Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
Nina Medved ni le pesnica širokega diapozona in uršljanka 2019, ki bo letos pri založbi JSKD okronana s pesniškim prvencem, temveč tudi prodorna organizatorka, poznavalka slovenskega literarnega prostora, prevajalka in zanimiva sogovornica, s katero je lepo loviti vsakdanje trenutke … in jih nizati v nevsakdanji pogovor.
Ninini najdražji pravijo, da je zagrizena, pogumna, radovedna, raziskovalna in ustvarjalka svojega sveta. Foto: Gregor Salobir
Kako bi se predstavila v nekaj verzih?
Nina:
kako usklajeno mešava vsebino v loncih.
vrtiva vsak svojo kuhalnico in meriva čas
ali kako dolgo lahko traja taka
preprosta sreča.
Kaj pa na malo manj poetičen način?
Nina: Tole so ob neki priložnosti o meni zapisali ljudje, ki mi v življenju največ pomenijo: »Prijaznost, vztrajnost in to, da delaš ljudi okoli sebe boljše«, »intelekt, marljivost in humanost, pa tudi igrivost, znatiželjnost in ljubeznivost« in »zmeraj zagrizena, pogumna, radovedna, raziskovalna in ustvarjalka svojega sveta.«
Obstaja poklic, ki je zate čista poezija?
Nina: Nikoli nisem imela enotne ideje o tem, kaj bo moj poklic, moja služba. Bolj konglomerat različnih talentov, za katere si želim, da bi jih lahko odživela vzporedno. Več življenj v tem enem, ki mi je dano. Da sem lahko skozi ustvarjalne in oprijemljive rezultate svojega dela jaz ter se tako razvijam.
Trenutno mi status samozaposlene v kulturi to precej dobro omogoča, saj lahko menjujem med pesnico in performerko, prevajalko in urednico, producentko in fotografinjo. Po drugi strani pa seveda ne prinaša nekaterih delovnih pravic in socialne varnosti v enaki meri, kot bi jo klasična služba. Ampak to je že sestop iz idealnega v stanje mogočega.
»Instantnost, boj za publiko/bralca in kapitalistični duh sta se zasidrala tudi v literaturi,« pove Nina, medtem ko počasi srka kavo. Foto: Gregor Salobir
Ali zaradi svojih bogatih organizacijskih izkušenj razumeš poezijo drugače, kot če bi pisala zgolj iz notranje potrebe ali želje po literarni afirmaciji?
Nina: Predvsem razumem drugače poklic pesnika oz. pisatelja in sem zahtevnejša kot obiskovalka, bralka, kupka, saj imam malo potrpljenja za slabo urejene knjige, površno organizirane dogodke in nastope avtorjev.
Po eni strani vidim, da sodobna družba in umetniški trg narekujeta, da mora biti profesionalni pesnik tudi producent svojega lastnega dela, biti angažiran za aktivno sodelovanje z založbo, kulturnimi organizacijami ter udejstvovanje v obliki izdelkov in literarnih projektov, sposoben mora biti prijav na razpise, subvencije, rezidence in iz svojega udejstvovanja ustvariti finančne rezultate, ki mu bodo omogočili preživetje, imeti mora živo socialno mrežo, preko katere bo lahko prihajal do novih priložnosti. Torej to, da dobro piše, skozi pisanje udejanja pomembne teme ali premika meje umetnosti, je zgolj predpogoj, higiena. Ob tem mora tudi zelo spretno krmariti v delu in ustvarjanju.
Zaradi izkušenj, vedenja o tem, kako se financira evropski literarni trg, kako podpirajo literaturo javne strukture v Sloveniji, kako delujejo vzvodi uspeha, kot so nagrade, mediji in drugi spodbujevalniki, bi sama pri sebi težko vzdrževala mit pesnika, za katerega je dovolj, da z dobro ošiljeno besedo kot Arhimed prestavi svet s tečajev. To besedo je treba postaviti v določen kontekst, da lahko zasije, in ta del je danes zelo kompleksen, tudi zaradi vse ožjega prostora, ki si ga še lahko izbori umetnost, zaradi preusmerjanja interesov medijev, kapitalističnega duha, ki se je zalezel v vse družbene pore – kaj se bom ponavljala. Prostor za umetniško besedo se krči in ima manjšo težo, kot jo je imel nekoč. Za ta prostor se je treba zelo spretno boriti. Po drugi strani pa iščemo in pomagamo ustvarjati nove literarne zvezde, ne zelo drugače kot v pop glasbi ali filmu. Instantnost, boj za publiko/bralca in kapitalistični duh sta se zasidrala tudi v literaturi.
A obstaja razlika med Nino »Slam« Medved in Nino »Uršljan« Medved – gre za dve različni pesnici in ali vsebinsko sploh ločiš med svojo slam in siceršnjo (intimnejšo) poezijo?
