Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Miša Gams
Mednarodni knjižni sejem v Beogradu v znamenju gostje Romunije in slogana “Vrnitev napisanih”
Popotnik, ki se po več letih znajde v Beogradu, lahko le osuplo strmi nad novostmi, ki jih pred sabo zagleda. Na območju glavne avtobusne postaje se namreč razprostira cel kompleks visokih stavb, luksuzno naselje “Beograd na vodi”, ki je povsem spremenilo podobo mesta. Če se odpravi ob reki na sprehod v iskanju starih pivnic in kavarn, presenečeno ugotovi, da so izginile skupaj z naseljem starih barak, le tu in tam se najde kak nočni klub ali bar s pošteno zasoljenimi cenami. Še huje je, če se odpravi ob Donavi proti kompleksu hal, kjer zadnji teden v oktobru poteka knjižni sejem. Čeprav je vseskozi urejeno sprehajališče, je zaradi številnih gradbenikov prehod do tja nemogoč, zato si je čez nastajajoče naselje potrebno poiskati pot, ki vodi cik-cak skozi sistem koridorjev in improviziranih con za pešce, da se na koncu znajdeš pred visoko blagovnico, kjer se končajo vse poti. Šele nekaj metrov pred sejemskim prizoriščem, naletimo na ustrezne oznake, ki nas usmerijo proti vhodu. Še huje je, če pridemo v Beograd z vlakom (čeprav od korone naprej zaradi pomanjkanja potnikov ni več direktne linije Ljubljana-Beograd)– železniška postaja Center se namreč ne nahaja več poleg glavne avtobusne postaje, temveč je zaradi ogromnega kompleksa hitro nastajajočih stolpnic prestavljena v predel mesta, ki se imenuje Prokop, iz katerega se proti centru lahko prebijemo skozi sistem nadvoznih poti za pešce. Navigacija nam v tem primeru ne bo v pomoč, potrebno bo povprašati meščane na kateri nadvoz oz. v kateri podhod moramo zaviti, da pridemo do cilja.
FOTO: Miša Gams
Ob nakupu vstopnice za 300 din (kar znaša 2,6 evra) dobimo v roke brošuro s tlorisom sejemskega prostora in programom, napisanim v cirilici. Ko povprašamo, če lahko dobimo tudi verzijo, napisano v latinici ali angleščini, nas zaposleni na informacijskih točkah le začudeno pogledajo. Od samega začetka sejma, ki letos praznuje 65 let, je navada, da so vse informacije v brošuri podane v cirilici. Pred nami se nahajajo štiri ogromne hale, med katerimi je najbolj prepoznavna velika krožna hala s kupolo, ki deluje kot ogromna vesoljska ladja. V njej najdemo zajeten zalogaj srbskih založb, med katerimi prevladujejo Vulkan, Dereta, Laguna, Arhipelag, Partenon, Klett, Geopoetika in Clio, v oči pa nam pade tudi srbska podružnica Mladinske knjige, ki ima isti logotip kot slovenska “matica”, čeprav zastopa povsem druge avtorje in žanre. Srbska podružnica Mladinske knjige se lahko pohvali tudi z najvišjimi popusti, saj ima na svoji spletni strani objavljeno, da v oktobru ponuja kar 70% popust pri nakupu knjig, medtem ko npr. Vulkan in Laguna oglašujeta zgolj 20% popust. Na sejmu se je letos prvič predstavila tudi srbska Pošta, za katero lahko zatrdimo, da je imela najbolj minimalistično, a obenem najbolj estetsko “izložbo” s cvetočo telefonsko govorilnico, pred katero so mladi z užitkom pozirali. Naj dodamo, da so v času sejma ponujali knjige v trafikah in poštah po vsej državi za 300 din, kar je za Srbe, ki v povprečju prejemajo 400-600 evrov neto plače, dokaj sprejemljiva cena. V hali 1 smo v zgornjem nadstropju, tik pod stropom “vesoljske ladje”, do katerega vodijo tudi tekoče stopnice, lahko opazili številne popotnike, ki so oglaševali svoje knjige ter muzeje, ki se lahko pohvalijo z razstavo unikatnih knjig. Eden izmed njih je Muzej knjige i putovanja, ki poseduje čez 30.000 knjižnih del s podpisi avtorjev, posebnost muzeja pa je tudi ena izmed najmanjših knjig na svetu (meri le nekaj milimetrov), knjiga Gentle giants of the east, ki vsebuje prave ilustracije slonice in je narejena iz slonovih izrebkov, ter serija knjig, ki so narejene iz hranljivega papirja, s katerimi se bralec lahko “podpre” tudi, ko je dejansko lačen.
