Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Miša Gams
V slovenskem filmskem prostoru zlepa ne najdemo festivala, ki bi imel tako raznovrsten in obenem tako specifičen program žanrskih filmov, kot ga ima festival Kurja polt, ki je letos med 19. in 24. aprilom že devetič potekal v Kinoteki in Kinodvoru. Letošnja tema je bila film soleil, ki ga je Marcel Štefančič v zadnjem Ekranu postavil ob bok filmu noir, pri tem pa izpostavil pomembno razliko: »Film soleil vzame tisto, kar je bilo tipično za film noir, njegove temeljne elemente – in prižge luč. Sence meče le še sonce.«
»Festival je slovenskim filmofilom ponudil pregled inovativnih žanrov: od nemih filmov Lona Chaneya, špageti vesternov sedemdesetih let 20. st., pa vse do neonemih distopičnih grozljivk in sodobnih mokumentarcev, pri tem pa izpostavil najbolj inovativne, kontroverzne in bizarne primerke, ki nam bodo še dolgo časa burili domišljijo in nas silili, da pogledamo v brezno Realnega, kraljestvo nočnih mor, arhetipov in tesnobnega manka« si na tihem misli Miša Gams, ki jo je v objektiv ujel kolektiv Ostrenje pogleda.
V tem svojevrstnem križanju vesterna, drame, trilerja in noira so se znašli filmi, ki odpirajo številne politične in socialne teme ter ponujajo pestro paleto iztočnic za razmišljanje o nasilju, móči kolektivnega nezavednega ter odnosu med spoloma, obenem pa nam razgaljajo opustelo pokrajino, kjer se nenehno odvijajo nečedni posli in boj za preživetje. Tako smo v filmu Slab dan v Black Rocku režiserja Johna Sturgesa (1955) priča medvojnim pogromom japonskih Američanov, ki v skrivnostnih okoliščinah izginevajo sredi arizonske puščave, medtem ko v filmu Daj, mucka, ubij, ubij režiserja Russa Meyerja (1965) sledimo trem go go plesalkam, ki z vratolomno vožnjo, pretepi in bizarnimi dialogi skalijo mir kalifornijske puščave. Zabavno kombinacijo hipijevskih blodenj, drog, incestuoznega seksa in ljubosumja najdemo tudi v filmu Pot v Salino (1970), ki je Tarantinu služil kot inspiracija za film Ubila bom Billa. Francosko-italijanski film režiserja Georgesa Lautnerja skozi flashback izpričuje zgodbo o umoru in se odvija v samotni postojanki sredi razbeljene puščave s famozno Rito Hayworth v glavni vlogi. Tudi Pregon brez usmiljenja režiserja Arthurja Penna (1966) je prežet z nasiljem in ameriško južnjaško gotiko, o njem pa znani angleški filmski kritik Robin Wood zapiše: »To je prvi film ameriške apokalipse, prvi film, v katerem je razpad ameriške družbe (v mikrokozmosu jo predstavlja teksaško mestece) in ideologije, ki jo podpira, predstavljen kot popoln in dokončen, za rekonstrukcijo ni več upanja.« (Izvirne naslove lahko rekonstruirate na festivalski spletni strani.)
