RAZKOŠJE SPOMINOV – LIKOVNA RAZSTAVA LIKOVNIKOV DRUŠTVA DISTROFIKOV SLOVENIJE

2. marec 2025

***

Piše:Saška Strnad

V ljubljanski mestni hiši so se v Zgodovinskem atriju z razstavo Razkošje spominov javnosti predstavili člani skupine Likovna snovanja, ki v okviru Društva distrofikov Slovenije deluje že dobrih 20 let. V prvem desetletju je bil njihov mentor akademski slikar Ernest Krnaič, danes pa skupina deluje pod mentorstvom Saške Strnad.

Razstava Razkošje spominov ni le zbirka zgodb, občutij in pogledov – je poetično potovanje, ki presega okvirje platna in sega do bistva človeške narave. Obiskovalca vabi, da se za trenutek ustavi, poglobi vase in stopi v svet, kjer se domišljija prepleta z resničnostjo,čustva oživljajo barve in linije, svetovi pa se združujejo v harmonijo. Na tej razstavi umetnostni zgolj izraz; je terapija, vir moči in utrip življenja.

Na razstavi Razkošje spominov se predstavljajo člani skupine Likovna snovanja, ki deluje v okviru Društva distrofikov Slovenije: Beti Lunder, Matjaž Bartol, Nataša Bartol, Jože Kovačič – Jojo, Urška Grahek, Aleš Kolman, Vera Brnadič, Fani Trunkelj, Nika Rappl Vencelj, Enes Gazibera, Urška Jordan – Ulla, Maks Strnad, Nika Rupnik, Darinka Groznik, Alojz Goršič, Mateja Anzeljc Bratina in Marjetka Kranjc.

Za te avtorje je umetnost mnogo več kot dejavnost – je prostor svobode, kjer lahko sanjajo, raziskujejo in premagujejo vsakdanje ovire. Je zdravilni balzam za dušo in telo, ki prinaša občutek izpolnjenosti, sprostitve in radosti. Je orodje, ki jih izobražuje, navdihuje in spreminja vsak trenutek v dragoceno doživetje. Razkošje spominov zajema likovna dela iz ciklusov Dotikanja, Šepetanja, Povezovanja in Čutenja.

Saška Strnad, mentorica Likovnih snovanj

Urška Jordan – Ulla, avtorica:

»Izhajala sem iz svojega bistva – iz tiste najgloblje resnice, ki me vodi skozi življenje. V naravi se najmočneje povežem sama s seboj, s svojo intuicijo in avtentičnostjo. Tam najdem mir, sprostitev in odgovore, ki jih drugje morda ne slišim. Zato sem risala rože, metulje, gobe … vsak od teh elementov nosi poseben pomen.

Metulj zame simbolizira transformacijo – preobrazbo iz gosenice v metulja, ki se dvigne v svojo polno lepoto. Spremembe so edina stalnica v življenju, in prav skozi njih rastem. Narava me prizemlji, osvobodi bremen in mi omogoči, da se ponovno napolnim z energijo. Šele ko sem sama v ravnovesju, lahko svojo svetlobo delim z drugimi in svetu ponudim najboljši del sebe.

Vse v meni in okoli mene je prepleteno – sem kompleksna oseba, zato moje izražanje pogosto sega tudi v abstraktno. Žive barve mojih del odražajo barvitost moje osebnosti, plameni pa simbolizirajo notranji ogenj, ki me žene naprej.

Da bi postala najboljša verzija sebe, sem večkrat stopila skozi velike preobrazbe. Morala sem spustiti dele preteklosti, ki mi niso več služili, in se odpreti novim potem ter načinom življenja. Kot Feniks sem se dvignila iz pepela neuspehov – prerojena, močnejša in pripravljena, da zasijem v vsej svoji luči.

Goriš v bolečini preteklosti, da lahko razsvetliš prihodnost.«

Dieter Valjavec, obiskovalec:

»Ogledal sem si likovno razstavo Razkošje spominov, ki je bila predstavljena v Ljubljani. Že ob vstopu me je prevzel ambient Mestne hiše, ki je s svojo zgodovinsko podobo in premišljeno postavitvijo razstave pustil močan pečat. Pot do zunanjega pokritega atrija, kjer so bila razstavljena dela, je bila skrbno vodena in varna, razstava pa je bila obogatena z večdelnimi dogodki, ki so se vsebinsko prepletali z osrednjo zgodbo umetniških del.