Hala 1 je s hodnikom spojena s halo 4, kjer si podajajo roke številni striparji in antikvarijati, ki kar tekmujejo v tem kdo bo prodal več knjig po 100 din (0,85 evra) ter na drugi strani zastopniki evropske integracije in pravoslavne cerkve. Medtem ko prvi delijo obsežne brošure o naravni in kulturni diverziteti Srbije in pri tem poudarjajo umeščenost v evropski prostor, se drugi ponašajo s predstavitvijo samostanov na sto in en način, saj lahko obiskovalec pri njih dobi tako posebno olje za zdravljenje kot tudi rakijo, verižice in knjige o pravoslavnih svetnikih. Prav na teh stojnicah se gnete tudi največ starejših ljudi, medtem ko je bilo največ osnovnošolcev, srednješolcev in študentov prisotnih v hali 2, kjer se predstavljajo različne šole in univerze s svojimi učbeniki, priročniki in delovnimi zvezki. Najbolj pisane in razgibane so bile stojnice naravoslovnih in strojnih fakultet, ki so poleg učbenikov razstavljale tudi zanimive rekvizite iz področja umetne inteligence in mehatronike. Naj poudarimo, da se je med 23. in 30. oktobrom v različnih dvoranah, ki nosijo ime po svetovno znanih srbskih književnikih (dvorana Iva Andrića, dvorana Borislava Pekića, dvorana Vaska Popa), ki povezujejo Halo 1 in Halo 2, zvrstilo več obeleženj okroglih obletnic (posebna pozornost je bila namenjena dvema velikima romanopiscema – Dostojevskemu in Joyce-u ter njunima romanoma Zle duše in Ulikses), več kot sto predstavitev knjig pa tudi zanimivih razprav na tem uredniške in založniške dejavnosti v času covida. Največ glasbeno-literarnega dogajanja je bilo v dvorani Kosova in Metohije ter ob stojnicah srednjih šol in fakultet, kjer se je predstavilo kar zajetno število pevskih zborov in inštrumentalistov.
Gostja letošnjega mednarodnega knjižnega sejma je bila Romunija, ki je pritegnila pozornost z zanimivo scenografijo stojnice – z dvema velikima lesenima gugalnicama in razstavljenimi slikanicami je očitno želela privabiti zlasti otroke. Na otvoritvi je poleg predsednika Upravnega odbora sejma knjige, pisca in akademika Dušana Kovačevića spregovoril tudi romunski pesnik, urednik in novinar Mircea Dinescu, ki se je svoje dni boril proti komunističnemu režimu, tokrat pa je v luči rusko-ukrajinske vojne poudaril pomen miru na svetovni ravni. Med tujimi gosti naj omenimo tudi hrvaškega pisatelja Đorđe Matića, italijanskega pravnika, novinarja in pisatelja Giovannija Dozzinija (njegov roman Spredaj je hodil Baboucar je leta 2019 prejel nagrado Evropske unije za književnost) in francoskega pisatelja, literarnega kritika in novinarja Patrica Bessona, ki je na sejmu predstavil svojo novo knjigo Đoković, zavračam, ki je pred kratkim izšla v zbirki Disident beograjske založbe Čigoja štampa. V njej Besson predstavi boj srbskega tenisača Đokovića, ki je zavrnil veliki turnir v Avstraliji, ker so od njega zahtevali, da se cepi proti covidu.
