V TURČIJI MED MORJEM IN BELIMI ČUDESI

Kaskade v Pamukkale

8. november 2026
Piše: mag. Leila Turk
Turčija je v zadnjih letih pogost cilj slovenskih popotnikov, ki radi uživajo v srednje dolgih potovanjih, pri katerih države Mediterana igrajo eno od poglavitnih vlog. Država s slavno zgodovino, ki je v časih otomanskega imperija segla tudi do nas in še danes zbuja določene reminiscence. Jurčičev roman Jurije Kozjak – slovenski janičar je zagotovo nekakšen naš arhetip, s katerega marsikateri bralec presoja naše razmerje do Orienta, s tem pa tudi do Turčije, te prve  dežele bližnjevzhodne Azije . Naša potopiska Leila Turk jo sprejema z odprtimi rokami in širokim srcem; naravne lepote in prijaznost ljudi sta jo osvojili, verjetno pa tudi prisotnost njene matere, s katero sta si delili pogled na to zanimivo deželo.

***

V Turčijo sem pred leti odpotovala z mamo. Namenjeni sva bili v Antalyo, v hotel tik ob morju, kjer bi lahko človek brez posebnih očitkov vesti preživel ves dopust med plažo in dobro obloženo mizo. Štiri zvezdice, polpenzion, okusna hrana. Za prijetne počitnice pravzaprav dovolj. Zame pa vendarle premalo: če je za hotelskimi vrati neznan svet, ga ne morem pustiti pri miru.

Radovednost je na potovanju odlična sopotnica. Včasih sicer ne razume, zakaj bi človek še malo poležal, toda praviloma ve, kam se splača pogledati.

Še en pogled na čudovite kaskade

Z mamo sva seveda uživali tudi v hrani. Pri sredozemski mizi se meje med deželami rade nekoliko zabrišejo: sorodne jedi se pojavljajo pod različnimi imeni, okusi potujejo bolj sproščeno kot ljudje. Jogurt s kumarami, denimo, ima v Turčiji ime cacık. Sama sem si od tamkajšnje kuhinje zapomnila predvsem preprosto dejstvo, da je bilo dobro. Na dopustu tudi to šteje za povsem veljavno strokovno oceno.

Toda Antalya ni samo kraj, kjer te nahranijo in usmerijo proti morju. Za turističnim udobjem je mesto z dolgo preteklostjo, z gorami v zaledju in s Sredozemljem pred seboj. Lahko bi naštevala njegove nekdanje gospodarje in letnice njihovih prihodov. A v mojem spominu je precej bolj živo vprašanje, kaj naju čaka, ko stopiva iz hotela.

Barve in potrpežljivost

Bazar je prava paša za oči. Pogled se ustavlja, preskakuje, vrača. V takšnem prostoru se zdi nakupovalni seznam skoraj smešno resna stvar. Še preden se odločiš, kaj bi sploh potreboval, te že pritegne nekaj, česar doma nisi niti pogrešal. Tudi brez polnih vrečk lahko odideš z občutkom, da si veliko odnesel.

Z mamo sva obiskali tudi delavnico preprog. Tam so nama pokazali, kako nastajajo svilene niti iz kokonov sviloprejke in kako se iz drobnega, na videz neznatnega začetka rodi razkošje tkanine. Nenadoma preproga ni več samo lep predmet, ki ga pogledaš, oceniš barvo in se morda pozanimaš za ceno. V njej začneš slutiti delo rok in potrpežljivost.

Ob takšni spretnosti se človeku zazdi lastno pritoževanje, da nekaj traja predolgo, nekoliko nerodno. Mi bi radi vse takoj. Nit pa je treba še vedno povezati z nitjo. Nobena naglica ne more opraviti tega dela namesto rok.

