Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
15. december 2021
Piše: Jože Osterman. Letošnje v marsičem izjemno stanje zaradi epidemije covid -19 je poleg drugih težav naplavilo zanimivo časovno »past«, saj so se tradicionalni gledališki festivali letos novembra dobesedno zažrli drug v drugega. V sredini novembra so se tako dogajali kar trije: dva festivala ljubiteljskih gledališč, trnoveljska Novačanova srečanja in jeseniški Čufarjevi dnevi, ki se jima je praktično v istem terminu pridružil še kranjski Teden slovenske drame, ki je praviloma sicer festival poklicnih gledališč, godi pa se običajno v maju. K sreči se je izkazalo, da taka časovna konkurenca pri nikomur ni pustila hujših posledic, kar govori o tem, da si je vsaka od teh prireditev ustvarila dovolj trdno lastno publiko in navsezadnje tudi poslovno okolje. Za same gledališke skupine je bila taka časovna koncentracija morda celo dobra, saj so od Linhartovih srečanj konec septembra postopoma stopnjevali formo, če se izrazimo nekoliko športno, kar se je nedvomno kazalo v izvedbeni kvaliteti predstav. A reprize teh težav vsekakor v naslednjih letih ne bi bila smotrna; če ne drugače, se problemi pokažejo v težavnejši medijski spremljavi takih prireditev in v nezmožnostih strokovne javnosti, da bi res pozorno spremljala dogajanje na več odrih hkrati.
Za zaključek prijeten večer z Mileno Zupančič in Janezom Dolinarjem
Jeseniški Čufarjevi dnevi, že 34. po vrsti, so si z vsemi ostalimi organizatorji gledaliških srečanj kajpak delili tudi druge probleme. Najprej je tu obseg produkcij, ki je bil v minulih dveh pandemičnih letih opazno manjši od običajnega. Nekateri trdijo, da gre za polovičen, drugi da celo za dvotretjinski upad. Strah Jeseničanov, da bo prijav sploh premalo za organizacijo celotedenskega sporeda, se je k sreči izkazal za pretiranega. Prijava 13 predstav sicer pomeni več kot polovičen upad glede na prejšnja leta, a med njimi so bile vse, ki so se kitile bodisi z dobrimi kritikami bodisi z dejansko pridobljenimi priznanji in nagradami, med katerimi velja omeniti oba bisera z letošnjih Linhartovih srečanj, škofjeloško Antigono v New Yorku in domači Fetiš na puter. Tudi izbor ostalih tekmovalnih predstav je za selektorja Jakoba Kenda predstavljal hud izziv, saj je očitno skrčena produkcija izvajalcem, ki so imeli za piljenje predstav več časa, omogočila prebijanje v drugo smer, v sporočilno kvaliteto in v opustitev koketiranja zgolj s malce plehkimi, a za občinstvo privlačnimi komedijami. Taka sprememba se je izkazala kot dobra. Priča o tem, da ljubiteljskim gledališčnikom postaja družbeni angažma njihovega dela pomembnejši kot prej in da tesno sledijo duhu časa.
Izpoved Mazohista je pobrala največ nagrad
V tem okviru smo na Jesenicah videl pet predstav, ki so se vse po vrsti odlikovale z izvrstno igro, zgledno potekajočo dinamiko in z dobrim izvedbenim nivojem nasploh. Nobenih težav z scenskimi elementi, glasbo in svetlobnimi efekti, kar je še nedavno včasih spremljalo celo boljše ljubiteljske predstave. A za pravi preboj to vendarle ni zadoščalo, kar so skusili tudi izvajalci, ki svojo visoko izvedeno sposobnost izpričujejo že desetletje ali več. Letos so to skusili gledališčniki Šentjakobskega gledališča, standardni zbiralci najvišjih priznanj, ki so Strindbergovega Pelikana izpeljali na visoki ravni, a brez presežka, ki je navadno odlikoval njihove nastope. Korektno je delovala tudi predstava gledališča Zarja iz Trnovelj, Partljičeva »klasika« Čaj za dve, ki je prijetno ogrela občinstvo, saj je bila po njenem izboru na drugem mestu. Stopnjo več v iskanju podobe današnjega ljubiteljskega gledališča pa so tokrat vsekakor dosegale predstave Izpoved mazohista v izvedbi gledališča Žaba Prosvetnega društva Vrhovo, ter že omenjeni Antigona v New Yorku (KD Loški oder Škofja Loka) in Fetiš na puter v izvedbi domačega Gledališča Tone Čufar.