FOTO: Miša Gams
Med stojnicami tujih držav naj omenimo tudi rusko in kitajsko stojnico, ki že številna leta razstavljata knjige druga ob drugi – medtem ko so na ruski stojnici izstopale družboslovne knjige in zgodovinske slikanice za otroke, so na kitajski prevladovale knjige iz področja geopolitike in ekonomije. Med manjšimi razstavljalci naj omenimo še iransko, egipčansko, maroško, poljsko in hrvaško stojnico ter stojnico Inštituta za italijansko kulturo, medtem ko je Slovenijo zastopalo le podjetje 2TM d.o.o., ki je z geslom “Studirajmo u Sloveniji” delilo informacije o možnostih za študij in delo bodočim študentom, ki so majhno stojnico, ki se je nahajala na vogalu druge hale, v poplavi raznovrstnih udarnih akcij in popustov, bolj kot ne preskočili. Kljub temu je bilo moč zaslediti knjige slovenskih pisateljev in pisateljic kot so Mojca Kumerdej (Hronosova žetva), Katja Perat (Mazohistkinja) in Zoran Predin (Mongolske mrlje), ki so v zadnjih treh letih izšli pod okriljem srbske založbe Geopoetika, saj so na stojnici bili izpostavljeni v “prvi bojni liniji” skupaj s svetovno prepoznavnimi avtorji kot so Orhan Pamuk, Haruki Murakami, Ingmar Bergman in Patty Smith.
Če povzamemo – čeprav Mednarodni knjižni sejem v Beogradu ne more konkurirati s knjižnim sejmom v Frankfurtu, ki je letos potekal skorajda istočasno, pa se lahko pohvali z bogatim kulturnim programom in številnimi sejemskimi popusti, s katerimi je organizator privabil najranljivejše skupine. 24. in 25. oktobra je bila cena družinske karte le 800 din, medtem ko je bil 28. oktober namenjen šolarjem, ki so v sklopu organiziranega obiska plačali le 150 din (1,30 evra) za posamezno karto. Poleg slovenskih založb smo vseeno pogrešali literaturo Francije, Španije, Nemčije, skandinavskih držav in držav Beneluxa in upamo, da bomo naslednje leto v Beogradu uzrli katero od založb iz omenjenih držav.
S hitrim vlakom do letošnje Evropske prestolnice kulture
Iz Beograda se odpravimo v Novi Sad, letošnjo evropsko prestolnico kulture, z najnovejšim hitrim vlakom, ki mu ljubkovalno pravijo “Soko” in ki za 71 km dolgo pot potrebuje le 33 minut vožnje. Izredno priljubljen vlak, na katerem stevardi radi postrežejo tudi kavo in malico, ima veliko prostora za kolesa, skiroje in razne vozičke, do cilja pa vas pripelje za borih 400 din, kolikor bi v Ljubljani plačali za dve kavi. Ko se sprehajamo po ulicah drugega največjega mesta v Srbiji, nimamo vtisa, da hodimo po ulicah evropske prestolnice kulture. Šele ko nas pot pripelje do rečnega obrežja, kjer na trdnjavi zagledamo napis, medtem ko nas mobitel opozori, da je na voljo brezplačno wi-fi omrežje “Europski grad kulture”, se zavemo, da smo v mestu, kjer bi morali na vsakem koraku trčiti ob kakšno kulturno dogajanje. Žal temu ni tako – ko mimoidoče povprašam, če kaj vedo o tem, vsi le skomignejo z rameni, tudi receptorji v bližnjem mladinskem hostlu prvič slišijo za EPK. Čeprav lahko na osrednjem trgu, ki se nahaja ob mogočni katedrali, zasledimo fotografsko razstavo s pomenljivim naslovom Život, ki ponuja na ogled fotografije, ki so jih na delavnicah ustvarili tamkajšnji brezdomci, nikjer ne moremo priti do brošur v fizični obliki niti do informacij, kje v mestu se nahaja kulturno dogajanje v sklopu EPK. Na ulicah okrog glavnega trga lahko opazimo nekakšne zastave oz. transparente, ki večinoma v cirilici pričajo o tem, da je mesto v znamenju Druge ? Evrope, programskega sklopa, ki v okviru EPK predstavlja umetnost ranljivih skupin – slepih in slabovidnih, fizično nepokretnih in ljudi s težavami v duševnem razvoju ter poteka med 8. oktobrom in 23. novembrom. Na sedežu tamkajšnje študentske organizacije nas od daleč pozdravi iztegnjena dlan, ki označuje razstavo z naslovom