Z NOČNIM VLAKOM OD SOFIJE DO ISTANBULA IN RAZISKOVANJE BOLGARSKIH MEST

26. november 2025
Piše: Miša Gams (tudi vse fotografije)

Tokrat je Miša Gams uredništvo prijetno presenetila s kar obširnim potopisom svoje poti po vzhodni Evropi, ki jo morda Slovenci malce podcenjujemo, saj naši turisti niso ravno številni gosti v Bolgariji (čisto drugače je s Turčijo). Vendar je avtorica veliko prijaznejših besed izrekla na račun Bolgarije, ene mlajših in revnejših članic Evropske unije (članica je postala hkrati s Slovenijo), kjer je v nasprotju z deželo turboturizma, kakršna je denimo Turčija, našla več miru, avtentičnosti in prijaznih ljudi, predvsem pa pripadnikov mlade generacije, ki vnašajo v državo ambicije in mladostno energijo. Poučno tudi za nas, Slovence, kjer medgeneracijska razmerja zagotovo niso idealna.

***

V bolgarski prestolnici na dan neodvisnosti in evropski dan mobilnosti 

Že na začetku leta je padla odločitev, da odrinem na potovanje po vzhodni Evropi, čeprav še nisem bila prepričana, ali naj si najprej izberem Bolgarijo ali Romunijo – za obe ne bi bilo časa, saj sem si lahko privoščila največ dvotedenski dopust. Nadvse sem si želela obiskati tudi Istanbul, to največje turško mesto, o katerem so mi prijatelji govorili, da je nekaj posebnega že zaradi svoje geografske pozicije povezave  evropskega kontinenta z azijskim. Ker nerada potujem z letali, saj se mi do zdaj še ni uspelo privaditi na dolge procedure pred vkrcavanjem, niti nimam živcev za izpolnjevanje spletnih obrazcev, sem se odločila, da odrinem na vzhod z bolgarsko avtobusno družbo Union Ivkoni, ki je vsaj trikrat cenejša od nemškega Flixbusa in še ni praktično nič digitalizirana. Njena edina slabost je zamujanje – tako sem na avtobus, ki bi moral prispeti v Ljubljano ob pol enih zjutraj, čakala vse do tretje ure.

Muzej v Sofiji – Leninov kip

Hostel sem že prej rezervirala preko interneta – odločila sem se za mali butični hostel, ki se nahaja v predelu Serdika, kjer so pred slabim desetletjem potekala arheološka izkopavanja prav na mestu, kjer se združujeta dva kraka podzemne železnice. Prepričal me je s svojim strogim pravilnikom, ki ne dovoljuje vnosa alkohola, po 22h pa zapoveduje čisto tišino. Ko sem že mislila, da bom na recepciji zagledala ostarelega muslimana, mi je izza pulta pomahala majhna Rusinja iz Volgograda, lastnica hostla, ki mi je takoj po plačilu ponudila nakup Leninove značke z veliko rdečo zvezdo. Po kratkem počitku sem odšla na kratek sprehod po centralnem delu Serdike, ki je znana tudi po svojem vrelcu vroče mineralne vode, ki pronica iz številnih pip, ki se nahajajo v bližini Zgodovinskega muzeja. Še 50 let nazaj je bilo prav v stavbi muzeja javno kopališče, razdeljeno na dva dela – ženskega in moškega – s posamičnimi kopalnicami in tuš kabinami, kjer so lahko prebivalci Sofije opravili higieno, saj stanovanja še niso imela vgrajenih kopalnic. Tokrat pa so pred stavbo mimoidoči plesali bolgarsko kolo in se spontano družili v pričakovanju dneva neodvisnosti, ki je potekal na isti dan kot evropski dan mobilnosti – 22. septembra. Tako kot je pri nas na ta dan center Ljubljane zaprt za motorna vozila, je tudi v Sofiji že zjutraj vladala presenetljiva tišina.

