Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Dobitniki nagrad: za žensko in moško vlogo, za najboljšo predstavo po mnenju žirije, za najboljšo predstavo po izboru občinstva
10.december 2025
Piše: Jože Osterman
Tri tedne nazaj se je končal tudi jeseniški gledališki festival Čufarjevi dnevi. S tem je končan “naval” tradicionalnih preglednih festivalskih srečanj, ki se spomladi začne v Pekrah, jeseni pa “eksplodira” v Postojni, Celju, letos je dobil svoje mesto na Senovem, in končno pristane na Jesenicah. Na tej osnovi je že mogoče delati kakšno inventuro v smislu, kaj je ljubiteljsko gledališče prineslo letos. Svoj pogled na to temo je povzel Jože Osterman.
***
Obletnice
Čufarjevi dnevi se v primerjavi z ostalimi festivali ljubiteljskih gledališč začenjajo na dokaj atraktiven način; vedno je njihov začetek vezan na rojstni dan človeka, ki je gledališču dal ime. Gre za pravi mali krajevni praznik in prav je tako.
Gledališče, umeščeno na območje, ki bi ga v tem dolgem mestu še najlaže šteli za njegov center, s svojim vhodom gleda na prostrani Čufarjev trg, ki ga krasita dva kipa jeseniških pisateljev Toneta Čufarja in Mihe Klinarja, na drugi strani pa ga zamejuje najbolj znana jeseniška srednja šola, gimnazija. Ambient bi malone lahko primerjali z Slomškovim trgom v Mariboru, kjer se zgodi odprtje Borštnikovih srečanj; no, velikosti gabaritov se vendarle znatno v prid Mariboru, ki je tudi znatno večje mesto. A ko na Čufarjevem trgu zabobnijo zvoki pihalne glasbe in se na drog dvigne festivalska zastava, je vendarle mogoče s ponosom reči, da ima največja kulturni dogodek v severozahodni Sloveniji na ta način res pravšnji dekor.
Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko polaga venec k spomeniku Toneta Čufarja
Zakaj tak uvod? Letos je festival potekal v znamenju dveh okroglih obletnic: 120- letnice Čufarjevega rojstva in 80- letnice gledališča. Gre za dve izraziti mestni identitetni točki, ki ju je s svojim obiskom počastila tudi kulturna ministrica dr. Asta Vrečko, družbo pa ji je delala še direktorica Javnega sklada za kulturne dejavnosti Mojca Jan Zoran. Dogajanje na trgu se je po kratkem pihalnem nastopu preselilo v gledališko dvorano, kjer je Vrečko izrazila priznanje delu jeseniških kulturnikov, ki pomembno vpliva tudi na slovensko kulturno krajino. S posebej pripravljeno predstavo Pionir novega časa, ki jo režijsko in scenaristično podpisuje perspektivni režiser Rok Sanda, izvedbeno pa jeseniški igralci, je pred gledalci zaživel Tone Čufar z vsemi dejanji, energijo in dilemami, ki jih je preživljal v svojem kratkem, a izjemno burnem življenju. Človek z veliko začetnico. Vlogo Čufarja je z izjemno pretanjenim občutkom odigral domači igralec mlajše generacije Gašper Stojc, ki je suvereno nosil zahtevno predstavo, dolgo dobri dve uri in pol. Čeravno predstava ni bila tekmovalna, je gledalcem zapustila mogočen vtis in je gledališču v veliko čast .
Tudi sicer se je čas festivala nekoliko podaljšal. Organizatorji so se glede na izkušnje preteklih let odločili, da zadnji dan potekata le dve spremljevalni prireditvi: razprava o analizi delovnih pogojev ljubiteljskih gledališč in nastop glasbene skupine Slon in sadež s podeljevanjem priznanj. Če temu prištejemo še to, da je tudi prvi otvoritveni dan postregel z netekmovalno predstavo, se je časovnica festivala raztegnila na kar 9 dni, (v kar pa je vštet tudi dan odmora). Kljub tej časovni razsežnosti se je pokazala imenitna kondicija jeseniške publike, ki je dan za dnem zvesto obiskovala vse dogodke in redno napolnila dvorano; drugje ni vselej tako. Predstave so se tako dogajale pred polno dvorano, kar je za igralce vselej pomembna spodbuda.