Nato sva si privoščili hamam, tradicionalno turško kopališče. To je bilo res prijetno doživetje. Po vsem ogledovanju se je dobro za nekaj časa prepustiti toplini in odložiti potrebo, da bi bilo treba še kam. Tudi radovednost sme počivati. Čeprav moja navadno ne počiva prav dolgo.

Ko se obala obrne proti tebi

Na izlet z ladjo sem šla tudi zaradi slapov. Približno pet ur plovbe, vmes kopanje, predvsem pa priložnost, da obalo pogledam z druge strani. S kopnega si pogosto ogledujemo morje; z ladje se končno razpre tudi svet, ki smo ga pustili za hrbtom.

Slap ob morju ima v sebi nekaj silovitega. Voda, ki se še trenutek prej drži svoje poti po kopnem, se nenadoma požene čez rob. Spodaj jo sprejme morje, kakor da se ni zgodilo nič posebnega. Za nas na ladji pa je prav to dogodek: ta hip padanja, v katerem je pokrajina videti nenavadno živa.

Zaradi takšnih pogledov rada zapustim hotelsko udobje. Nekaterih stvari pač ni mogoče doživeti z ležalnika, naj bo še tako dobro postavljen.

Bombaž za velikane

Bele apnenčaste terase od blizu

V Pamukkale sem se odpravila že drugič. Nekateri kraji očitno ne opravijo z nami ob prvem obisku. Ostanejo nekje v mislih in čakajo, da se vrnemo.

Bela pobočja s terasami in vodo so videti tako nenavadno, da jih pogled sprva kar težko razloži. Sneg? Sol? Nič od tega. Bele terase so iz travertina, kamnine, ki nastaja z izločanjem kalcijevega karbonata iz mineralne vode. Voda teče, odlaga drobne delce in počasi gradi pokrajino, pred katero se potem ustavljamo mi, nestrpni obiskovalci.

Ime Pamukkale pomeni bombažni grad. Po eni od pripovedk naj bi velikani tu pustili sušiti bombaž, ki je otrdel v bele gmote. Prav posrečena razlaga: nekdo je razgrnil velikansko žehto in nanjo pozabil, nam pa je ostala znamenitost. Ob takšni belini se zdi pripoved za trenutek skoraj verjetna.

Seveda je svoje opravila voda. Toda pravljica ji ničesar ne odvzame. Le pokaže, kako močno je ta kraj buril domišljijo, še preden smo se naučili njegove lepote razlagati s kemijo.

Nad belimi terasami leži antični Hierapolis. Ostanki term, gledališče, nekropola, kamniti sledovi nekdanjega mesta. Tudi pred mnogimi stoletji so ljudje prihajali sem zaradi toplih izvirov. Ob tej misli je preteklost nenadoma manj oddaljena: tudi oni so se hoteli okopati, odpočiti, morda od vode dobiti nekaj olajšanja.

Hierapolis

Posebna podoba kraja je antični bazen s potopljenimi ostanki stebrov. Zgodovina, ki jo običajno gledamo za ograjo ali v muzejski vitrini, je tu pod vodo. Nekaj ganljivo nenavadnega je v tem srečanju: kamen, ki je nekoč nosil stavbo, in voda, ki še vedno opravlja svoje tiho delo.

Ob takšnih krajih se mi zdi škoda, da bi ves čas iskala naslednjo znamenitost. Včasih se je treba ustaviti pri eni in ji dovoliti, da nas zares doseže.

Ko pomislim na tisto potovanje, se mi ne vračajo številke o prebivalstvu, velikosti mest ali številu turistov. Vračajo se skupna pot z mamo, bazar, delo rok ob preprogah, prijetnost hamama, pogled z ladje in nenavadna belina Pamukkal.

Morda si od potovanj nazadnje prav to najbolj zapomnimo: kje smo bili dovolj radovedni, da smo zavili s predvidene poti, in s kom smo lahko potem delili, kar nas je presenetilo. Jaz sem tisti del Turčije spoznavala z mamo. Tudi zato ima v mojem spominu svoje posebno mesto.