OSKARJI 2021: ZAKAJ JE BILA LETOŠNJA PODELITEV NAJBOLJŠA DOSLEJ?

Piše: Žiga Čamernik

K pisanju pričujočega prispevka me je spodbodla kopica pretežno odklonilnih člankov na naslovno temo, ki so jo vsi po vrsti hiteli opisovati z besednimi zvezami, kot so »zelo čudno«, »strašansko dolgočasno«, »prav nič glamurozno«, »sila nezabavno« in podobno. Med vso to negativno promocijo v normalnih razmerah spektakularnega dogodka sem občutil predvsem jezo, saj je bila letošnja prireditev ena redkih, če ne celo edina, ki sem jo – sicer naknadno – uspel pogledati skorajda v celoti. Spraševal sem se tudi, kako je mogoče, da lahko različni ljudje na isto stvar gledamo s čisto drugačnimi očmi. Odgovor na vprašanje se morda skriva v spodnjih vrsticah.

»Še na nobeni filmski prireditvi doslej ni bilo toliko iskrenih prejemnikov nagrad z bolj ali manj nespakljivimi in resnično ganljivimi govori. Z izjemo precej mehaničnega govora igralke Angele Bassett, ki je bila očitno ‘preveč pripravljena’ in je v celotnem večeru nemara edina delovala naučeno in zato izumetničeno, je prireditev bila pravi balzam za dušo,« pravi Žiga v družbi pasjega gledalca. Foto: osebni arhiv

V minulem letu je angleški komik Ricky Gervais, voditelj podelitve zlatih globusov za najboljše dosežke v filmski industriji in na področju TV produkcije, s svojim pikrim črnim humorjem, ki je marsikomu zagotovo tudi imponiral, zadel žebljico na glavico, ko je vesoljni holivudski smetani brez dlake na jeziku povedal, kar ji gre; takrat se je zdelo, da je vodenje tovrstnih prireditev doseglo svoj zenit. In res ga je, čeprav popolnoma nenadejano. Medtem ko smo se spraševali, kaj za vraga bi njegov vrhunski nastop v laž preoblečene resnice (in tudi obratno) sploh lahko še (kadarkoli) preseglo, je nastopila korona, kar je samo še dokaz več, da živimo v postmodernem času. V domala vseh – predvsem domačih – člankih, ki so mi prišli pod roke, pa je umanjkalo prav razumevanje duha časa. Občutek sem imel, da so vsi po vrsti pogrešali enolične domislice domnevno zabavnih voditeljev, ki želijo na vse kriplje na silo zabavati naveličano in na smrt zdolgočaseno množico, kar je vsekakor misija nemogoče. Kot da bi hoteli na vsak način zadovoljiti sadistično naslado, ki je v letošnjem letu zaradi objektivnih okoliščin ni bilo mogoče zares predramiti. Hvala bogu.

»Vrhunec večera je nastopil s podelitvijo nagrade za najboljši tujejezični film Nažgani danskega režiserja Thomasa Vinterberga, ki je med snemanjem doživel tragično izgubo v prometni nesreči umrle hčerke. In tukaj ne morem mimo pripombe enega naših najeminentnejših filmskih kritikov, češ da ‘ob takšnem razpletu dogodkov noben drug film praktično ni imel možnosti’, kar je cinizem brez primere.« Foto: splet

