SLOVENSKO DRUŠTVO HOSPIC: MOČ MOŠKEGA ŽALOVANJA

30. junij 2025

Območni odbor Ljubljana slavi življenje ob praznovanju 30 let SD Hospic (vse fotografije Urška Španja)

  Žiga Čamernik,  naš stalni, predvsem pa izjemno vsestranski sodelavec, tokrat piše o svojem delu v Slovenskem društvu Hospic. Prispevek govori o žalovanju, torej o posebni obliki človekovega čutenja in čustvovanja, ki je zagotovo ena od najbolj človeških reakcij na tok  lastnega življenja, kjer se je nekaj prelomilo ali skorajda nepopravljivo spremenilo, a jo naša še v marsičem izrazito patriarhalna civilizacija pogosto obravnava prej kot slabost in jo odriva na rob naše zavesti. Čamernikov spis poleg tega pomeni tudi osmišljanje vse bolj prisotne usmeritve o kulturi kot močnemu orodju za uravnavanje zdravja in dobrega počutja, ki jo vsebuje nacionalni program kulture, zaradi česar ta pojem dobiva vse bolj otipljive dimenzije. Naš svet je dejansko čuden, skorajda shizofren: na eni strani vse več nasilja, vojn, sovraštva in vsakršne brezdušnosti, na drugi strani pa sijajna prizadevanja posameznikov in skupin  za to, da si pridemo ljudje blizu v naši najbolj intimni biti: v čustvovanju, v tem nežnem valovanju najbolj človeških občutkov, v objemu duš, kot je v svoji poeziji večkrat zapisal  Charles Baudelaire. Na polju, ki  ga je v največji meri sposobna ustvarjati le umetnost…

***

V obdobju epidemije koronovirusa je skupina moških prostovoljcev Slovenskega društva Hospic (SDH) pričela z uresničevanjem ideje, ki predstavlja svojevrsten tabu znotraj tabuja: Gre za t. i. moško žalovanje za bližnjo preminulo osebo, ki je po svoji naravi zelo specifično. Ko je govora o žalovanju, se je sicer  potrebno zavedati, da so v naših življenjskih možne različne izgube, npr. prekinitev dolgoletnega partnerskega razmerja, slabšanje zdravstvenega stanja, ki terja prilagoditev, izguba ali menjava službe, celo selitev in včasih komajda opazen zdrs iz enega življenjskega obdobja v drugo. Vse našteto namreč predstavlja določeno izgubo, ki naj bi ji čuteče prisluhnili. Ker pa živimo z neizprosnim tempom, je prav vse prej omenjeno v glavnem prezrto in celo po smrti drage nam osebe večina okolice od nas pričakuje, da se čim prej vrnemo v ustaljene tirnice, karkoli že to pomeni.

Vsako leto poteka tudi Tabor Levjesrčnih za žalujoče otroke

Vrnimo se nazaj h »klasični obliki« žalovanja, ki pa ji naša družba ravno tako ne namenja pretirane pozornosti. Smrt je tako še vedno največji tabu; nasploh se obnašamo tako, kot da jo že s samo omembo njenega imena kličemo v svojo bližino, kar je seveda praznoverje brez primere. Smrt je namreč vselej tukaj, prav zraven in vse naokoli nas, pa če si to priznamo ali ne. V permanentnem hitenju kljukanja raznoraznih obveznosti v igri, ki se imenuje življenje, je prav smrt tisti največji nebodigatreba, ki nas zgolj s svojo prisotnostjo opozarja, da je, kot bi rekli filozofi, »življenje eno samo dolgo poslavljanje«, kar neizmerno slabo in težko prenašamo. O njeni prisotnosti bi tako morali spregovoriti, če že ne doma, vsaj v osnovnih šolah, namesto tega pa se znajdemo v težko opisljivi zadregi, ko se smrtno ponesreči kakšen otrok (včasih gre tudi za samomor) ali ko mu npr. umre eden od staršev. V takšnih izrednih situacijah je ignoriranje problema žal stalnica, po navadi kar s celotnim učiteljskim zborom in strokovnimi delavci na čelu vred. Tako izgubljene se namreč počutijo, da problema sploh niso zmožni nagovoriti. Mar ni zanimivo, da majhnim otrokom zaradi lastne zadrege pogosto ne dovolimo niti udeležbe na pogrebu? Tišina, ki nastane kot posledica izgube bližnjega, je nekaj, o čemer bi morali karseda odprto spregovoriti. Seveda ne zmeraj in v vseh okoliščinah, včasih je potrebno tudi molčati in notranjim duševnim procesom dovoliti, da opravijo svoje. Vse to in še več je namreč del poti, ki se imenuje žalovanje. Ena od specifik tega fenomena je tudi, da ni nobenega napisanega pravila, kako naj bi samo žalovanje izgledalo. Možno je prav vse in nič ni (in tudi ne sme biti) pretirano čudno. Nikoli namreč ne vemo, kakšne sledi v posamezniku pusti izguba bližnje osebe, saj je le on sam resnično poznal naravo njunega odnosa –  pa še njega lahko marsikaj preseneti, saj gre praviloma za pravi čustveni tobogan. Dopustiti žalujočemu njegove muhe oziroma kaprice je tako ključnega pomena, saj gre – med drugim – za čustveno razbremenitev in pogosto tudi prekvalifikacijo psihičnih vsebin minulega odnosa. Sploh sedaj, ko nekoga v materialni obliki ni več med nami. Da ne zaidemo preveč s teme, je moški način žalovanja seveda drugačen od ženskega in seveda tudi tistega, ki so mu podvrženi otroci.