Čudovit dan za užitje mesta skozi oči domačina, ki je vodil Free Sofia walking tour ter nam v premeru tristo metrov razkazal vse pomembne cerkve (katoliško, pravoslavno, judovsko, muslimansko, protestantsko in med njimi ustoličen ameriški McDonald’s), razložil zgodovinski in arheološki pomen Serdike, razkazal nekaj mogočnih stavb, v katerih je imela sedež nekdanja komunistična partija ter nam opisal nekatere poganske rituale, med katerimi je izpostavil zavezovanje rdeče-belih zapestnic na prva cvetoča drevesa, kar še vedno vsak 1. marec poteka v tamkajšnjih parkih. Arheološki muzej, ki se nahaja ob glavnem parku, je imel ta dan zastonj vstop, zato sem zavila v njegovo notranjost, prav tako pa me je zamikal obisk Etnografskega muzeja, v katerem hranijo zanimive bolgarske glasbene inštrumente, stare kostume ter pripomočke za tkanje oblek in številne druge na pol izumrle obrti, ki jih mlade generacije ne prakticirajo več. Zadnji dan sem se odločila, da obiščem muzej socialistične arhitekture, ki se nahaja nekoliko izven centra, nekaj postaj z metrojem proti jugu, kjer se v bližini nahaja tudi planina Vitoša (po njej se imenuje tudi osrednja ulica v mestu, na kateri se nahajajo številne restavracije in trgovine), eden od prepoznavnih simbolov Bolgarije, ki ga s pridom uporabljajo ljubitelji pohodništva in smučanja, do njega pa vodijo številni avtobusi in podzemna železnica.

Na vrtu muzeja se nahajajo številni spomeniki bolgarskih in ruskih socialističnih veljakov pa tudi kipi delavcev, pridnih tovarišic, revolucionarjev in partizanov, ki so se borili za svobodo svoje domovine. Za blagajno se vrti črnobel dokumentarni film o zgodovini narodnoosvobodilnega boja, v bližnjem razstavnem paviljonu pa je bila na ogled razstava socialističnih plakatov in številnih drugih likovnih del iz tistega obdobja, ki prikazujejo trpežne delavce, vznesene revolucionarje in pridne šolarje. Ob povratku v hostel, kjer sem prevzela svojo prtljago, saj se mi je mudilo na nočni vlak za Istanbul, sem pokazala fotografije iz muzeja Rusinji, ki je le simbolično zavzdihnila in pokazala na spominek, ki ga prodaja za pet evrov – rdečo zvezdo z Leninom, ki ga mladi popotniki navadno le bežno ošvrknejo s pogledom.

Po vzoru Orient Expressa iz Sofije do Istanbula

Zvečer me je na glavni železniški postaji v Sofiji čakal nočni vlak, ki vsak dan ob isti uri vozi na relaciji Sofija-Istanbul, z vmesnim postankom v drugem največjem bolgarskem mestu, Plovdivu, v katerem sem se nazaj grede iz Turčije nameravala ustaviti. Kupeji so majhni in v 4-posteljni kabini sem pristala z dvema mladima Francozoma, ki sta večino večera preživela v reševanju križank in štrikanju. Sedeži se mimogrede lahko vzpostavijo kot mehko ležišče, ki nudi štirim potnikom učinkovito dvonadstropno ležišče, noč pa bi minila mirno, če ne bi vsako uro kak sprevodnik preverjal potne liste ali vozovnice. Okrog 10h po turškem času smo prispeli do končne postaje, od koder nas je v dobre pol ure podzemna železnica pripeljala do centra mesta. Hostel sem imela blizu znamenitega stolpa Galata, ki se nahaja takoj za istoimenim mostom, na katerem so ribiči svoj sveži ulov predajali morskim restavracijam. Uličice, ki se nahajajo tik ob znamenitem večmetrskem stolpu, ves čas prekipevajo od turistov, cene izdelkov, ki jih prodajajo tamkajšnji trgovci pa dosegajo astronomske vrednosti. Tako sem za malo kroglico sladoleda odštela kar 4 evre, a bi verjetno prišla precej ceneje skozi, če bi že na začetku dodelala svoje sposobnosti barantanja. Trgovcem pravzaprav piše na čelu, da jim je dolgčas, če se nenehno s stranko ne igrajo kot mačka z mišjo in če ne preizkusijo vseh nivojev psihološke manipulacije.

Bienale v Carigradu

Drugo jutro sem se odpravila na odkrivanje Istanbula onstran Galata mosta, kjer se nahaja največja tržnica (Grand Bazar) pa tudi številne ogromne mošeje, ki prav tako slovijo po lepoti, kot sta Modra mošeja in Hagia Sophia, pred katero se vsak dan vijejo dolge kolone turistov. Bolj kot turistični predeli so me fascinirale manjše oazice miru, ki se nahajajo ob manjših cerkvicah in ob katerih posedajo številne mačke. Te so tako domače, da kar pritečejo v naročje neznancem in se pustijo več ur crkljati. Mačke pa ne krasijo le vrtov in ulic, temveč se z njimi bohotijo izložbe trgovin, galerij, obrtniških delavnic in muzejev, celo iz zdravstvenih domov, policijskih postaj in bolnišnic kakšna priteče, ko najmanj pričakuješ… V Istanbulu – le nekaj metrov stran od prej omenjenega stolpa Galata – najdemo celo muzej mačk, v katerem prebiva kakih 20 mačk, ob njem pa je na tabelah zabeležena zgodovina mačk v Turčiji in številne fotografije uličark, ki na sto in en način krasijo podobo tega mesta. Vstop v muzej je brezplačen, a ob vsakem nakupu majic, slik ali drugih rekvizitov, daruje muzej 50% prihodka istanbulskim mačkam za hrano in opremo, med katero štejemo tudi improvizirane škatle z veliko odprtino in lično izdelano streho, ki služijo kot zavetje malim nomadkam. Človek se pri tem nehote vpraša, zakaj se povsod po Evropi ne pojavljajo podobne iniciative in ročno izdelana mačja zavetja, namesto da se evropska zakonodaja zateka v tako absurdne rešitve kot je uvedba obveznih mačjih povodcev za sprehode na prostem in čipiranje.

