Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Miha Firšt
Preteklo jesen sem premierno uprizoril svojo predstavo Komedija o artu. Gre za monodramo, ki poskuša v obliki nekakšnega performansa ali kar predstavitve, v kolikor ima to sicer preprosto poimenovanje preveč abstraktnih konotacij, z brezsramno uporabo vicev in nekaj praktičnimi eksperimenti, skozi dokaj pavšalen (in zelo luknjast, a saj v eni uri drugače ne gre) pregled zgodovine umetnosti najti ustrezno perspektivo, ki bi omogočala odgovor na vprašanje, kaj je umetnost in kaj z njo početi.
»Kot ljubitelj umetnosti sem si zadal nalogo artikulirati svoje ljubljenje umetnosti in zasnovati jasen komunikacijski načrt, kako te točke posredovati naprej.« Foto: Lea Remic Valenti
Ta bizarno prepotenten cilj, odgovoriti na vprašanje, s katerim se že več tisoč let ukvarjajo skoraj vsi omembe vredni filozofi, seveda ni bil osnovni vzgib za pripravo predstave. Na vseh področjih svojega delovanja, naj bo to glasbeno poustvarjanje, organizacija koncertnih ciklov, predavanja in izobraževalne predstave za mladino, neprestano razglabljam, sam s sabo in s sodelavci: kako resno umetnost približati širšemu krogu občinstva. Odgovor na to iščemo skoraj vsi, ki se s tem področjem ukvarjamo, a menim, da večina izbere napačno rešitev – banalizacijo. Ne samo ljubiteljska društva in komercialni producenti, celo nacionalne institucije vse pogosteje v nam vsem skupni želji po večjem obisku, boljši prodaji in odmevnejšem piarju proizvajajo trivialne komedije, ki jih imenujejo gledališče, crossover koncerte, ki jim pravijo aktualizirana (a v resnici zgolj popreproščena) klasična glasba, ter se poslužujejo bodisi kiča (na primer slik, še najbolj primernih za prodajo na opatijski rivi, in pesmi, ki jih je vredno natisniti kvečjemu na embalažo bonboniere) ali pa ekstremnih ekscesov, katerih ekscesnost je njihova edina vsebina. S tem seveda dosegamo nasprotni učinek; umetniška dela v procesu dostave do širšega kroga občinstva izmaličimo, da jo ljudje s čedalje labilnejšo koncentracijo sploh lahko prebavijo, rahločutnost in estetsko občutljivost mimogrede izgubijo še umetniki sami, vsi skupaj pa smo zadovoljni, da smo odkljukali družabno obveznost in se lahko vrnemo k zares zabavnim stvarem. Iskrena in čista umetnost pa izvisi in čaka, še malo bolj oddaljena kot prej. Osebno več upov polagam v izobraževanje, osveščanje, in to je bila tudi misel, ki me je spremljala pri pisanju predstave. Kot ljubitelj umetnosti sem si zadal nalogo artikulirati svoje ljubljenje umetnosti in zasnovati jasen komunikacijski načrt, kako te točke posredovati naprej.