»Moški ne jokajo«, je sicer stavek, ki počasi sodi že na smetišče zgodovine, pa vendarle ima njegov učinek še danes lahko daljnosežne, celo usodne posledice. Dopustiti si namreč, da ti je kot moškemu resnično hudo, potočiti kakšno solzo ali dve, je namreč nekaj, kar večina moških skriva celo pred samim sabo. Obnašamo se, kot da ne bi vedeli, da so solze resnične bolečine dejansko katarzične. Namesto tega se moški raje na silo postavljamo v vlogo nekakšnega zaščitnika družine, kar se praviloma izkaže še za neprimerno večje breme, kot jo je na nas pustila že sama izguba, zaradi česar se naša notranja stiska podvoji. Čustvovanje je za moškega torej v naši praksi resničen tabu, ne glede na to, koliko je bilo v zadnjih letih o tem že povedanega in tudi napisanega. Dejstvo je, da na nas namreč najbolj trdovratno delujejo prav družbeni in družinski vzorci, ki smo jih pridobili tekom evolucije. V tem kontekstu je v večini moških, ki bi radi poiskali določeno pomoč v svoji obliki žalovanja ali kakšne druge stiske, še vedno skrit tihi glas, ki nam šepeta, da smo strahopetci, kar seveda ne bi moglo biti dlje od resnice. Dejansko je ravno obratno. Priznati si, da potrebujemo pogovor, varno in čuječe deljenje tišine ali zgolj daljši sprehod z zaupanja vredno osebo je ne samo pogumno in osvobajajoče, pač pa včasih tudi nujno potrebno, da lahko nekako preživimo vsaj tisti dan. Da o tednu ali mesecu niti ne razmišljamo. Življenje namreč vedno obstaja in poteka zgolj sedaj, v tem trenutku, zato praviloma nima smisla gledati pretirano naprej, saj nas ravno takšno  ravnanje lahko peha v nepredstavljivo stisko.

Dodatek:

Srečanje moških žalovalcev

Skupina žalujočih vdovcev (vsi so izgubili svoje žene in družice v letu 2024), za katero mi je pripadla čast, da jo vodim, je ugledala luč sveta novembra minulega leta in je ena redkih tovrstnih skupin, če že ne unikum v slovenskem prostoru, čeprav bi bilo nemara dobro, da je kar pravilo oziroma stalnica. Pa da ne bo pomote, nikakor ne gre za klub kakšnih jokavcev, ki ne bi zmogli stati na lastnih nogah in se spoprijemati z izzivi življenja, pač pa za polnokrvne možakarje, »dedce«, ki jih večino poleg žalovanja, čakajo še zahtevni procesi vzgoje (kar trije od štirih so očetje najstnic) in uresničevanja  v svojem poklicu. Naša skupina v prvi vrsti obstaja z namenom, da je njihov vsakdan kar se da osmišljen, čeprav je včasih tudi to težko. Pridejo namreč dnevi, ki jih je potrebno zgolj preživeti. Slednji občutek tako poznamo prav vsi – pa naj  gre za žalovanje ali pa nekaj povsem tretjega, mar ne?

Žiga Čamernik, prostovoljec Slovenskega društva Hospic