Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Branka Smole
Čufarjeva ulica, Čufarjeva cesta, Osnovna šola Toneta Čufarja, Trg Toneta Čufarja, Čufarjevi dnevi … nas opominjajo, da so s Čufarjem zaznamovani Ljubljana, Maribor in Jesenice. Slednje so rojstno in poslednje mesto pesnika, pisatelja in dramatika Toneta Čufarja (1905–1942).
Čufar pred Čufarjevimi dnevi
Kot pesnik in pisatelj je Tone Čufar sodoživljal vse stiske, poraze in zmage jeseniškega delavstva. Življenjske razmere so mu potiskale v roke pero in tako je postal glasnik delavcev. Táko poslanstvo seveda ni ustrezalo takratni oblasti. Za leto dni je »pristal« v ječi (1936). Zatem se je nastanil v Mariboru, v podstrešni sobici v Mejni ulici, in Maribor je postal Čufarjeva najplodnejša življenjska postaja. V tem času je napisal svoje najlepše novele. Njegovo poglavitno veselje je bilo pisanje, njegova družba pa zavedni delavci in intelektualci.
Pred Hitlerjevci se je umaknil v Ljubljano. Toda že junija 1942 so fašisti z drugimi Ljubljančani vred zajeli tudi Čufarja in ga odgnali v Gonars. Prepeljali so ga v Ljubljano, da bi ga 11. avgusta izročili gestapu. Vklenjen je skočil s tovornjaka, toda gozda ni dosegel. Pokopali so ga v Šentvidu, po vojni pa ga prepeljali na jeseniško pokopališče, kjer leži v skupnem grobu štiridesetih partizanov.
Delegacija ob zvokih domačega pihalnega orkestra polaga cvetje k spomeniku Toneta Čufarja na Čufarjevem trgu. Foto: arhiv GTČ
Čufarjevi dnevi
Njegovo ime in poslanstvo že 32 let ohranjajo tudi Čufarjevi dnevi, festival ljubiteljskih gledališč. Čufarjeve dneve je sprva pogojevala želja dati pomen vsakoletni prireditvi v takratni jeseniški občini ob podelitvi najvišjih občinskih priznanj za kulturo: Čufarjevih plaket.
Nagrajenci na zaključni prireditvi. Foto: arhiv GTČ
Takratne občinske strukture (SIS) zadolžene za kulturo, Kulturna skupnost in gledališče so bili začetniki.
Festival seveda ni plod slučaja. Porodil se je v kraju, ki ima več kot stoletno gledališko tradicijo. In Čufarjevi dnevi niso le praznik jeseniške kulture, temveč so prerasli v praznik slovenskih nepoklicnih igralcev. Dodaten pomemben pečat dogodku vsako leto dajo prisotnost in besede slavnostnih govornikov, uglednih kulturnih ali (in) političnih delavcev ter mojstrov peresa.
Slavnostna govornica na otvoritveni slovesnosti 32. ČD dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka. Foto: arhiv GTČ
Festival je postal revijska, delovna in tudi tekmovalna manifestacija, kjer se zberejo najboljši ustvarjalci ljubiteljskega gledališča iz slovenskega prostora, in tudi od tam, kjer ima slovenska beseda še posebej dragocen prizvok: v zamejstvu. Znova in znova dokazujejo, kako pomembno in dragoceno je njihovo delovanje in obstoj. Festival raste v organizaciji Gledališča Toneta Čufarja, ob veliki podpori domače občine, ob sodelovanju JSKD RS in številnih finančnih podpornikih. Zvesto občinstvo, ki neumorno in hkrati s pronicljivo pozornostjo spremlja vsak dogodek, se pridruži tudi ocenjevanju in s tem postane presojevalec o podelitvi Čufarjevih plaket.
Za zmeraj, GTČ, prejemnica Čufarjeve plakete: najboljša predstava po izboru občinstva. Foto: arhiv GTČ
Že vse od začetka imajo Čufarjevi dnevi bogat spremljevalni program. Tako ob odprtju tradicionalno zazvenijo zvoki domačega pihalnega orkestra, dogodek obogati razstava, bilten, okrogle mize, skratka »pomenkovanja« med kulturniki. Spoznanja naj bi doprinesla k še boljšemu delovanju in sodelovanju ljubiteljskih gledališčnikov.