Nina: Neprijetno mi je ob takšnem kategoriziranju, sploh, ker pogosto vodi v sploščeno posploševanje. Rada bi, da bi me ljudje videli kot pesnico, ki ima širok poetičen razpon, ustvarja raznoliko poezijo in pri tem uporablja številne pesniške oblike, pristope ter medije.
»Zanima me potikanje po nevsakdanjih poljih pesniškega, četudi zaradi užitka v igri z jezikovno materijo, raziskovanju tega, kar poezija zmore.« Foto: Gregor Salobir
Nina: Nekateri od teh se združujejo v tokove, ki so videti bolj enotni, kot npr. slam poezija. Naj dam primer: tudi, ko poskušam napisano pesem zgraditi v nastop, moram pri tem odkriti poetične zakonitosti glasu, giba, drže, pozicije v prostoru, ki mi omogočajo prenašati metaforičnost, oblikovati lirski subjekt skozi drug medij kot sta črka in papir.
Poleg tega sem eksperimentirala z analitičnimi pristopi in uporabo visoke tehnologije. Npr. pisanje po vzoru Oulipa, bot pesmi, ki sem jih pisala s pomočjo spletnega jezikovnega algoritma, ali najdena poezija, ki veli, da iz vsakdanjega ali poljudnega besedila z umetniškim urejanjem izdelaš leposlovni izdelek.
Zanima me potikanje po nevsakdanjih poljih pesniškega, četudi zaradi užitka v igri z jezikovno materijo, raziskovanju tega, kar poezija zmore. Četudi takšni eksperimenti ne dajo nujno najmočnejših rezultatov, govorim po odzivih bralcev, ki se jih, kot kaže, še zmeraj najbolj dotakne moja intimna, lirična poezija, utemeljena na izkušnjah iz zasebnega življenja.
Razumeš naziv uršljanka kot spodbudo za nadaljnje ustvarjanje ali predvsem kot zunanjo potrditev, ki bržkone vodi do literarnega Parnasa? Kaj je zate pomembneje?
Nina: Naziv uršljanka mi prinaša veliko priložnosti, za katere sem hvaležna. Želela sem si sodelovanja z aktivno založbo, ki izdaja kakovostne, dodelane knjige, s katero bova lahko v dialogu in mislim, da smo se tukaj dobro našli z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Naziv mi je navznoter prinesel izzivajočo odgovornost, da pripravim kvalitetno zbirko in da sebe kot pišočo vzamem še veliko bolj zares kot doslej; navzven pa to, da več akterjev iz pesniškega prostora budneje spremlja moje udejstvovanje.
Pesniki so – bolj ali manj – tenkočutni opazovalci in kronisti notranjega in zunanjega sveta. Kako pa je s pesniško okolico – jo slovenski pesniki dovolj dobro poznajo ali so preobremenjeni s samimi seboj? So samim sebi prvi ali so naklonjeni tudi svojim »stanovskim« Drugim?
Nina: Opažam, da so slovenski pesniki in pesnice na tekočem z avtorji in pisanjem pri nas, tudi priložnosti v obliki natečajev in objav je veliko, vendar ne bi rekla, da imamo zelo vzpodbudno okolje. Po eni strani delujemo v zahtevnih pogojih, kar se tiče stanja in razvoja našega literarnega in založniškega trga. Po drugi strani pa so redki literarni profesionalci, ki znajo pokazati iskreno podporo komu, ki ni neposredno del njihovega kroga ali okusa. Zdi se mi, da je veliko bojevitosti, varovanja prostora, ignoriranja. Pogrešam več sodelovanja, spoštovanja med avtorji in založniki, več dialoga. Še najbolj se odpirajo navzven kulturni organizatorji, ki iščejo nove programe.
Ti je organizacija zlezla pod kožo zaradi dolgoletnega taborniškega udejstvovanja ali je kolektivno delovanje v tvojem intimnem genskem zapisu? Je tudi prirejanje dogodkov svojevrstna umetniška veščina?
Nina: Taborniško udejstvovanje me je izdelalo v osebo, ki je vajena vodenja in sodelovanja. K temu me vleče od znotraj, čeprav imam prav tako rada medvedjo samoto in samostojnost. Veščine lahko tako prenašam iz mladinskega v kulturno in umetniško delo ter nazaj (še zmeraj sem prostovoljka v taborništvu, zdaj že 17. leto).
Poleg tega vidim dogodek kot izkušnjo za prisotne in ustvarjanje izkušenj kot eno izmed mojih ustvarjalnih polj. Včasih sem mislila, da se želim ukvarjati samo z umetniškim ustvarjanjem, potem pa sem ugotovila, da imam veščine, ki mi dobro služijo pri tem, pa tudi, da lahko tako prispevam k razvoju literarnega polja ter dvigovanju kvalitete dogodkov.