»Menim, da je najboljša posplošena lastnost, ki umetniško delo umešča v polje umetnosti, to, da je delo bodisi s svojo domiselno preprostostjo bodisi s kompleksnostjo, ki pa izkazuje jasno gradbeno vizijo, BREZ enoznačnega sporočila.« Foto: Edi Einspieler
Najprej je torej treba določiti, kaj bi naj umetnost sploh bila. Aristotel in Platon govorita o posnemanju narave, pri čemer Aristotel v svoji knjigi Poetika z naklonjenostjo analizira, kako se umetniški izrazi med seboj razlikujejo glede na medij (barva, forma, glas, ritem, harmonija, jezik …), objekt (igralec, platno, inštrument …) in način (neposredna imitacija, pripoved … – nanašajoč se predvsem na poezijo in dramatiko), Platon pa je do umetnosti zadržan. V najboljšem primeru ji pripisuje zabavnost, sicer pa se mu zdi, kot razmišlja v knjigi Republika, njeno dejanje posnemanja narave nevarno prizadevanje za odkrivanje prave resnice. Kasneje v likovni umetnosti skoraj do konca srednjega veka v prvi vrsti občudujemo slikarjevo sposobnost fotografsko natančnega posnemanja narave. Vlogo najbolj prvinskega in hkrati mističnega umetniškega izraza se je dolgo pripisovalo glasbi, kar ji je priznaval celo Platon (v Državi pravi, da »tem boljša glasba, tem boljša je država«), ob gramatiki, retoriki, dialektiki, aritmetiki, geometriji in astronomiji pa je bila glasba ena od antičnih sedmih svobodnih umetnosti (Septem artes liberales), četudi je bila iz današnje perspektive med vsemi umetniškimi izrazi z naskokom najmanj razvita (primitiven zapis, ki si je pomagal z zlogi besedila, brez večglasja ali trdnih tonalnih okolij …). Ko v likovni umetnosti in arhitekturi že govorimo o neoklasicizmu, razsvetljenskemu vračanju k več kot tisočletje starim antičnim estetskim idealom, ki nasledi obdobje, v katerem so aristokrati in cerkev umetnosti namenili ornamentalno in oglaševalsko funkcijo, se v glasbi šele začenja obdobje klasike. V zadnjih tristo letih je umetnost, kot tudi vsa druga področja človekovega delovanja, skokovito napredovala in skozi različne sloge v splošnem ciklično predvidevala enkrat čustveno ekspresivne (Kant govori o posredovanju čutno danega), drugič pa intelektualno kontemplativne naloge (človekovo duhovno ustvarjanje, kot temu pravi Hegel).
Po naravni, skorajda bi lahko rekli evolucijski, selektivni logiki so se iz preteklosti do danes ohranila v večji meri najbolj konceptualno inovativna in tehnično izpopolnjena umetniška dela, med katerimi je kakopak tudi ogromno avtorskih del, katerih edina ambicija je bila zabavati občinstvo. Slednje je pomembno vzeti v obzir, ko danes vlečemo ločnico med pravo in zabavnjaško ali trivialno umetnostjo, saj avtorjeva želja, da bi bralec/gledalec/poslušalec v delu užival, sama po sebi dela ne razvrednoti. Ob odsotnosti časovnega sita in v izogib slogovnim preferencam menim, da je najboljša posplošena lastnost umetniškega dela, ki ga umešča v polje umetnosti, to, da je delo bodisi s svojo domiselno preprostostjo bodisi s kompleksnostjo, ki pa izkazuje jasno gradbeno vizijo, BREZ enoznačnega sporočila. Če povzamem: delo zahteva od uporabnika aktivno konzumacijo ali pa ima funkcijo vprašanja, na katerega ne odgovori sámo, temveč uporabnik oziroma naslovnik dela.
»Toda zakaj bi poslušali Brahmsovo simfonijo, če se na njo ne da žurat? Zakaj bi gledali novo francosko zgodovinsko dramo, če je v Igrah prestolov več akcije in golote? Zakaj bi šli v gledališče, če je pa zateženo in ni nobenih vicev?« Foto: Rok Mlinar
To je tudi temeljni razlog, zakaj umetnost ni priljubljena. Intelektualna aktivnost ni udobna, temveč je naporna na enak način kot fizična. Tako kot maraton ali osvojitev gorskega vrha tudi branje romana zahteva motivacijo in kondicijo, katerih obstoj pa je v največji meri kulturološko pogojen. Fizično delo je bilo v preteklosti zelo cenjeno, saj je neposredno rezultiralo v nastanek hrane. Danes ob čedalje večjem deležu uradniških in intelektualnih poklicev fizično aktivnost v glavnem realiziramo skozi športne dejavnosti, kjer nas motivira želja po zdravem, torej polno funkcionalnem in privlačnem, torej v skladu z aktualnimi estetskimi standardi oblikovanem telesu – prvo je prvenstveno osebna, drugo pa (žal?) predvsem družbena vrednota; obe tako pomembni, da ljudem povečini odtehtata vloženi napor.
