Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Jasmina Založnik
Foto: Eva Semolič in Boštjan Božič Boško
Realnost. #realnost. Ali morda bolje: realnost = #realnost in #realnost = realnost.
Sočasnost, ki jo je potrebno zajeti skupaj. Pregnesti. Spojiti. Pokazati, da sta enakovredni. Enako pomembni. Enako prisotni. Enako pritiskajoči. Enako odrski. Skoreografirani. Zasičeni s pričakovanji, s projekcijami, s podobami, ki poskušajo zapolniti praznino. Podobami ponavljajočih se slik. Zamrznjenih ali gibajočih. Krajših in daljših prizorov. Čim boljše zaigranih in odigranih. Ali morda bolje, čim lahkotneje odplesanih. In kot takih tudi pomnjenih, v obliki skladišča podob v glavi, ki smo jih videli in izluščili iz koreografiranih teles, besed, prizorov, ki jih je povezala odlično skoreografirana svetloba (Borut Bučinel). Slednja se je, da bi spojila dve realnosti, ki se učinkovito medsebojno spopadata in spajata v našem vsakdanu, iz mobilnih aparatov postopoma širila na lučni park gledališkega odra Kreatorija. Vez med njima ustvarja #realnost. Vez med njima vzpostavlja realnost.
Podoba ogromnega abstrahiranega obraza, ki ga vzpostavi mnoštveno telo mladostnikov na odru, nam tako na začetku kot tudi na koncu postreže odsev naše soprisotnosti in spojenosti z organizmom na odru, ki je hkrati tudi tisti neujemljivi Veliki Drugi. Podoba obraza, kot spoj treh teles: abstraktne entitete Drugega, performerjev in gledalcev. Pomeni namreč vznikajo v intersubjektivnosti, v izmenjavi med temi tremi ravnmi. Tudi zato klasična naracija ni potrebna. Bila bi celo odveč, saj bi uničila abstrahiran kolaž, ki ga soustvarjamo tudi sami. Po receptu novih tehnologij nam ustvarjalci zato raje kot z linearno pripovedjo in z dolgimi besedilnimi vložki postrežejo s kratkimi, a udarnimi izjavami nastopajočih, ki prebadajo daljše, pogosto afektirane gibalno-plesne sekvence. V slednje premišljeno in učinkovito zajamejo osrednje mladostniške preokupacije: iskanje naklonjenosti, podpore in ustvarjanje medsebojnih zavezništev, ki se izvija iz igre tekmovanja, zapeljevanja, izločanja, negacije, s tem pa ustvarja tudi frustracije, povzroča umike in/ali nove poskuse pridobitve zavezništev.
Ustvarjalna ekipa prizore sestavi v spoju in prepletu intimnega, privatnega in javnega, pri tem pa je poskrbela, da je meja med obema sferama ostala zabrisana. Tako se, ko se ugasnejo luči, v pridušni svetlobi mobilnih aparatov odstirajo pred nami zgolj izolirani, skulpturirani in fragmentirani deli pozirajočih in plesočih teles. Te polprivatne drže je mogoče brati kot študijo (za)željenih poz, ki (bodo) stopa(le) v javno sfero družabnih omrežij. Od tam pa naprej ali/in nazaj v fizični prostor. Na modno pisto, na zabave ter druge skupinske in skupnostne rituale. Za uspešno udeležbo v njih je potrebna vadba. Potreben je trening. Uprizarjanje. Ponavljanje. Četudi z zdrsom. Z napako. Približevanje idealom: prodajanim, zapovedanim, (s)kopiranim. Ker pa je, žal, svet bolj kompleksen in je partikularna situacija vselej specifična, odvisna od udeleženih samih, tudi vse navidezne vrline, vse pravilno odigrane poze ne zadostujejo vedno. Vselej je namreč lahko nekaj percipirano kot (že) ‘preveč’ ali (še) ‘premalo’. Percipiranje uprizarjanega in uprizorjenega se razpenja med-telesi; v soprisotnosti (več) teles, v odzivu in odzivih. To pa se še dodatno zaostri v razkolu med dvema svetovoma, med virtualnim in fizičnim svetom ter v vsakokratnih in specifičnih situacijah, kjer so odnosi moči vselej na udaru. Nenehno se namreč sprevračajo, obračajo in spreminjajo po ‘neznani’ amplitudi.
Koreografija je sestavljena iz niza novo-ustvarjenih plesno-gibalnih prvin, ki nadgrajujejo in povezujejo gibalno pridobljena znanja mladostnikov, s čimer soustvarjalci ustvarijo živahen kolorit, ki spaja različne plesno-gibalne tehnike. Režijsko in dramaturško jih poveže v kolažno, abstraktno, odprto, a smiselno celoto. Vse to in še več vzpostavlja mnoštveno telo, sestav posamičnih, med seboj nepovezanih, oddaljenih, a hkrati tesno zvezanih in povezanih teles. Kaos, ki se ureja, podira, drsi v posamične, izolirane zgodbe, ki se medsebojno nadgrajujejo in dopolnjujejo. Niz kontradikcij se spaja v sunkovitih trkih, od koder vzpostavlja prezentno skupnost. Prav to skupno, četudi različno, heterogeno skupno telo v sestavu: Jon Ažman, Ema Ajster, Nina Baškarad, Gloria Gračnar, Vita Gradič, Patrik Komljenović in Špela Vene, je tisto, kar se odpira v vsej svoji potentnosti kolektivne telesnosti. Različnost, ki barva posamično in ji daje trdnost in težo. Prav zato je na tem mestu nemogoče izpostavljati posameznike, saj je iz predstave razvidno, da je doprinos slehernega –tudi odličnega mentorskega tima v sestavi: Borut Bučinel, Miha Maver (in Drago Pintarič) – tista, ki ustvari plesno-gledališko celoto. Pred nami je tako še ena uspešna zgodba Teatra Pozitiv, ki jo bi bilo žal zamuditi.