»Gost letošnjega Fokusa je bil avstrijski režiser Norbert Pfaffenbichler, ki se je v živo udeležil predvajanja svojih dveh filmov (2551.01 ter Sel iz senc) in občinstvu Kinoteke pojasnil, zakaj se mu zdi, da je zvočni film z dialogi izgubil umetniško vrednost, in kako se loteva snemanja sodobnega nemega filma.« Sledil je glasen »slovenski kotiček« z nasmejanim avstrijskim režiserjem. Foto: Kristian Božak Kavčič
Pustolovski triler Plačilo za strah režiserja Williama Friedkina (1977) se za razliko od prejšnjih odvija v džungli, skozi katero morajo štirje odpadniki prepeljati tovor nitroglicerina, njegova posebnost pa je med drugim tudi v tem, da so bile vse eksplozije in akcije posnete brez uporabe računalnika. T. i. špageti vestern Ne mučite račka italijanskega režiserja Lucia Fulcija (1972) že v uvodni sekvenci opozori na nasprotje med južnoitalijansko zakotno vasico in sodobnimi tehnološkimi pridobitvami. Medtem ko lokalna »čarovnica« zunaj vaškega pokopališča odkopava okostje otroka, nadnjo po avtocesti drvijo avtomobili, najstniki pa na pragu zrelosti eden za drugim izgubljajo življenja. Ženske so v filmu predstavljene izredno črno-belo – kot delovne gospodinje ali kot spolne iztirjenke oz. hudičevke, ki želijo brez vzroka škodovati otrokom. Iz scenarističnega vidika gre za zanimivo zgodbo z več potencialnimi osumljenci – na koncu se, podobno kot v holivudskih trilerjih, izkaže, da je morilec tisti, ki na začetku deluje najmanj sumljivo. Za nameček je edina priča umora gluhonema deklica, ki lutkam odstranjuje glave in jo je hčerka lokalnega bogataša proglasila za tepko. K dvoumnemu in grotesknemu vzdušju prispeva tudi glasba, ki je med nasilnimi prizori presenetljivo umirjena in deluje romantično, od igralcev pa velja v vlogi čarovnice Maciare pohvaliti brazilsko igralko Florindo Bolkan, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odigrala številne zanimive vloge v filmih Viscontija, De Sice in Cassavetesa. Film je zanimiv tudi zato, ker nas opozori na prepad med vaškim vraževerjem in sodobnim globalizmom – prvi gradi na skupnosti, drugi na individualizmu, obema pa je, paradoksalno, skupno nenehno zdravljenje kolektivne krivde z žrtvenim jagnjem.
»Da bi določeni prizori izpadli še bolj groteskno, jih režiser obarva z rumenim in rdečim prekrivnim filtrom ter pospremi z različnimi inštrumentalnimi zvoki eksperimentalnega punka in jazza, ki se izgubijo med smehom in drugimi telesnimi zvoki nenavadnih bitij živečih zunaj družbe. Vzdušje na ta način postane še bolj psihedelično – v filmu 2551.01 Norberta Pfaffenbichlerja se zdi, kot da bi po pozornosti hlepeče kreature iz nočnih mor ena za drugo drle na plano.« A kurje polti vajeni gledalci niso zbežali … Foto: Domen Pal
Gost letošnjega Fokusa je bil avstrijski režiser Norbert Pfaffenbichler, ki se je v živo udeležil predvajanja svojih dveh filmov (2551.01 ter Sel iz senc) in občinstvu Kinoteke pojasnil, zakaj se mu zdi, da je zvočni film z dialogi izgubil umetniško vrednost, in kako se loteva snemanja sodobnega nemega filma: bodisi s pomočjo na tisoče ročno izdelanih grotesknih mask bodisi s pomočjo montaže prizorov iz nemih filmov, kjer je v ospredju določen igralec (v Selu iz senc je to Lon Chaney), ki se v nekaterih prizorih celo »pogovarja« s samim seboj. Tudi pri filmu 2551.01 se zdi prav neverjetno, da je režiserju uspelo brez dialogov in obrazne mimike ustvariti povsem razumljivo in razgibano zgodbo o izgubljenem dečku, ki ga med protesti »ugrabi« junak z opičjo glavo in ga povede v podzemni svet tunelov, poln bizarnih klovnov, lačnih zombijev in barbik, ki v pečico mečejo lutke dojenčkov. Da bi določeni prizori izpadli še bolj groteskno, jih režiser obarva z rumenim in rdečim prekrivnim filtrom ter pospremi z različnimi inštrumentalnimi zvoki eksperimentalnega punka in jazza, ki se izgubijo med smehom in drugimi telesnimi zvoki nenavadnih bitij živečih zunaj družbe. Vzdušje na ta način postane še bolj psihedelično – zdi se, kot da bi po pozornosti hlepeče kreature iz nočnih mor ena za drugo drle na plano. Med filmom se ves čas sprašujemo, kaj se bo zgodilo z dečkom – ali ga čaka neke vrste iniciacija v odraslo dobo, bo pristal na surrealističnih orgijah ali bo, kot v kakšni enolončnici s plavajočimi udi neznanih stvorov, končal med »rezervnimi deli«? Film, katerega naslov po režiserjevih besedah ne predstavlja letnice apokalipse, temveč poštno številko avstrijskega mesta, kjer je potekalo snemanje, vsebuje vse klasične dramaturške prvine, vključno s suspenzom in nastavki za nadaljevanje – 2551.01 je zgolj prvi del trilogije, ki mu sledi drugi del z naslovom Orgija prekletih; upajmo, da ga bo režiser dokončal do naslednjega aprila, ko bo Kurja polt praznovala desetletnico.