Vprašanje, na katerega ne odgovarjamo, pa je, kakšno nagrado, kar je osnovni vzgib slehernega človekovega delovanja, prinese intelektualni napor, vložen v analizo ali kontemplacijo abstraktne slike v galeriji? V šoli nas učijo o značilnostih obdobij v literaturi, likovni umetnosti in glasbi. Pri glasbi se v zadnjem času že v osnovni šoli učijo o notah, pri likovnem pouku ustvarjamo v različnih tehnikah. Manj razsvetljeni učitelji slovenščine si drznejo predavati o tem, »kaj je pisatelj želel povedati«, primitivni politiki zlorabljajo neko nedoločno umetnost kot osnovno vezivo naroda, čeprav vam lahko zagotovim, da najbolj glasni domoljubi ne znajo ne našteti pet slovenskih slikarjev ne imenovati avtorja glasbe slovenske himne.
Si drznemo predpostaviti, zakaj je Miha Firšt med sicer odlično predstavo zamočil … hočem reči: zakaj je oder posul z moko? (Opomba nerazsvetljenega urednika), foto: Rok Mlinar
Kaj pa je nagrada? Zakaj bi poslušali Brahmsovo simfonijo, če se na njo ne da žurat? Zakaj bi gledali novo francosko zgodovinsko dramo, če je v Igrah prestolov več akcije in golote? Zakaj bi šli v gledališče, če je pa zateženo in ni nobenih vicev? In to v času, ko smo utrujeni od pogosto izkoriščevalskih delovnih pogojev ter vajeni hipne animacije elektronskih naprav in rabimo enkrat na teden kvečjemu kak popoln odklop?
Morda lahko odgovor ponudi razvoj analogije pohodništva. Tako kot pri slednjem lahko tudi med ukvarjanjem z umetnostjo nabrano kondicijo apliciramo v vsakdanjem življenju. Ne pomaga nam pri poskočnosti na stopnicah v starem stanovanjskem bloku, nas pa opremi z instrumenti za analitično in kritično obravnavo vsakršnih impulzov iz okolja, kar ni bilo še nikoli tako pomembno kot danes, ko nas internet zasuva z informacijami. Klasični časopisi so pri ekonomskih in političnih temah že od nekdaj izkazovali vsak svojo, večinoma konsistentno, nagnjenost, a so uredniki zagotavljali vsaj osnovni higienski minimum faktične točnosti. Danes internet kot odprta platforma objavljanje omogoča sleherniku, na eni strani znanstvenikom in legitimnim novinarjem, na drugi teoretikom zarot ter piarovcem političnih strank in korporacij, urednikovanje pa prepušča nam. Velikokrat gre za objektivne laži, še pogosteje pa se manipulacije skrivajo v semantiki in sintaksi. Umetnost nam nadalje pomaga tudi pri raziskovanju spektra naših čustvovanj, ki je analogen in bistveno presega zgolj relacije dobro-slabo in prijetno-neprijetno, s čimer nas (umetnost) ali pa se (oseba) sama kultivira, kar jo šele zares loči od živali. Inteligentnosti zadostuje že to, da znamo uporabljati vilico, kultiviranost ali kulturnost pa se začne, ko nadzorujemo svoje impulze. Ne samo tiste po hrani in spolni potešitvi, tudi tiste po afektnih odzivih na dogajanje v politiki ali na delovnem mestu ali odklanjanju novih informacij, ki bi utegnile vplivati na naše stališče pri določeni temi. Kultiviran um prepozna razliko med tem, kar je res, in tistim, za kar si želimo, da bi bilo res ter tistim, kar čutimo, in tem, kar mislimo, da bi morali čutiti. Spet pride na misel še eno ime iz vrste slavnih filozofov – Rene Descartes in njegovi zapisi o metanivojskem razmišljanju, povzeti v kultnem izreku »Mislim, torej sem«, kar kaže, da sta si filozofija in umetnost v svojih ambicijah in učinkih zelo podobni, obe pa ključni za človekovo celostno opolnomočenje. S tem, da je končni cilj umetnosti lepota.
Slednja je nedoločljiva in neopisljiva, tako kot razgled z osvojenega vrha, ki je ultimativna nagrada po napornem vzponu. Ne da se ga razložiti, ne da se ga prinesti v dolino. Tisti, ki smo to doživeli, vemo za kaj gre, drugim pa ne moremo reči nič drugega, kot jih z najboljšimi nameni navdušeno pozvati: »Vzpni se, napor bo nagrajen!«.