Občinstvo je za najboljšo izbralo predstavo Fetiš na puter
Predstave nosijo zanimive oznake: črna komedija (Mazohist) oz. komična drama (Antigona in Fetiš), kar navaja k sklepu, da je bila dramaturgija predstav skrajno zahtevno delo, ki je moralo ob pri vseh treh predstavah razvidnem namenu, da občinstvo miselno angažirajo, to opraviti s komedijantskimi orodji. V tem so bili dramaturgi Mazohista, kjer so prirejali besedilo Romana Sikore kar ustvarjalci sami, še posebej pa dramaturginja Fetiša Nika Brgant, tudi avtorica teksta, uspešnejši od loškega dramaturga (in režiserja) Antigone, uveljavljenega Matjaža Šmalca, ki je bil morda preveč prizanesljiv do teksta, kar je imelo za posledico malce (pre)dolgo predstavo. Kaže, da gre prav v tem elementu predstav iskati tudi ključne oporne točke za končne odločitve žirije, ki so bile za koga morda malce presenetljive, a po tistem, kar smo videli na odru, pravične in povsem logične. Najboljša predstava po mnenju strokovne žirije je postala Izpoved mazohista, najboljša predstava po mnenju občinstva pa Fetiš na puter. Akterji teh dveh predstav so si razdelili tudi ostala priznanja.
Ob dejstvu, da je vse tri izstopajoče predstave krasila izvrstna igra, je logično, da so šla tudi priznanja za najboljšo igro k igralskemu dvojcu iz Vrhovega, Urški Klajn Marion in Žigi Medvešku, ki sta sicer na ljubiteljski sceni znani imeni. Odlična igra je krasila tudi domači dvojec, Saša Dudića in Gregorja Robiča, predstavnika mladega jeseniškega vala, vrednega vse pozornosti. Nastanek lastnega teksta in njegovo res dobro dramatiziranje, obenem pa njuna izvrstna igre dokazuje, kako lahko mlada ekipa, predana gledališki kreaciji, pripravi izjemen gledališki dogodek. Treba je reči, da je tudi dobra kolektivna igra ustvarjalcev Antigone, ki jih je bilo šest, kar nedvomno povečuje zahtevnost igranja, izjemen dosežek. Žiriji, ki so jo sestavljala zares kompetentna imena, namreč Mojca Jan Zoran, direktorica Gledališkega inštituta, Iztok Valič, igralec in režiser in igralka Alida Bevk, ni bilo lahko, saj so svoje odločitve morali opirati na razmeroma majhne nianse med posameznimi precej enakovrednimi uprizoritvami. »Dnevna forma« igralcev pri tem ni bila nepomembna.
Čufarjevi dnevi so letos na Jesenicah opravili veliko delo. Po dveh letih (lani je festival tekel na digitalni platformi) so lahko spet v živo zaškripale odrske deske. Maloštevilni kolektiv gledališča je opravil izredno delo in uspel ustvariti prijetno, prijateljsko gledališko vzdušje. Predstave in tudi spremljevalni program, kjer je zlasti zadnji večer izstopal duhovit pogovor z igralko Mileno Zupančič, ki ga je spretno vodil Janez Dolinar, je občinstvo podprlo z dobro zasedeno dvorano. V času, ko mnogi tarnajo nad obiskom, ki je zaradi korone prepolovljen, če ne še huje prizadet, je bila jeseniška dvorana (ob upoštevanju 50% zasedenosti) praktično vse dneve polna. S pomembno napako, ki postaja vse očitnejša povsod, ne le na Jesenicah: večino občinstva predstavljajo ljudje nad 50 let, kar utegne postopoma postati velik problem. Za zgled vsemu dogajanju velja pohvaliti tudi jeseniškega župana Račiča, ki je skupaj s soprogo zvesto obiskal vse predstave, razen tiste domače, ki si jo je ogledal že prej. Če mislite, da se to dogaja še kje drugje, ste žal v zmoti.
