Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
13. avgust 2024
Primus, ki večinoma poroča o posameznih kulturnih dogodkih in razmišlja o kulturni politiki na področju ljubiteljske kulture, namerava v bodoče več prostora dati tudi neposrednim ustvarjalcem, torej zlasti literatom. Ne gre za čisto novost, saj smo konec predlanskega leta objavili nekaj izvirnih nagrajenih prispevkov, ki so bili plod literarnega natečaja Al’ lepše od Urške bilo ni nobene, ki smo ga skupaj z društvom Reciklaža izpeljali v čast 50- letnici prvega srečanja literatov začetnikov. A tokrat bomo vrata odprli širše, zlasti za objave prispevkov vseh tistih, katerih ustvarjalna kvaliteta dosega tisto, čemur rečemo literarnost, torej vsebuje iskrenost, inovativnost in ustrezen besedni zaklad.
V tem okviru predstavljamo pesnico, gospo Izo Stres. Iza sodi med mlajše ustvarjalke, rojena je bila v Ljubljani 2001, je maturantka Gimnazije Poljane, kar je za kulturnike dobra referenca, letos pa je diplomirala iz anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za zdaj dela z otroki kot inštruktorka in učiteljica angleščine. Simpatično se je ponorčevala iz svojega priimka, saj pravi da klasični lastni predstavitvi: “Sem Iza Stres”, redno sledi vprašanje: “A si pod stresom?” Razlaga še zanimivo življenjsko izkušnjo: kot predšolski otrok se nisem hotela naučiti brati, ko pa sem končno znala, knjige nisem želela zapreti. Pod klopjo med poukom, pod odejo ponoči doma. Branje je bilo vedno način za pobeg.
A je prepričana, da ni ravno tako. Takole pravi: “Pisanje se je izkazalo za nasprotno – način, kako ostati prizemljena, kako razumeti kdo si in kaj hočeš. Sploh med pandemijo, ko je svet izgubil svojo pamet, jaz pa sem se izgubila v njem, je bilo pisanje potka skozi gozd nazaj domov”.
Iza nam je poslala lepo urejen nabor svojih pesmi, ki so vsekakor že same po sebi zametek samostojne pesniške zbirke. Med njimi ni bilo lahko izbrati šest takih za objavo: ravnali smo se po merilu, da poskušamo predstaviti čim več plasti njenega pesniškega razmišljanja. In teh plasti je veliko, iskreno je in občutljivo zadira v psiho moderne ženske, ki preko površine stvari in pojmov, ki nas obdajajo, vidi globine tistega, čemur pravimo življenje.
Izine pesmi:
Drugi danVeje spenjam z nebomin s svojim tihim napevomodganjam smog.Z vsakim korakom moji nogzmanjšam moč svojih nadlogin iščem vzorce –kako belina vej obkroža sonce,kako jaz vedno znova koncespnem v začetek.Počitnice so večen petek,ki so brez vikenda povzetekdejstva: časa ni.Kako naj človek potem spi,če ve, da je kar naredivredno več kot on?Zakaj je vedeti spol in sklonin znat zračunat statistični odklonvredno večkot korak in vdih obzorja? |
Sebi
Dve sveči na tleh, edino kar ostane s čimer lahko zacelim rane in nazaj privabim smeh.
Košček za koščkom si dolbem prostor v svetu. |
Pač
Ja.
Tvoj oče, sin, tvoj mož, svak, tvoj stric, brat, tvoj dragi nečak.
On nebi nikoli! Saj vsak dan moli? Ti komu drugemu pamet soli! Ampak tako je priden v šoli?
Kratko krilo je nosila in ponoči okoli hodi. Sama si je kriva! Komu se zdaj sodi? |
Ti in tvoj
Edini, ki te gleda nazaj,edini, ki te gleda v obraz,edini, ki je vsega tvojega odraz.Edini, ki je s tabo od rojstva do smrti.Edini, ki te za vedno gleda v očiin reče: kaj zdaj sledi?Edini ki stoji s tabo,čuvaj tvojih skrivnosti, sanj in strahov,ki te poznado dna.Ki te dan na dan drži za ramein ničesar ti ne vzame.Mogoče ti luč v očeh vnamein ti zadosti.Edini obraz ki ostane,ki s tabo nosi vse rane,ti oči pomanein te zbudi.Če mu pustiš,če ga gledaš tudi ti,če ga ob pravem času spoznašin mu stopiš naproti. |
Lunina stran
Poslušam kako luna kolne in se svet vrti. Zdaj imam žepe polne misli ampak ne skrbi.
Potem pa kljub temu pride nazaj tisti pretkani, znani vprašaj – kdaj boš živela tukaj in zdaj? Dala si že, pa še mi daj!
Tukaj se luna samo odkrhne in mi pomigne naj stopim vstran – vetru pustim da odnese vrhnje, najtežje misli v dan.
Tam skopnijo, so malo lažje, da imam spet zase čas. Luna ima tudi eno stran zase – zasebni, lasten prostor in glas. |
Gneča
Hodim in prehitevam ljudi. Zakaj se nikomur ne mudi? Ploha se je že davno zlila! Dolgo je tega, ko sem se naučila: težko je najti nekoga, ki tudi hiti, in nihče se mi ne bo umaknil s poti. Bolj ko potiskam in zobe stiskam, počasnejši so moji koraki.
Včasih se kaka brca vrne in takrat nekdo zaječi. Dolgo traja, da se mi utrne – ljudje ne vedo, da so v gneči. Jaz se tiho jezim, a pomolčim, do trenutka ko končno ugotovim, da nimam nobenega nadzora kdaj in kako človek spozna to grozno utesnjenost sveta. |
Pregled ocene
Povzetek : Objava šestih pesmi mlade avtorice, ki šele vstopa na literarno sceno.
