VOZI ME VLAK

Piše: Tomaž Gržeta

Recenzija koncerta, Ženska vokalna skupina Lipa, 11.9.2019. ob 20.00, Atrij Magistrata, Ljubljana.

Glasbena mladina ljubljanska že skoraj neverjetnih štiriintrideset let s koncertnim ciklom Jesenske serenade prinaša prvo svežino v poznopoletne večere ter pozdravlja jesen s toplo, intimno obarvanimi glasbenimi večeri. Ti poleg Ljubljane obiščejo še Valburgo, Topol, Medvode, Dravograd, Vipavski Križ in Ajdovščino, ter z vrhunskimi dosežki slovenskih poklicnih in ljubiteljskih glasbenikov bogati kulturno dogajanje naše prestolnice in podeželja. Enega izmed štirih sporedov letošnje sezone Jesenskih serenad (poleg harmonikarja Nejca Grma, Kvarteta kontrabasov Slovenske filharmonije in skupine Kontrabant) so pripravile članice Ženske vokalne skupine Lipa. Ljubljanskemu občinstvu so se predstavile v atriju Magistrata v sredo, 11. septembra ter pustile nepozaben vtis.

Ansambel deluje v okviru Pevskega društva Lipa iz Litije, ki se ponaša s 133-letno tradicijo. Ženska vokalna skupina bo pa letos oktobra praznovala desetletnico delovanja. Trenutno delujejo (in po lastnih besedah zelo rade sodelujejo) z umetniškim vodjem Erikom Šmidom. Izvajajo širok repertoar, ki sega od priredb slovenskih ljudskih pesmi in dalmatinskih klapskih pesmi, vse do umetne glasbe, pogosto sodobnih slovenskih ustvarjalcev, in priredb popularne glasbe, predvsem iz zakladnice slovenske popevke. Tudi tokrat so iz svojega pestrega repertoarja zajele raznolika dela ter razkazale univerzalno, repertoarju prilagojeno muzikalnost. V pristnih, občutenih, živahno temperamentnih in iskreno sentimentalnih interpretacijah smo lahko razbrali predanost in veselje do skupnega petja, nenazadnje pa tudi enakovreden odnos do vseh številnih glasbenih zvrsti, po katerih posegajo.

Ženska vokalna skupina Lipa/Foto: Goran Antlej

Lipke so nas pozdravile s prleško Fse kaj lazi, enako prikupne pa so bile tudi izvedbe prekmurske Zrejlo je žito in Vöra bije, belokranjske Pobelelo pole in Igraj kolo ter Jaz pa pojdem na Gorenjsko in Dolenjski furmani. Izvrstne priredbe teh ljudskih pesmi, ki so jih pripravili skladatelji, kot so Radovan Gobec, Jakob Jež, Matija Tomc, Ambrož Čopi in Katarina Pustinek Rakar, razodevajo izvirno zvočnost ter pričevalnost (v preprosta besedila in melodije pogosto zajeto pretresljivo globoko in vsečloveško) ljudske glasbene zapuščine, hkrati pa jim dajo svežino sodobnejše glasbene govorice, ki iz ženske vokalne zasedbe lahko izmami izjemno privlačen, homogen zven, predstavlja pa tudi nezanemarljiv tehnični izziv. Lipke so tem starim, v novo ogrinjalo odetim pesmim, vdihnile izjemno življenjsko moč, aktualnost, radostno energijo in pričevalnost. Z enakim žarom pa so interpretirale tudi uspešnice, kot so Na travniku Adija Smolarja, Vse je lepše, ker te ljubim, sicer znano v izvedbi Ota Pestnerja, ter Vozi me vlak v daljave Jožeta Privška, ki sta jo nekoč peli Marjana Deržaj in Beti Jurković.

Nastop Ženske vokalne skupine Lipa je torej odlikovala enkratna zlitost glasov v zaokroženo celoto, sposobno prefinjenih dinamičnih in barvnih odtenkov in močne ekspresivnosti, pa tudi prikupna izrazitost solističnih vložkov. Enako kot v čustvu in zvenu povsem enotne interpretacije pa nas je prevzela tudi sproščenost in prikupen, komunikativen odrski nastop, s katerim so pevke ustvarile intimno, za Jesenske serenade tako prepoznavno vzdušje. Njihov nastop je dopolnil (s tokrat morda ne ravno najbolj posrečenim izborom besedil) vedno šarmantni Dejan Pevčević, čigar sicer nepogrešljive intermezze bi tokrat – zaradi povsem dodelanega in očarljivega nastopa Lipk – z lahkoto tudi pogrešali.