Podobnosti in razlike
Prejemnik nagrade za najbolšo moško vlogo Blaž Vehar
Ko ocenjujemo potek tekmovalnega dela, torej šestih predstav po izboru zaslužnega profesorja režiserja Aleša Jana, ne moremo mimo nekaterih podobnosti, ki so festivalu vdihnile presenetljivo enotno sliko. Ta pa je lahko vzbudila tudi kakšen dvom. Videli smo štiri predstave precej »komornega« značaja, v katerih so nastopali največ trije igralci: GTČ Jesenice je izvedlo dramo Norma Fosterja: Ograje, Loški oder Šk. Loka se je predstavil z dramo Yasmine Reza Art, KUD Pirniče z dramo Marshe Norman Lahko noč, mama (2 igralki), malce številčnejša (4 igralci) pa je bila ekipa Beneškega gledališča s priredbo teksta po motivih D. Macmillana in M. Grgića, ki jo je opravila Alida Bevk. Žanrsko sta festival popestrili predstavi uspešnice Petra Stona, Julea Stynea in Boba Merilla Sugar- nekateri so za vroče v izvedbi Mladinskega gledališča Svoboda Trbovlje, ter gibalna komedija Labodenje po jezeru, kot so jo poimenovali izvajalci KUD Franc Kotar Trzin, ki jo je po motivih P.I. Čajkovskega pripravil Sebastjan Starič. Kajpak vemo, da gre pri takih festivalih za izbor, ki ne odslikuje tipične podobe gledališča v državi, a se ni mogoče izmakniti vtisu, da gre gledališče razmeroma intenzivno v smer poglobljenega razmišljanja o človekovi psihi v času njegove skrajne individualizacije in osamljenosti. Taka smer ponuja igralcem izjemne možnosti za igranje najzahtevnejših vlog, režiserjem pa verjetno nekaj manj možnosti za razvijanje spektakla, ki je vendarle nepogrešljiv del gledališča. Druga značilnost festivala je dejstvo, da so vse predstave (sem ne štejemo Labodenja) temeljile na tekstih tujih avtorjev, kar bi bil lahko nekoliko nenavaden in morda celo problematičen trend. Verjetno gre le za slučaj, a če primerjamo zmagovalce lanskih Čufarjev in Linhartovih srečanj, ki sta oba temeljila na tekstih oz. priredbah slovenskih avtorjev, medtem ko so bili letos v obeh primerih zmagovalci tuji dramatiki, malce pozornosti temu pojavu vendarle kaže posvetiti.
Najboljšo žensko vlogo je odigrala Cecilia Blasuting
Ne gre za kritiko, marveč za povzetek nečesa, kar je morda vredno razmisleka, ni pa v ničemer skvarilo podobe uspešnega festivala. Če ponovimo ugotovitev, da so psihološke drame omogočile igralcem ambicijo, da odigrajo izjemne vloge, je treba reči, da so to možnost ti tudi izkoristili. Bili smo priča izjemnim interpretacijam vlog, ki so zajemale vse odtenke človekovega čustvenega, pa tudi razumskega življenja. Očarala je prefinjena igra treh domačih igralcev v Ograjah, sicer najboljši predstavi po oceni strokovne žirije v sestavi Iztok Valič, Rok Sanda in Ana Ruter. Nič ni zaostajal pristop v drami Art, ki je v disciplinirani igri loških igralcev (označena kot komična drama) postala razmišljajoča analiza človeškega prijateljstva, čeravno sicer velja bolj za klasično komedijo; ob ikoničnem igralskem dvojcu Čujovič – Trampuš si je nagrado za najboljšo igro tokrat prislužil tretji v triperesni deteljici Blaž Vehar. Pretresljiva je bila igralska usklajenost obeh igralk, ki sta vsaka iz svojega zornega kota podoživljali trdno odločenost hčere za samomor v drami gledališča iz Pirnič. Sveže odkritje je bila odlična igra in nasploh izvedba predstave zamejskega Beneškega gledališča, še posebej izjemne Cecilie Blasutig, prejemnice priznanja za najboljšo žensko vlogo. Lepo je bilo spet videti slovenske kolege iz Italije na srečanju najboljših! Gibalna predstava Labodenja je bila v tem kontekstu znaten preskok v čisto drug gledališki žanr, zaradi česar žirija verjetno ni našla pravega merila, da bi nagradila njeno zares dobro izvedeno in izzivalno drugačnost, medtem ko je bila uspešnica Sugar bila že vnaprej »obsojena« za najboljšo po izboru občinstva, ki je pokazalo, da sta smeh in veselje vendarle mamljiva motiva tako za izvajalce kot za publiko.
Zadovoljstvo?
Preveč rutinsko bi bilo zgolj skleniti, da je festival uspel. Čufarjevi dnevi zaradi trdne tradicije in odlične ekspresivne moči ljubiteljskega gledališča morajo vselej uspeti! Dobro je predvsem to, da zaradi tega dobro ljubiteljsko gledališče nikdar, vsaj v zadnjih letih je tako, ne zapade udobnemu načinu, ki bi lahko v nedogled uveljavljal kakšne vzorce, ki se lahko kažejo kot uspešni za manj zahtevno publiko in množijo možnosti za čimveč ponovitev. Najboljše skupine že dolgo več ne igrajo na tako »prvo žogo« in Čufarjevi dnevi so to prepričljivo dokazali. Naj torej še dolgo delujejo v smeri, ki jo izkazujejo vsaj zadnjih nekaj let!
