KULTURNI UGRIZ VIII: KONCERT

Piše: Aleš Jelenko

»I’m still young, wasting my youth,

I’ll grow up next summer /…/«

(Machine Gun Kelly: Drunk Face)

»Saj mi je jasno, zakaj se koncerti začnejo z nekaj zamude – dvigovanje napetosti; ljudje se več časa zadržujejo v klubu, kar pomeni več prodanih (alkoholnih) pijač; čakanje na čim večjo maso ljudi … Toda zdi se mi, da o ‘koncertni zamudi’ lahko govorimo le, če bend stopi na oder pol ure, morda uro, ne pa dve uri in pol kasneje.«

***

Čisto na začetku bi se rad opravičil vsem rokerskim, pankerskim in metalskim bendom – niste vi krivi, če ste me videli zehati na vašem koncertu. Enostavno se mi spi; sprijaznil sem se že, da začne moje telo »ugašati« tam nekje po deseti, enajsti uri zvečer, kot da bi enostavno imelo dovolj celodnevnih vragolij.

***

Sveže je. Na balkonu je slabih deset stopinj, zato imam ogrnjeno prehodno jakno. Treba je reči, da hladni dnevi niso nujno slabi, sploh ne, recimo: kava se na balkonski plastični mizi ohladi bistveno hitreje kot v vročih poletnih mesecih, kar seveda pomeni, da jo lahko pijem hitreje. Dobro, morda bo kdo rekel, da je kavo treba piti počasi, da se v njej zares uživa, ampak to je že druga debata.

Iz sosednjega stanovanja odmeva neka stara rokerska skladba. Ne sliši se povsem dobro, ker na parkirišču, tik pred vhodom, stoji prižgan avtomobil in moti mojo koncentracijo. Takole na prvo žogo bi rekel, da nekdo v bloku navija Led Zeppeline, a si ne bi upal trditi. V teh časih človek pogreša koncerte. Dobro, saj nekaj se že »dogaja«, a to je seveda daleč od predkoronskega obdobja, ko smo se kot šibice gnetli v kakšnem zabačenem klubu in rinili tik pod oder (pravzaprav ne vem točno, zakaj … morda kar tako, brez pravega razloga). Večina nas najbrž pogreša ta čas pred vso to PCT norijo, ko se je druženje zdelo samoumevno … in ne nekaj, kar je izrecno prepovedano.

Kljub temu pa me je (skoraj) na vsakem koncertu motilo dejstvo, da se začnejo tako hudičevo pozno. In za (skoraj) vsak koncert se mi je zdelo, da so člani benda na oder stopili občutno prepozno.

V spominu mi je ostal koncert večje slovenske skupine – dajmo ji reči Zvočnik – v znanem klubu, ki ga bomo za to priložnost poimenovali Jama. V uradni programski knjižici je pisalo, da bend Zvočnik začne s špilom ob deseti uri zvečer. Pred glavno skupino pa se bosta – ob osmi in deveti uri – kot predskupini predstavili še dve lokalni glasbeni skupini. V resnici je prva predskupina stopila na oder (šele) ob deseti uri – torej ob uri, ko bi moral začeti že Zvočnik –, druga predskupina pa ob enajsti uri – torej ob uri, ko bi naj glavni bend že sekal na polno.

Ko smo ob polnoči že vsi nestrpno pričakovali prihod glavnih zvezd večera na oder, je sledila tišina. Ja, dobesedno tišina – natančneje: pol ure čiste tišine, nikogar na odru, nobene glasbe v ozadju, samo čakanje in gnetenje prepotenih teles v prevroči Jami. In nato – šele tam nekje po pol enih – so na oder le stopili člani zasedbe Zvočnik in odigrali svojo playlisto, ki je zajemala nekaj njihovih največjih hitov iz preteklosti in nekaj novih, bolj ali manj nepoznanih skladb z zadnjega studijskega albuma.

In jaz? Hja, zehal sem. Zehal sem že tam od prve predskupine naprej. In ko je na oder stopila glasbena skupina, zaradi katere sem sploh prišel na koncert, sem bil le še stoječa spalna vreča. In ne, za to ni kriva moja starost; resda se trenutno nahajam (že) sredi tridesetih, kar je že nekoliko oddaljeno od najstniških časov, a vse to, o čemer pišem, se mi je dogajalo že takrat. In ko sem včasih pogledal po prostoru, sem ugotovil, da vendarle nisem bil edina zaspana spaka tam.

***

Saj mi je jasno, zakaj se koncerti začnejo z nekaj zamude – dvigovanje napetosti; ljudje se več časa zadržujejo v klubu, kar pomeni več prodanih (alkoholnih) pijač; čakanje na čim večjo maso ljudi … Toda zdi se mi, da o »koncertni zamudi« lahko govorimo le, če bend stopi na oder pol ure, morda uro, ne pa dve uri in pol kasneje.

Pa saj to ni bila edina takšna izkušnja, to je postala stalnica v naših klubih, mladinskih centrih in ostalih koncertnih prostorih.

Zakaj? Ne vem, pojma nimam, vem samo to, da na koncert, ki se začne po osmi, deveti uri, ne grem več, ker … hja, morda se sliši banalno, a tako pač je … ker potem tam (neodvisno od benda) skoraj zaspim.

Nič, preden mi noge zmrznejo, moram nazaj. Balkon pa bo že počakal do naslednjega – decembrskega – uvodnika.

Vi pa (da vam bo tudi pozimi toplo), preberite še prejšnji uvodnik.