Pod (so)organizacijo katerih prireditev najdemo tvoj podpis?
Nina: Trenutno sodelujem z MKC Maribor pri pripravi literarnega festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru in evropskega prvenstva v slam poeziji, ki se bo odvilo letos decembra v Mariboru. Z MKC in pesniškim društvom Slam zverine, ki ga vodim, soustvarjamo cikel mesečnih literarnih dogodkov Ožuljeni jezik. Potem sodelujem še s pesniško-kritiškim Festivalom Pranger, kjer sem pomagala oživiti nov festival Prevodni Pranger, prispevam tudi k izvedbi sejma za otroško in mladinsko poezijo Centra za otroško ustvarjalnost v Tinqueuxu, Franciji.
Je proces prevajanja podoben avtorskemu ustvarjanju ali se precej razlikujeta? Je prevajanje lahko tudi koristna vaja za oblikovanje avtorske poetike?
Nina: Sorodna sta si v tem, kako dokončaš svoj izdelek, vidim pa razliko v tem, od kod izhaja material, ki ga moraš zgnesti v novo obliko. Pri prevajanju moraš poleg svoje lastne jezikovne in življenjske izkušnje empatično prisluškovati avtorju in poskusiti poustvariti njegov jezik in izkušnjo. Kadar »prevajaš« miselni in čustveni material iz lastnih globočin, je drugače, saj si lahko privoščiš preoblikovati tokove, v katere boš ta material stekel. Vsekakor je vsako delo z jezikom in besedili hvaležen učitelj za razvoj lastne poetike, naj bo to prevajanje, lektoriranje ali uredniško delo.
Kateri prevod ti je bil v največje zadovoljstvo in pri katerem si se precej na(m)učila?
Nina: Najlažje mi je stekel odlomek iz mladinske pesnitve belgijskega pesnika Vincenta Tholoméja Moj sosed Noug. Njegov glas zelo jasno slišim tudi v slovenščini, zato sem zlahka oblikovala izraze in misli, za katere se mi je zdelo, da dobro udejanjajo njegovo pisanje. Precej dolgo sem se ukvarjala s stripovskimi pesmimi francoskega Oulipovca in Oubapovca Étienna Lécroarta, saj je šlo za kratke pesniške dovtipe, vpisane v avtorjeve ilustracije, pri čemer je lahko ilustracija pomensko razširjala ali spreminjala pomen povedanega, vendar je v slovenščini nisem mogla zamenjati z drugo ilustracijo. Spreminjala sem lahko le jezikovni del, ki pa je poln inteligentnega humorja, jezikovnih šal, povezanih s francoskim jezikom, in oksimoronov. Zavedam sem, da v tem primeru ni šlo le za prevajanje, temveč predvsem za ustvarjanje Étienna v slovenščini na povsem nov način.
Je pomembno, da so pesmi prevedene v karseda veliko jezikov ali šteje predvsem teža objave?
Nina: Prevod je orodje, brez katerega kot pesnik ne moreš v tujini nič. Čeprav sama rada poslušam poezijo v tujih jezikih zaradi izkušnje čudenja in užitka v jeziku, je za spletanje sodelovanj in objave seveda neobhoden prevod, ki mora biti dodelan, izbrane pesmi morajo biti všečne okusu kulturnega prostora, v katerega jih prinašaš, poleg tega mora biti prevod prebran ali objavljen v kontekstu, v katerem se bo lahko prijel. Če ti to uspe doseči v več kulturnih prostorih, je to eden od uspehov, ki jih lahko dosežeš kot avtor.
Je poezijo smiselno primerjati s fotografijo, ki zmore ovekovečiti trenutek? Je pisanje poezije svojevrstno momentofilstvo oziroma trenutkolov?
Nina: Verjetno res, zelo mi je všeč tvoja skovanka trenutkolov. Kaj daljšega kot pomembnega trenutka posamezna pesem ne more ujeti, nima časa, prostora. Kateri trenutek izbrati in kako ga zasukati, da se bo zasvetil pod posebej zanimivim kotom, to je delo pesnika.
Pesniki so na lovu za trenutki, fotografi pa tudi za pesniki. Foto: Gregor Salobir
Tvoja trenutno najljubša in najmanj ljuba beseda?
Nina: »Udomačevanje« je naravnost krasno! Najmanj ljuba beseda pa: »pa«. Z največjim veseljem jo črtam iz besedil, sploh lastnih.
Sodi mednje tudi »zaključna misel«? Kaj bi zapisala?
Nina: To, kar ima rada poezija – odprti konec.
Na koncu si odprite nova obzorja in preberite še, kje Pohorje sreča sodobno umetnost.