Dela so ustvarili slikarji z mišično distrofijo, kar je razstavi dodalo še posebej globoko in čustveno dimenzijo. Umetnost, ki prihaja izpod čopičev ljudi, ki se vsakodnevno soočajo s telesnimi omejitvami, odpira nova obzorja razmisleka – o telesu, o boju z lastnimi zmožnostmi, pa tudi o iskanju lepote, idej, preciznosti in vztrajnosti, ki je potrebna za takšno delo. Vsaka slika nosi nešteto ur truda, predanosti in moči, ki presega zgolj ustvarjalni proces in sega v globlje razumevanje človeške volje.

Imel sem tudi priložnost spoznati nekaj prisotnih umetnikov, ki so s svojo energijo, dobro voljo in prisrčnostjo postavili pravi poudarek na celotno izkušnjo. Njihova zgodba me je navdihnila in opomnila, da je življenje vsakega posameznika odvisno od njega samega. Ne glede na fizične omejitve živijo s polno paro in s svojo ustvarjalnostjo presegajo meje, ki se zdijo nepremostljive celo ljudem s popolno mobilnostjo.

Razstava je ponujala raznolike tehnike, ideje in kombinacije, pri čemer je vsaka na svoj način izražala nekaj globokega in pomenljivega – pa četudi je bilo ustvarjeno zgolj s svinčnikom.

S to izkušnjo sem odšel obogaten z novim znanjem in spoznanjem, da je v življenju mogoče prav vse, če imamo voljo in srce.«

Darinka Groznik, avtorica:

»Solze sreče, radosti, veselja in žalosti – odsev vseh občutkov, ki jih nosimo v sebi. Srca, prežeta z ljubeznijo in glasbo, ki odzvanja v duši in telesu.

Pri ustvarjanju sem uporabljala tudi enostavne geometrijske like, saj njihova skladnost in simetrija prinašata harmonijo. Z različnimi barvami zapolnjujejo roko, ji vdihnejo življenje in jo preoblikujejo v slikovito pripoved o čustvih, preteklosti in notranjem svetu.«

Enes Gazibera, avtor:

»Roke so izjemno pomemben del telesa – skozi njih se prepletajo žile, ki jim dajejo življenje in moč. Ključno vlogo pri tem ima srce, saj s svojim neprestanim utripom omogoča pretok krvi, ohranja vitalnost in zdravje.

Roke so simbol delovanja, dotika in podpore. Ena roka predstavlja nas same – našo lastno moč in sposobnost, da skrbimo zase in druge. Druga roka ponazarja zdravstveno osebje, osebne asistente in vse tiste, ki nesebično pomagajo ter skrbijo za dobrobit drugih.

Vse skupaj se prepleta v sporočilo srčnosti, zdravja, povezanosti in medsebojne pomoči – vrednot, ki nas združujejo in krepijo.«

Nika Rupnik, avtorica:

»Igrala sem se z rokami, kot da bi risala vzorce, like ali tetovaže. Kot da bi s svojimi rokami risala svet, ki se ni videl, a je bil občuten v vsakem premiku, vsaki sledi, ki sem jo pustila v svoji domišljiji. Vzorce sem si zamišljala kot geometrijske oblike, ki so se prepletale, ali pa kot umetniške tetovaže, ki bi na koži nosile zgodbe in sporočila.

Pri tem sem se povezala z lastno domišljijo, čustvi in idejami, ki so se izklesale v nenavadnih oblikah in oblikovanjih, vsak odtis pa je bil edinstven in poln pomena.«

Nataša Bartol, avtorica:

»Ko sem stopila v razstavni prostor Mestne hiše v Ljubljani, sem začutila nekaj posebnega. Ambient, prežet z zgodovino, je ustvaril čudovito kuliso za naša dela, različni likovni ciklusi pa so se med seboj prelivali in tvorili harmonično celoto. Bilo je ganljivo opazovati obiskovalce, kako z zanimanjem raziskujejo moje in dela drugih avtorjev, se poglabljajo v njihova sporočila ter z nami delijo svoje vtise in vprašanja. Ta neposreden stik je ustvaril prijetno in pristno vzdušje, ki nas je vse povezalo v nepozabno izkušnjo.

Zame je umetnost način izražanja, ki presega besede. Veseli me, da lahko s svojo ustvarjalnostjo prispevam k družbi in dokazujem, da umetnost ne pozna meja. Z risanjem ustvarjam mostove med seboj in gledalcem, odpiram prostor za dialog, ki presega vse ovire in prebuja radovednost, občutke ter iskanje lastnih zgodb. Ta razstava je bila zame poseben trenutek, ki me je napolnil s hvaležnostjo in novim navdihom.«

Matjaž Bartol, avtor:

»Pri slikanju likovnih del Povezovanja in Dotikanja mi je bilo najpomembneje čutiti in doumeti sliko v njeni celoti. Ko sem risal roke, sem v tem procesu občutil notranjo borbo za življenje, ki sem jo nato prelil na platno. Vsaka poteza, vsak detajl je bil izraz mojega čustvenega boja, moje želje po povezovanju in ustvarjanju nečesa, kar presega zgolj likovno umetnost.