Imela sem srečo, da se je ravno na koncu septembra odprl 18. Bienale modernih umetnosti, ki – podobno kot Bienale v Benetkah in armenskem Erevanu – poteka vsako drugo leto in sicer na različnih lokacijah po mestu in nudi brezplačen ogled likovnih del ter videov sodobnih turških umetnikov in umetnic. Uspelo mi je odkriti vse razstavne prostore po centru mesta, čeprav se je vmes izkazalo, da se nekateri med njimi skrivajo za različnimi skrivnimi vrati, tako da potrebuje obiskovalec precej detektivskih sposobnosti pa tudi otroške igrivosti, da jih najde. Letošnji poudarek je bil na večjih inštalacijah in dokumentaristično zasnovanih znanstvenofantastičnih filmih, ki se ukvarjajo s problematiko podnebnega segrevanja, rastočih socialnih razlik ter s surrealističnimi izzivi urbanih sredin in podeželja.

Z nočnim vlakom nazaj v Plovdiv, nato mimo Stare Zagore v nekdanjo prestolnico Veliko Trnovo 

Plovdiv – mestni center

Čeprav nudi Istanbul izjemno veliko možnosti za najrazličnejša raziskovanja in bi lahko v njem preživela še nekaj tednov, me je prometni kaos in hrup, ki je na trenutke kar nevzdržen, primoral k temu, da sem po treh dnevih odrinila nazaj v Bolgarijo. Nočni vlak do Plovdiva je bil tokrat prazen in primeren za dolgotrajni počitek, ki pa so ga kalili cariniki in sprevodniki. Eden izmed njih me je še pravi čas zbudil, da sem uspela pravočasno izstopiti v drugem največjem mestu Bolgarije, ki je leta 2019 prejelo naziv evropske prestolnice kulture. Prihod v mesto ni bil nič kaj kulturniški in pompozen, saj smo se prebijali skozi industrijsko cono, kjer so samevale zapuščene tovarne, tako da je bil prvi vtis, kot da gre za mesto duhov. Center mesta, kjer na osrednjem trgu sameva pompozna pošta kot ostanek ogromne socialistične infrastrukture, se je počasi prebujal, po rimskih izkopaninah, ki – podobno kot v Sofiji – krasijo starodavno jedro mesta, so se prebijale zaspane mačke, kavarnarji so nameščali mize in stole pod prve sončne žarke. Konec septembra je bil že precej hladen, tudi turisti so se večinoma porazgubili v svoje države ali pa krenili proti Črnemu morju. V hostlu (ki zaradi posebne barve nosi naziv Ginger hostel) in se nahaja tik ob Ruski ulici, sem lahko odložila svojo prtljago že ob 11h, prijazni lastnik pa se je ponudil, da mi naredi tudi zajtrk. Kasneje sem si na bližnjem hribu ogledala spomenik, postavljen neznanemu ruskemu vojaku in smreke, ki so jih v letih 1960-1970 posadili ruski astronavti (med njimi tudi Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju) v znak podpore mestu, ki se je po vojni postavljalo na noge. Smrečice so po 60. letih še vedno pritlikave, a žive in zdrave ter skupaj s spomenikom pričajo o številnih oblikah sodelovanja med dvema državama – nenazadnje njuno zavezništvo sega v 19. stoletje, ko je Bolgarom z rusko pomočjo uspelo pregnati Otomane, ki so 500 let vladali na območju Balkana.

