NINA KREMŽAR: DOSTOP NA ODPRTO MORJE

Piše: Tonja Jelen

Pesnica in recenzentka Tonja Jelen s ključem do odprtega morja. Foto: osebni arhiv

Pesniški prvenec Nine Kremžar (r. 1993), pesnice, urednice in komparativistke, Dostop na odprto morje (Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, 2019) že s samim naslovom ponuja možnost pristopa do večpomenskega polja, ki je dopustno in široko. Tudi asociacija z morjem je smiselna, saj je motiv vode v pesmih pogost, prav tako je brskanje pesniškega jaza po globinah – nikakor ne klišejsko ali poenostavljeno – kar pogosto. Pa ne le po živem telesu, temveč po mrtvi subjektki, ki jo secirajo drugi v pesmi avtopsija. Taki preobrati se v obravnavanem prvencu zgodijo še nekajkrat, a kar je pomembno – prepričljivo.

 

 

 

 

 

 

Izdana pesniška zbirka Dostop na odprto morje je nagrada avtorici, saj je leta 2018 zmagala na natečaju Festivala mlade literature Urška 2018, ki ga že skoraj dvajset let prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. Državni selektor je bil Primož Čučnik, prevajalec, pesnik in urednik, ki je v spremni besedi spretno poudaril težišča zbirke. V knjigi pa se nahajajo tudi cikel in pesmi, ki so v zadnjih letih bile izbrane in zmagovalne na različnih slovenskih literarnih natečajih, kot na primer Rdeča nit, Zlet literarnih zavetnikov, Spirala in Pesniški turnir. Pesmi tako obetajo že na začetku in vse to upravičijo tekom branja in razmišljanja.

Uršljanka 2018 Nina Kremžar z mentorjem in urednikom knjige Primožem Čučnikom. Foto: osebni arhiv

 

Poezija ni danost sama po sebi, je dar in talent, premešana z delom, in za pesniški prvenec Nine Kremžar lahko rečem, da me je resnično nagovoril s svojim jezikom, ki je pretehtan in umerjen, in z govorico, ki prehaja v brezčasnost, ki pa je hkrati še kako zelo živa in tukaj, sedaj. Kajti ko se razpre beseda, ki je lahko še tako šibka (ne v slabšalnem pomenu), se razpre govorica – pesniška, ki ni prav nič pompozna, a je živa, jasna in slikovita –, ali, kot pravijo verzi v pesmi dnevi, se razteguje v eno samo neskončno popoldne: »mokri prameni/uokvirjajo tvoj obraz/ki se je neopazno začrtal/v peščeno morsko dno//smeješ se//zrak je gost z mrgolečim zvokom/ki se kot para dviga nad asfalt«. Ravno ti detajli na primer slikajo jasno podobo povsem vsakdanjega trenutka, ki pa ga pesnica ubesedi s pravo mero premišljenosti, a še vedno z občutkom in pretanjenostjo. A tega občutka ne moremo zajeti, moramo ga loviti – ta izmuzljivost je prisotna skozi vso zbirko.

Naslovnica pesniškega prvenca Nine Kremžar (JSKD, 2018). Foto: arhiv JSKD

 

Pesniška zbirka je razdeljena na štiri oštevilčena dele, pesmi opuščajo rabo začetnic in ločil. Prva pesem babilon odpira kompleksno polje tematik, ki jih Nina Kremžar nato ubesedi v vseh pesmih; metaforično dobro preneseno je tu to, da je človeštvo na taki poti vseskozi. Kako se odlomiti in ostati samosvoj, bi lahko rekla za pesniško govorico te zbirke, ki spretno nastavlja ogledala družbi in sami sebi. A kaj je najboljša poanta vsega tega – da je ta poezija tako predihana, da je pisana že skorajda brezosebno, a se te sunkovito dotakne z verzi. Pesmi tako spretno preraščajo v zgodbe, ki so kolektivne in so del nas. Tako v pesmi za lahko noč pove pesem v prozi, ki je sicer okrutna zgodba o izgubi očeta, moža, sina, brata, tovariša v drugi svetovni vojni. Ta deziluzija rojstva pa je še posebej izkristalizirana v ciklu pesmi mati prve generacije. Tako je tema materinstva vloga, ki ni nujno najlepša, saj s sabo nosi tudi ogromno težo bolečine – smrt otroka. Pa vendar teh pesmi ne bi označila za trpke in sentimentalne, saj je, kot sem že rekla, v njih veliko ironije in dvoumne lahkotnosti, ki se kaj hitro prevesi v drugačno pozicijo – to je moči sredi najhujših bitk. Ta boj pa se še posebej lepo prikaže v pesmih, ki imajo samosvoj ritem, ki spominja na udarce z golimi stopali in spominja na večen ples, bitko med ljudmi, ki pa ni nujno tragična, kot na to namiguje začetek pesmi spopad, kar lahko zopet povežemo z obratom v pesmih: »ko naši sosedje dvignejo srpe/mi primemo za grablje/in se soočimo sredi južnega polja//usločenih hrbtov/trgamo rdeči mak/ki se v naših dlaneh/mečka v moker papir/ … /zajamemo sapo/in prebijemo gladino/smejemo se/ker smo mladi/in močni«. Ravno ti obrati izpeljejo pesmi v svoje dimenzije, ki so spretno domišljene.

Poezija v zbirki Dostop na odprto morje Nine Kremžar navduši v več ozirih. Pesmi niso več plod zasebne izpovedi, temveč z ostrim smislom za ironijo (tudi do pesnikov in pesnic, ki si berejo svojo poezijo) in pesničinim občutkom za distanco, pri čemer avtorica še vseeno dopušča milino, prerastejo v govorico in poetiko, ki je samosvoja, izdelana v jeziku, predihana in predvsem brezčasna, kar ji daje velik pečat.

 

Velik pečat pri bralcih pa je pustilo tudi Trpljenje mlade Hane.

Piše: Tonja Jelen Pesniški prvenec Nine Kremžar (r. 1993), pesnice, urednice in komparativistke, Dostop na odprto morje (Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, 2019) že s samim naslovom ponuja možnost pristopa do večpomenskega polja, ki je dopustno in široko. Tudi asociacija z morjem je smiselna, saj je motiv vode v pesmih pogost, prav tako je brskanje pesniškega jaza po globinah – nikakor ne klišejsko ali poenostavljeno – kar pogosto. Pa ne le po živem telesu, temveč po mrtvi subjektki, ki jo secirajo drugi…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: Bodite prvi !

Objavite komentar