V življenju imamo tako temo kot svetlobo – oboje je neločljivo povezano in vpliva na naš pogled na svet. Moja dela pa izžarevajo svetlobo, ki prehaja skozi temne trenutke, saj verjamem, da prav v temi lahko najdemo moč, da zažarimo. Svetloba, ki jo prinaša umetnost, je moja pot do razumevanja samega sebe in sveta okoli mene.«

Cilka Flegar, obiskovalka:

»Mislim, da so taki programi izjemno pomembni, saj ne le omogočajo umetniško izražanje tistim, ki se soočajo z dolgotrajnimi boleznimi, temveč tudi ustvarjajo prostor za razumevanje in sočutje.

Umetnost je neverjetno močan kanal, ki lahko premosti vse fizične ovire in pokaže človeško moč ter vztrajnost. Ko gledam to razstavo, vidim več kot le slike – vidim zgodbe, borbo in neizmerno lepoto, ki jo lahko ustvarijo tudi tisti, ki jih telo omejuje. Podpirati umetnost v tej obliki pomeni podpirati ljudi, da se izrazijo, da se povežejo s svetom in sami s seboj, kar je za njihovo duševno in telesno dobro počutje neprecenljivo. Verjamem, da mora umetnost biti dostopna vsakomur, ne glede na okoliščine, saj lahko vsak posameznik s svojo kreativnostjo obogati svet okoli sebe.«

Maks Strnad, avtor:

»Ko sem ustvarjal roke, sem razmišljal, kaj bi v tem trenutku jedel. To se zgodi pogosto, saj imamo ta srečanja ob popoldanskih urah, ko mi običajno pade sladkor. Takrat začnem razmišljati o sladkarijah, ki jih imam najraje, in te misli so se nekako prenesle tudi v moje umetniško delo. Na mojih rokah so tako nastale vse tiste sladice, ki bi jih z veseljem pojedel, če bi jih imel takrat na voljo med ustvarjanjem.

Vprašanje pa ostaja, če bi sploh kaj ustvaril, če bi imel te sladice na voljo na Likovnih snovanjih?  Verjetno ne, ker bi vse to dejansko pojedel in si tega ne bi želel ustvariti – te sanje. Sladke sanje.«

Jože Kovačič – Jojo, avtor:

»Otvoritev razstave likovnih del članov Društva distrofikov Slovenije je bila izjemno lepo izvedena, obogatena s prijetnimi melodijami glasbenikov. Na dogodku je bilo predstavljeno delovanje društva in projekt Likovna snovanja, ki ga vodi naša mentorica Saška Strnad. S svojo ustvarjalnostjo in inovativnimi idejami nas vedno znova preseneča in navdihuje.

Ponosno lahko rečem, da sem del te skupine že od samega začetka, in želim si, da bi še dolgo delovali ter ustvarjali skupaj. Posebej me veseli, da so naša likovna dela razstavljena v tako pomembnem prostoru, kot je Mestna hiša Občine Ljubljana. Upam, da bomo s svojimi deli razveseljevali tako sebe kot vse, ki cenijo umetnost in ustvarjalnost.«

Saška Strnad, mentorica:

»Umetnost je kot svetloba, ki preseva skozi platno naših življenj. Včasih mehka in nežna, drugič drzno razpršena v barvitih kontrastih. Vsaka poteza čopiča, vsaka sled svinčnika, vsak odtis duše na platno nosi zgodbo – zgodbo vztrajnosti, sanj in preseganja meja.

Ko gledam dela, ki so nastala pod vašimi rokami, vidim več kot le barve in oblike. Vidim moč, ki presega telesne omejitve, vidim ljubezen do ustvarjanja in tisti nevidni, a občuteni utrip srca, ki daje vsaki sliki poseben čar.

Razstava ni le postavitev del v prostor – je odsev notranjih svetov, ki jih razkrivamo drug drugemu in vsem, ki so pripravljeni videti s srcem. Naj bo vsak pogled na ta dela kot odprto okno v nove možnosti, v globlje razumevanje in v spoštovanje ustvarjalne moči človeka.

Hvala vam, dragi umetniki, ker ste del te zgodbe. Naj vaše barve nikoli ne zbledijo, naj črte vedno najdejo svojo pot in naj navdih nikoli ne utihne.«

Razstava bo na ogled do 6.3.2025 – dostop omogočen tudi osebam z ovirami.