Plovdiv se – podobno kot Rim – razteza na sedmih gričih, iz vseh pa se nudi pogled na osrednji del mesta, ki ga naseljuje pol milijona prebivalcev. Severni del zaobjema sosesko Stolipinovo, kjer v blokovskem naselju živi več tisoč Romov, ki so med mojim obhodom na avtobusu št. 26 ravno pripravljali drva za zimo in jih s pomočjo konjske vprege prenašali do stanovanj, pod katerimi so ležali mogočni kupi smeti. Pred kakimi petimi leti sem obiskala v Skopju podobno romsko naselje po imenu Šutka, vendar so bile tam ulice precej bolj čiste, ljudje pa so si nudili vzajemno pomoč pri vseh opravilih. Plovdiv je po pridobitvi naziva EPK postal izjemno popularno umetniško središče na tem koncu Evrope, vanj se steka veliko mladih prostovoljcev iz Evrope pa tudi iz Združenih držav Amerike, ki v njem vidijo podobno karizmo kot so jo nekoč videli v Pragi. Del mesta predstavlja umetniška četrt s številnimi galerijami in kavarnami, kjer se sestaja ustvarjalna mladina pri načrtovanju projektov. Obiskala sem tudi Etnografski muzej, v katerem prevladujejo tepihi in preproge pa tudi oblačila in kostumi za različne priložnosti. 

Arbanasi

Po dveh nočeh, preživetih v Plovdivu, sem krenila z avtobusom preko Stare Zagore, ki je trenutno v fazi popolne arhitekturne prenove, v mesto Veliko Trnovo – prestolnico drugega bolgarskega cesarstva (1185 – 1422), ki se omenja tudi kot mesto carjev. Njena največja posebnost je nedvomno specifična terasasta zgradba mesta, ki se razprostira na treh gričih, pod katerimi vijuga reka Jantra ter bleščeča palača bolgarskih carjev, ki jo obdaja dolgo in debelo obzidje, ki ga lahko turisti prehodijo v zameno za 7,5 evra vstopnine. Naslednji dan sem se odpravila v vasico Arbanasi, ki se nahaja na hribu med Velikim Trnovim in Gornjo Orahovico, znana pa je po bogati zgodovini in cerkvah iz 17. in 18. stoletja. Kraj, ki v arhaični bolgarščini pomeni »Albanci«, dandanes naseljuje okrog 370 samooskrbnih prebivalcev, ki omogočajo tudi hotelske in gostilniške storitve. Mene osebno so najbolj fascinirale cerkve, v katerih so ročno izdelane freske, izjemno barvite, domiselne in natančne, v katere bi lahko strmel več dni, pa se jih še vedno ne bi naveličal. Bolgarskega popa, ki sem ga srečala v eni od cerkva, sem povprašala, če je v bližini kakšna pešpot nazaj v mesto. Pokazal mi je s prstom na kozjo stezico v daljavi in odpravila sem se na pot skozi bližnji gozd, da pridem nazaj v hostel, preden se stemni. Po polurni hoji sem prišla do predmestja, kjer samevajo zapuščene tovarne – gre za podoben prizor kot sem ga že prej opazila pri prihodu v Plovdiv. V zadnjih tridesetih letih se je – podobno kot pri nas – zaprlo veliko tovarn, največ tekstilnih in gradbenih, ki so omogočale zaslužek lokalnim prebivalcem. Čeprav se je minimalna plača letos dvignila iz 477 na 550 evrov neto, minimalna urna postavka ostaja 3,32 evra, cene v trgovinah in restavracijah pa so le za malenkost nižje od naših. Pohvaliti velja njihov javni promet, tako avtobusni kot železniški, saj je bil vedno točen in zelo poceni – kljub temu, da med določenimi manjšimi mesti ni veliko povezav, se vedno da kombinirati različna prevozna sredstva in hitro priti do cilja.

Plovdiv – romska četrt

Bolgarija mi je ostala v lepem spominu tudi zato, ker nudi številne možnosti za poceni bivanje v hostlih, kjer nenehno iščejo prostovoljce, ki bi v zameno za čiščenje in menjavo posteljnine imeli brezplačno prenočišče. Tako da si mladi popotniki lahko naredijo načrt, da si le za nekaj evrov na mesec organizirajo poceni življenje in obenem do potankosti spoznajo to dinamično in raznoliko državo, ki z novim letom vstopa v evro cono, ko bo prisiljena bolgarski lev zamenjati za evro. Večina ljudi tega ne odobrava, saj se zavedajo, da se bodo artikli in storitve še bolj podražili, a kaj več od ogorčenega protestiranja jim niti ne preostane. Upam, da si bodo ljudje finančno opomogli in našli ravnovesje med bolgarsko tradicijo in globalizacijskimi proevropskimi izzivi. Glede na to, da se bolgarska industrija čedalje bolj specializira za izdelavo orožja in da so obiski Ursule von der Leyen čedalje bolj pogosti, ji v luči vojne klime, žal, ne kaže nič dobrega …