Ko boste izvedeli, kdo so gostje pogovora (glejte naslednjo fotografijo), vas bo spreletela kurja polt. Foto: Nada Žgank
Med sodobnimi filmi velja omeniti tudi groteskni nadrealistični film Nori bog režiserja Phila Tippeta, ki ga je z glavnimi junaki – fantomskimi demoni – ustvarjal kar petintrideset let. V dokumentarnem filmu Worse than the demon, ki ga je o svojem očetu posnela hčerka Maya, nam postane jasno, koliko entuziazma in potrpežljivosti ima ta mojster scenskih rekvizitov in efektov, da se je občinstvu predstavil tudi kot režiser filma, za katerega sam pravi, da ga pozorno spremlja le kakih deset odstotkov gledalcev. Nori bog namreč ne premore klasične dramaturške zasnove z razdelano zgodbo, ki bi zaposlila naše sive celice, temveč podaja zgolj vizijo dandanašnje družbe, ki z veliko hitrostjo drvi v brezno samodestruktivnosti – pogled na to izvotleno Nietzschejevo brezno brez dna pa je vse prej kot znosen, saj razkrije marsikaj, kar bi radi potlačili v nezavedno. Na drugi strani se režiser Jean Luc Herbulot v t. i. gonzo trilerju Saloum spopada z breznom postkolonialne afriške resničnosti, kjer junaki komunicirajo v znakovnem jeziku in se borijo s pošastmi, ki se v odročni regiji Senegala pojavijo skupaj s praksami črne magije. Režiser je v filmu in v svoji izjavi za javnost obračunal s predsodki, ki jih zahodni svet goji do Afrike: »Nič novega ne povem, če rečem, da v Afriki cveti posel s prikazovanjem bede … Toda odraščal sem v Kongu. Tam sem preživel državljansko vojno. In lahko vam povem: odraščanje v Afriki je prekleto zabavno.« V sklopu sodobnih filmov iz lanskega leta naj omenimo še film Ljubica, ne boš verjela kazahstanskega režiserja Ernarja Nurgalieva, ki se v horror komediji na humoren način spopada s stereotipi moškosti ter spretno manevrira med gangsterskim filmom, trilerjem, nemo burlesko in holivudsko komedijo v slogu Prekrokane noči.