Umetnost za vse, ki je namenjena tudi obisku tovrstnih gledalcev. V avli, ki se nahaja v centralni zgradbi Univerze v Novem Sadu, si lahko pogledamo slike, fotografije, digitalne animacije in zvočne inštalacije umetnikov, ki so podprte z različnimi taktilnimi simboli, ki jih lahko preberejo tudi slepi in slabovidni obiskovalci, dostop do njih pa je omogočen tudi tistim, ki se nahajajo na invalidskih vozičkih. V sklopu projekta Druga? Evropa si v galeriji Matica srpska lahko pogledamo tudi razstavo z naslovom Življenje, posvečeno umetnosti – Uroš Predić za vse, ki ponuja bogat spremljevalni program z delavnicami za slabovidne, gluhe oz. naglušne, za osebe z motnjami v duševnem razvoju in za osebe, ki se zaradi starosti ali zaradi fizične negibljivosti ne morejo udeležiti razstave – prostovoljci jim v domove za ostarele dostavijo reprodukcije umetnin, o katerih steče pogovor. Na trgu galerij, ki se nahaja nasproti katedrale, si med 24. septembrom in 4. decembrom lahko ogledamo razstavo znamenitega srbskega slikarja Save Šumanovića, ki se nahaja tako v galeriji Matice srbske kot tudi v galeriji Spominska zbirka Pavla Beljanskega, tretji del razstave pa se nahaja v muzeju v Šidu.
FOTO: Miša Gams
Novi Sad bi moral postati evropska prestolnica kulture že lansko leto, vendar pa je epidemija covida prekrižala račune organizatorjev, tako da je svečana otvoritev potekala 13. januarja letos z multimedijsko predstavo Zeniteum::2022 v režiji Dragana Živadinova, v kateri se je poklonil srbskima znanstvenikoma Mileni Marić Einstein in Milutinu Milanoviću. Januar je potekal v zamenju praznovanja skrbskega pravoslavnega novega leta ter velike razstave z naslovom “Čas in vesolje”, ki jo je pospremilo več kot 50 performansov. Marec se je odvrtel v znamenju mednarodnega knjižnega sejma, številnih predstav in razstav, med 20. marcem in 15. majem so se v sklopu Prihodnost Evrope odvili kar štirje večji gledališki festivali, v katerih so sodelovali mladi iz različnih koncev sveta, medtem ko je programski sklop z naslovom Heroine, ki je potekal med 16. majem in 12. junijem osveščal o nasilju nad ženskami. Poletje se je odvilo v znamenju programskih sklopov Trdnjava miru in Dunavsko morje, katerega so obeležile številne video projekcije, performansi in koncerti, jesen pa je potekala pod sklopom Kalejdoskop kulture, ki je z najrazličnejšimi razstavami nudil uverturo že prej omenjeni Drugi? Evropi. Čeprav so o tem, da je Novi Sad evropska prestolnica kulture, pričali le posamezni napisi, je bil živahen utrip mesta opazen tako podnevi kot ponoči – podnevi so se poleg mestne tržnice in okoliških ulic, na katerih kraljujejo izredno ugodne trgovine z rabljenimi oblačili, trle množice ljudi, ki so drvele po opravkih, medtem ko se je z zatonom sonca glavna ulica v mestu prelevila v nekakšen Las Vegas v malem, kjer so trgovine in lekarne tekmovale z nočnimi klubi in stavnicami v tem, kateri bo uspelo pod svoje okrilje privabiti čim več mimoidočih ljudi, ki jim je kultura postranskega pomena. Vseeno pa lahko zatrdim, da ima Novi Sad od vseh srbskih mest najbolj evropski karakter, zato je njegov izbor za EPK 2022 na nek način samoumeven. Kljub pomanjkljivemu informiranju in označbam, je treba pohvaliti skrb za ranljive skupine, zaznamovane s telesnimi ali duševnimi ovirami – njim so skoraj v celoti prilagojeni kulturni dogodki in razstave. Razen Muzeja modernih umetnosti Vojvodine, kjer me je na otvoritvi razstave stripov lokalni brezdomec pobaral, če mu lahko opišem ilustracije, saj se do njih zaradi gibalnih težav ni mogel prebiti. S pomočjo fotografij na telefonu sva rešila tudi ta problem, čeprav mi je zaupal, da zaradi evropske prestolnice kulture nima nič lažjega življenja kot ga je imel prej …