrice na sprehodu z »Mnogo hrupa za nič«)
| Hudournik
Besedje dere, se prekopicava kot lava iz vulkana, kakor brzec tik preden iztiri na ovinku.
Posodje iz Merana se že lomi in šklepéta — ogledalo, ki se raztrešči ob srečanju s tlemi.
Premetanke so tako na gosto posajene, da bi lahko z nožem rezal, s kriki paral tihožitje.
Navadno hudournik, ki dere s hribov, premetava skale, ustaviš z zapreko, preokreneš vse tokove, spočasníš divjanje. Nikoli nič narobe
Nikoli nič narobe ne postavi — ne pustí naskočiti okope — ne dovóli, da popustijo.
Po poljani brez preprek, ne da prodreti -— postavlja jih kjer ne pričakuješ. Resnica, vobče znana, izgine kot voda iz posušenega jezera.
Ne kloni pod težo obelodanjenih razlogov — skrbno poiskanih, tehtno zasejanih na polje skupnih vednosti in znanj.
Ne spoznava, da dojeti zmoto ni nič narobe — le rast te zaobjame, kakor svetloba tvojo sobo in prevelik hlebec v njej. Trmoglavost
Vzkliki rohnijo po livadah, udarjajo v ušesa, kakor koló v mlinu vodo.
Nenehno goni svoje misli, jih sipa, trmoglavi z njimi — solze rinejo na plano.
S samoto se ogrinja — s plaščem, ki hladi.
Nemalokrat se sliši žvenketanje mečev -— vihtijo jih prehitre mravlje, ki drvijo nepremišljeno iz ust, se sporečejo in krvavijo — kot na celuloidu skrivenčene figure.
Pa še kar naprej trmari in plava kot igralec, ki se zmêde -— zadeva ob kulise, obarvane rdeče, belo in zeleno.
|
Rep in glava
Pod Južnim križem se je razbohotil ščip — kot grmičévje z malinami ob poti.
Srce s strahom utripe šteje Ob zori bo pacient lekarju — črnokrila noč ne pusti sanjáti — samo potovanje lune je prestati.
Ob prvih žarkih s vzhoda se izstreli pokonci, uredi in strahoma korake šteje.
Brez vsakršne vsebine besediči -— vedno išče glavo z repom, ko je neznano predstoječe.
Po, v mukah, prestanih vseh obvezah, kakor blisk in veter, najde rep in glavo.
Pozabi na strahove, staro kožo čez ramena vrže — še bolj blešči, kot pred ščipom pod Južnim križem.
Zrnje v plevah
Ločevnaje plev od zrnja in darovati resnico na oltarju, je kakor konje brez podkev pognati po melišču.
Ob tem vsak svoje okope brani, opremlja s svojimi pogledi — srce je v igri, ne šopirjenje laži, ki nemalokrat vso pisanost prerekov postavijo na glavo.
Skalpel prereže leporečje, odpre rane polne gnoja, očisti vso nesnago potlačenih navad, potlačenih hotenj, potlačenih zamer in z iglo pošije krvaveče.
Dokajkrat se vname rana celo z mazilom -— kakor ob opletanju jezikov polnih zlobe in okužb.
Ponovno srce pokličeš v igro — z lahkoto meteš pokrajine v razsulu, počistiš s trudom zasejane njive in počakaš na vzklitje semena sprave.
|
Pregled ocene
Povzetek : Janez Dreu - pesmi
