Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tonja Jelen
Pred časom sem v roke vnovič vzela Jančarjevega Galjota. Koronavirus je vedno bolj pustošil okrog, ko je marsikdo še upal, da nas lahko le oplazi. Kot da smo tu imuni na prav vse. A ta nova vojna, ki napoveduje že tako prerokovano recesijo, predvsem pa novi zlom človeštva, je s prvim potrjenim primerom pri nas postala realnost, v katero smo vpeti prav vsi.
Košček miru sredi narave, ki se še ne zmeni za vse dogajanje. Foto: Tonja Jelen
Priznam, težko se soočam s tem. Ne zaradi omejitev in odrekanj. Ne zaradi določenih prepovedi. Temveč zaradi strahu. Zaradi zavedanja, da smo krhki in zlomljivi, čeprav nas je ta cogito ergo sum potegnil v jaz, v središče samega sebe, ki mu ni videti konca. Ne vem, ali naj to obdobje povežem s časom posta; ali s preizpraševanjem o človeštvu in njegovih navadah; o zdravstveni krizi. S katere koli perspektive gledam, vidim enako – tu je virus in tu je trenutek ali obdobje, ko se vse ustavlja in zapira. Nastal je nov kulturni molk, zaradi tega je manj stikov na kulturnih prireditvah, predstavah, literarnih večerih, razstavah, aktivnosti in predvsem zaradi varnosti, in to zdravstvene. Da smo varni pred vplivi še tako malih kapljic, ki lahko tvegajo novo okužbo, nov primer, novo številko, ki lahko vpliva ne samo na tistega, ki je obolel, temveč še na večje, novo število okuženih. Da smo zdaj prisiljeni biti doma, a ne po kazni, temveč iz zdravega razuma in neke humane plati, ki je dobra za vsakogar izmed nas.
Minuli teden sem bila še mirna, dosledno sem sledila navodilom (kompulzivna motnja čiščenja rok je nekako ena izmed boljših in ne zavirajočih), ko je tudi mene v nedeljo ujela tista zver, imenovana tesnoba. Telo in duh se lahko zrušita v trenutku. Če sem še prej lahko razmišljala o literarnih delih, ki govorijo o epidemijah in jih začela vleči na kup, tega nisem več zmogla. Ali bi lahko kot v Dekameronu mirno pripovedovala in poslušala zgodbe? Je kuga, ki prizadene še tako mala mesta, torej sedaj prav koronavirus, ki se seli z neizmerno hitrostjo v prav vsak mikrokozmos? Bojim se za svojega malčka, bojim se za svojo sestro, ki neumorno vse dneve preživi in pomaga bolnim v bolnišnici. Ker je mlada in brez svoje družine, je teh ur še veliko več. A se ne pritožuje, zavezana je k besedama poklic in poklicanost in kaj pomeni biti zdravstvena delavka. Bojim se za svoje starše, bojim se za svojo omo, bojim se za svoje sorodnike. Prav posebej še za tiste, ki živijo v enem izmed slovenskih žarišč koronavirusa. Besede, kot so »strah«, »panika«, »bojim«, so sedaj ene izmed meni najbližjih in zelo ogrožujočih. Berem Szymborsko, Šalamuna in Mojco Pišek. Knjiga, ki je sama nisem prebrala in se tega prav sramujem, je Pekićeva Steklina. Zdaj jo bom res. Lahko samo širim seznam prebranega, tistega, ki je ponovno ali na novo. Da naredim kljukico in doživim novo estetsko izkušnjo in mogoče premagam to dušečo bolečino.
Tudi roman Esej o slepoti spregovori o epidemiji. Foto: Tonja Jelen
Ta čas je nadvse neprijazen. Je eno noro naraščanje in preštevanje. Koliko je obolelih, kaj vse se lahko (še) zgodi. Do česa še lahko pride. Vmes imamo novinarje/-ke, ki neumorno poročajo in brez strahu prihajajo v stik tudi z drugimi. Osveščajo nas in opozarjajo. Da vemo. Pesnica Anja Golob preko Facebook profila bere in skuša ljudi ohranjati v stiku s poezijo. Nam osmišljati dneve. Sledijo ji pravljičarji/-ke in ostali ustvarjalci/-ke. Ne, kulturni molk je nastal le v inštitucijah. Ni se preselil v naše domove. Beremo si, tisti, ki imajo dar za glasbo, igrajo in pojejo na balkonih. Zapreti neka vrata zaradi odloka, ki je v prid zdravju, ne pomeni ubiti umetniške besede.
Kot samozaposlena v kulturi sem vajena dela od doma. Vedno znova se učim, kako si porazdeliti čas za delo in ga ločiti od zasebnega. Ob večerih ne zahajam v lokale, ker pač nisem tako zelo družabna oseba. Največja sprememba je v tem, da je sedaj vse drugače. Da je vsaka slišana ali prebrana novica lahko napoved slabih dejstev. Ali se ogenj res neti in bo zagorel, se sprašujem, in kaj bi o tem porekel Grum. Je pa zdaj čas, da se res lahko malo bolje naučimo živeti drug z drugim. Se zavedati, da ni le jaz, pač pa tudi midva, midve, mi. In da so tam ti, onidve, oni, ki prav tako potrebujejo zaščito in varnost. Pred tem da omilimo in zajezimo val, ki je prišel. Da smo zdaj mi tisti, na katerih je odgovornost in odločitev, ali zmoremo to osamo. S samim sabo in z drugimi. Da je to pač nova kuga, ki jo moramo prebroditi. Preizkus, kakšni smo v taki situaciji. Predvsem pa je to nujno obdobje, da vsak izmed nas premaga zver, da ne pademo v še večji kaos.