Za vrhunsko samironijo je poskrbel režiser Steven Soderbergh, ki je obljubil »najbolj filmsko prireditev doslej«, namesto tega pa je senzacij željna kritiška srenja bila priča bolj ali manj asketskemu dogajanju. Malodane vsi so bentili zaradi precej neduhovitega voditelja, nagrajenih filmov, ki so si jih med pandemijo lahko ogledali le redki, in bliskovite menjave še kako znanih kadrov iz vedno bolj množičnih sodobnih holivudskih filmov o superjunakih in se torej požvižgali na režiserjevo mnenje. Zakaj je torej letošnja prireditev bila filmska? Vsekakor zaradi vsebine, kar je več kot dobrodošla sprememba. Je pa res, da jo v iskanju čedalje perfektnejše forme lahko tudi spregledamo, kar se je na žalost v veliki večini primerov tudi zgodilo. Še na nobeni filmski prireditvi doslej ni bilo toliko iskrenih prejemnikov nagrad z bolj ali manj nespakljivimi in resnično ganljivimi govori. Z izjemo precej mehaničnega govora igralke Angele Bassett, ki je bila očitno »preveč pripravljena« in je v celotnem večeru nemara edina delovala naučeno in zato izumetničeno, je prireditev bila pravi balzam za dušo. Na odru so se po dolgem času in brez svojih običajnih zvezdniških mask zvrstili predstavniki filmske industrije, vsi po vrsti nekoliko obteženi s težo minulega leta, a kljub temu zelo hvaležni, da lahko še vedno opravljajo svoje delo oziroma poslanstvo. Njihova telesna govorica in mimika sta izdajali pristno ranljivost, ki se je ne da naučiti.

»Soderbergh je na treh različnih lokacijah (Los Angeles, Pariz, London) postavil času primerno enostavno mizansceno, kar je vsekakor novum. Namesto nepregledne množice statistov je v boj za žezlo poslal le nekaj glavnih igralcev in v maniri odličnega režiserja, ki zelo dobro ve, kaj počne, počakal na izid.« Foto: splet

Vrhunec večera je nastopil s podelitvijo nagrade za najboljši tujejezični film Nažgani danskega režiserja Thomasa Vinterberga, ki je med snemanjem doživel tragično izgubo v prometni nesreči umrle hčerke. In tukaj ne morem mimo pripombe enega naših najeminentnejših filmskih kritikov, češ da »ob takšnem razpletu dogodkov noben drugi film praktično ni imel možnosti«, kar je cinizem brez primere. To ni nič drugega kot gledanje na svet z ideološkimi očali, ki nas oropajo za marsikatero čutnejšo perspektivo in zasenčijo nagrajenčevo igro, v ospredju katere je samo še šokanten dogodek in ne upravičenost prejema oskarja (čeprav je film zares odličen). Poleg pretiranega poudarjanja rekordno nizke gledanosti so se površinski kritiki razpisali tudi o »antiklimaktičnem« zaključku prireditve, ko je bila – namesto nagrade za najboljši film – podeljena nagrada za najboljšo igralko in igralca. Ponovno je sledilo vsesplošno razočaranje, le da tokrat iz diametralno nasprotnega razloga. Zadnjo nagrado je namreč, kot glavno presenečenje večera, namesto prezgodaj preminulega Chadwicka Bosemana prejel fizično odsotni sir Anthony Hopkins. Kako je torej mogoče, da je nagrado namesto umrlega igralca, ki je bil – če smo nekoliko pikri – za nameček še temnopolt, prejel starosta filmske industrije? Logika zgornjega senzacionalističnega kritika tukaj na celi črti pogori. Večina se je strinjala tudi, da bi moral vrhunec nastopiti na koncu, kar še malo ni samoumevno. Takšna premisa je skrajno predvidljiva in monotona, sploh če je vsiljena kot kategorični imperativ.

Enega od letošnjih nagrajencev pa si – imperativ gor ali dol – le oglejte. Foto: splet.

Soderbergh je na treh različnih lokacijah (Los Angeles, Pariz, London) postavil času primerno enostavno mizansceno, kar je vsekakor novum. Namesto nepregledne množice statistov je v boj za žezlo poslal le nekaj glavnih igralcev in v maniri odličnega režiserja, ki zelo dobro ve, kaj počne, počakal na izid. Naj povzamem še drugi vrhunec večera, ki ga je zakrivila najboljša igralka Frances McDormand z vnebovpijočo izjavo: »Nimam besed. Moj glas je v mojem meču. Vemo, da je meč naše delo. In delo imam rada«. Je to dovolj klimaktično?

In ne pozabimo: pravo revolucijo ponavadi sprožijo manjše skupine z majhnim številom somišljenikov. Prihoda tovrstnih prireditev in obetov nekega novega Hollywooda, polnega manjših in srčnejših filmov, se lahko samo veselimo.

Osrečujejo pa nas tudi varuhi prehoda, o katerih je Žiga pisal v svojem prejšnjem članku.