Tekmovati ali ne tekmovati?
In zakaj ne? Saj s tem ne ugasnemo ustvarjalnega žara, le razvnamemo ga. Trudimo se biti boljši, še boljši, če ne najboljši. Tako si upamo več, se bolj pogumno lotevamo novih izzivov in tem, listamo po novih straneh, podžigamo nove ideje, nove besede in nova (avtorska) besedila, kar je še posebej dragoceno.
Amater = ljubitelj
Igralec, ki ustvarja kot ljubitelj, nepoklicno, a »poklicano« marsikdaj ustvari vrhunsko predstavo, ki se lahko postavi ob bok profesionalnim gledališčem. Ljubiteljska gledališča svoje delo vse pogosteje obogatijo s strokovno pomočjo in strokovnim vodenjem. Režije, gib, skrb za jezik … prevzemajo strokovnjaki. Tako postane stvaritev na ljubiteljskem odru kakovostno delo, sodelavci pa so vse bolj prepojeni z dragocenimi izkušnjami in iz predstave v predstavo gledališko bolj vešči in željni znanja. Vse to odražajo prijavljene in uvrščene predstave, kar odkrivajo in potrjujejo selektorji.
Oder in zaodrje
Medtem ko poklicnemu igralcu »zaodrje« predstavlja zgolj »obvezni del delovne površine«, je za ljubiteljskega igralca mnogo več – je prostor in način preživljanja prostega časa, prijateljevanja, sproščenosti, smeha, veselja, sožitja, povezanosti … Zaodrje je kraj, kjer se krepijo prave vrednote, kar je v času, ko ne znamo živeti brez spleta (ki vse bolj nadomešča človeka in vriva odtujenost), še toliko pomembneje. Pomembno je, da znamo odložiti tipkovnico in se zares družiti. In če to dosežemo pri mladini, smo »zmagali«. In gledališčnikom to uspeva. V jeseniškem gledališču se lahko zares pohvalimo s podmladkom: Gledališko šolo trenutno obiskuje kar 45 članov mlajših od 16 let, srednješolci in študentje pa imajo svojo uveljavljeno in prepoznavno »blagovno znamko«.
Svojevrstna »blagovna znamka« so tudi Kraške intrige, prejemniki posebnega priznanja za kolektivno igro ženskega ansambla; KRD Brce, Gabrovica pri Komnu. Foto: arhiv GTČ
Ker se na Čufarjeve dneve vsako leto prijavi vse več mladinskih predstav, imajo zadnja tri leta mladi ustvarjalci posebno mesto. Čufarjevi dnevi so jim namenili svojo kategorijo in nagrado nova gaz (po Čufarjevi črtici), ki jo podeljujejo za nove ideje, nove projekte, nova besedila … skratka: za pogumne nove korake mladih gledališčnikov.
Čufarjevi dnevi: kaj bi si želeli?
Želimo si, da bi Čufarjevi dnevi še naprej netili ustvarjalni duh med ljubitelji, da bi opogumljali k seganju po novih gledaliških delih, da bi spodbujali pogumna peresa k ustvarjanju. Želimo si še več druženj, pogovorov, tistih prijetnih sproščenih klepetov, ki bogatijo življenje in delo ljubiteljev. Želimo si, in prav bi bilo, da bi si vsi ustvarjalci ogledali vse predstave, a kaj kmalu ugotovimo, da to žal ni realno, saj so igralci – ljubitelji v svojih službah – razpršeni po vsej Sloveniji. Le kdo ima čas in denar za teden dni prijetnega in koristnega druženja?
A tovrstna druženja požanjejo tudi medijsko pozornost, tukaj v obliki intervjuja za TV Slovenija (Marjeta Klemenc in selektor Iztok Valič). Foto: arhiv GTČ
Ponosni smo, da uspemo celoten festival ustvariti (zahvaljujoč ljubiteljskim gledališčem, občini Jesenice, JSKD RS in številnim podpornikom) zgolj z dobrimi desetimi tisočaki.
NAJ ŽIVI AMATERSTVO, ki še zdaleč ni oznaka za amaterizem, nestrokovnost in površnost. Čufarjevi dnevi so že 32 let zgleden dokaz te trditve.
Pa ne samo Čufarjevi dnevi, o zapisanem priča tudi govor mag. Francija Pivca, prejemnika zlate plakete JSKD.