»V sodelovanju z revijo Ekran /…/ sta se na začetku festivala predstavila producenta filma Manivelle. Bernadette Klausberger in Niklas Hlawatsch sta občinstvu Kinoteke predstavila zanimive okoliščine snemanja tega kratkega mokumentarca o superzvezdniškem robotu, ki ga je režiral libanonski režiser Fadi Baki. Gost na desni je Adham Youssef, v Berlinu delujoči egipčanski filmski kritik.« Foto: Nada Žgank
V sekciji Posebne projekcije izstopajo nemi filmi z začetka dvajsetega stoletja, med katerimi sta kultna filma Neznani (Tod Browning, 1927) in Čarovnica (Benjamin Christensen, 1922). V Kinoteki sta prvega pospremila pianino Polone Janežič in violina Jelene Ždrale, drugega pa bobni Elvisa Homana in saksofon Boštjana Simona. Filmsko doživetje je ob glasbeni spremljavi v živo bilo še intenzivnejše, zato upamo, da bo ta redka praksa, ki je bolj izjema kot pravilo, postala tudi siceršnja stalnica art kina. Med posebne projekcije so organizatorji letošnje Kurje polti uvrstili tudi Zabaviščni park očeta zombijade Georga A. Romera, nenavadno parodijo ameriškega kapitalizma, ki ga je leta 1973 posnel po naročilu luterantske dobrodelne organizacije; ta si je projekt zamislila precej bolj poučno in moralistično, kot je izpadel po montaži. Romero je namreč v svojem prepoznavnem slogu potenciral vse starostne strahove pred mladimi ter zabaviščni park prikazal kot horror show, namenjen le najbolj zdravim, najlepšim, najmlajšim, najbogatejšim ljudem z opranimi možgani, s katerimi se na mučilnih poligonih poigravajo najrazličnejši roparji in šarlatani. Film je bil kljub tedanji svobodnjaški hipijevski miselnosti umaknjen v predal in s pomočjo digitalne restavracije šele po pol stoletja znova obujen. Zagotovo gre za najbolj kritičen, satiričen in srhljiv film tega kultnega režiserja, ki je občinstvu pokazal, da zna na različne inovativne načine opozoriti na brezno ameriške kapitalistične ideologije in zahodnega konzumerizma.
»In kje je zdaj zmaj?« se po ogledu kvazi dokumentarca iranskega režiserja Manija Haghighija sprašuje občinstvo. Foto: Domen Pal
V sodelovanju z revijo Ekran, ki je v januarski številki kot osrednjo temo obravnavala kinematografijo Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, sta se na začetku festivala predstavila producenta filma Manivelle. Bernadette Klausberger in Niklas Hlawatsch sta občinstvu Kinoteke predstavila zanimive okoliščine snemanja tega kratkega mokumentarca o superzvezdniškem robotu, ki ga je režiral libanonski režiser Fadi Baki. Vanj so vključili tudi domnevne arhivske posnetke političnega zborovanja in lažne intervjuje s serviserjem robota, ki je na posnetkih pojasnil razloge za njegov moralni propad in družbeni padec od heroja do zgube. Na pogovoru je bil prisoten tudi v Berlinu delujoči egipčanski filmski kritik Adham Youssef, ki je že na začetku postavil retorično vprašanje o kriterijih za razvrščanje filmov med arabske oz. v sklop kinematografije Bližnjega vzhoda. Filmi držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda se namreč med seboj razlikujejo na podoben način, kot se razlikujejo filmi znotraj Evropske unije – vsakršna klasifikacija na nacionalni osnovi je torej praktično nemogoča. Manivelle je lep primer uspešnega in zglednega sodelovanja med nemškimi producenti, libanonskim režiserjem ter z vseh vetrov zbranimi igralci. V tematskem sklopu Kina Ekran je bil predvajan še en »kvazi dokumentarec« – film Prihaja zmaj! iranskega režiserja Manija Haghighija; združuje elemente mokumentarca, filma noir, psihološke srhljivke, groteskne fantastike in sugestibilne fantazmagorije, ki svoj suspenz gradi s pomočjo prepoznavnih arhetipov, misterijev, lucidnih sanj in kolektivnih mitov. Režiser je v Kanadi študiral filozofijo in je pričujoči film očitno posnel kot eksperiment, s katerim ugotavlja, kako daleč je, upoštevaje nezavedne želje in pričakovanja, mogoče (za)peljati občinstvo. Občinstvo v Iranu naj bi režiserju na premieri dejansko postavilo vprašanje: »In kje je zdaj zmaj?«, občinstvo Berlinala pa ga je, denimo, najprej vprašalo, kateri elementi so v filmu resnični, na kar režiser ni želel dati jasnega odgovora.
»Istočasno je pod mentorstvom Kristiana Božaka Kavčiča potekala tudi delavnica pisanja filmskih recenzij z naslovom Naježimo dlako, ostrimo pogled! V okviru delavnice je po ogledu posameznih filmov potekala debata, na podlagi katere so nastali osnutki za kritične refleksije o filmih.« Foto: Veronika Zakonjšek
Prav epistemiološki in hermenevtični razmah med zahodnim pogledom na svet in vzhodnjaškimi filozofijami nam pokaže, da eno in edino brezno Realnega ne preži nekje zunaj, temveč v nas samih. Dokler se z njim ne soočimo, so vsa vprašanja o naravi realnosti nesmiselna. Prav zato lahko film vsakič znova gledamo iz drugega zornega kota: kot psihološko družinsko sago, politično-zgodovinsko dramo, filozofsko-antropološko alegorijo, znanstvenofantastično pustolovščino, hipijevsko burlesko in še bi lahko naštevali. V filmu prepoznamo precej metafor in simbolov, ki so spretno umeščeni v posamezne kadre in jih, če smo preveč pozorni na samo zgodbo, mimogrede spregledamo.
Film je obtežen tudi s politično zgodovino v Iranu in z osebno družinsko dramo režiserja in scenarista Manija Haghighija, ki ob svoji mami, prepoznavni iranski prevajalki in vodji galerije Lili Golestan, v filmu igra samega sebe.
Tudi udeleženci festivalskih filmskokritiških delavnic pozirajo kot oni sami. Foto: Ostrenje pogleda
Na koncu naj omenimo še bogat festivalski spremljevalni program. Obiskovalci so se namreč lahko udeležili delavnice izdelave festivalskega zina, kjer so se pod mentorstvom urednika fanzina PAF Nejca Bahorja preizkusili v ustvarjanju dinamičnega dizajna in umeščanju kritične novinarske vsebine. Istočasno je pod mentorstvom Kristiana Božaka Kavčiča potekala tudi delavnica pisanja filmskih recenzij z naslovom Naježimo dlako, ostrimo pogled! V okviru delavnice je po ogledu posameznih filmov potekala debata, na podlagi katere so nastali osnutki za kritične refleksije o filmih. Naredili smo tudi intervju z režiserjem Norbertom Pfaffenbichlerjem, ki bo po vsej verjetnosti izšel v naslednji številki revije Kino!. Na svetovni dan knjige je v Kinodvoru potekala tudi konferenca kultnega filma, ki jo je povezoval dr. Russ Hunter, višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria. Predavatelja na omenjeni univerzi dr. Kate Egan in dr. Johnny Walker sta polemizirala o ameriški in britanski grozljivki – dr. Egan skozi analizo igre Jamie Lee Curtis v seriji filmov Noč čarovnic, dr. Walker pa skozi optiko britanskih grozljivk Ne odpiraj pred Božičem (1984) in Gimnazijska klavnica (1986).
Festival Kurja polt je slovenskim filmofilom ponudil pregled inovativnih žanrov: od nemih filmov Lona Chaneya, špageti vesternov sedemdesetih let 20. st., pa vse do neonemih distopičnih grozljivk in sodobnih mokumentarcev, pri tem pa izpostavil najbolj inovativne, kontroverzne in bizarne primerke, ki nam bodo še dolgo časa burili domišljijo in nas silili, da pogledamo v brezno Realnega, kraljestvo nočnih mor, arhetipov in tesnobnega manka.
V primeru nočnih mor in tesnobnega manka svetujemo tale članek.
