O civilizaciji, netipičnih družbenih strukturah in mavrici

FOTO: Žiga Čamernik

  Piše: Žiga Čamernik

European Rainbow Gathering, Bolgaria, 2022

Ker se nikakor nimam za poznavalca utopičnega družbenega gibanja imenovanega »Rainbow Gathering«, ki je prav v letošnjem letu praznovalo 50-letnico svojega delovanja (prvo srečanje se je zgodilo leta 1972 v Koloradu, ZDA), naj bo bralcem tokrat zadosti, če opišem svojo prvo izkušnjo z omenjenim gibanjem, ki se je zgodila avgusta letošnjega leta v bolgarskih Rodopih.

Naj še povem, da sem nekako že po duši raziskovalec netipičnih družbenih struktur, v katerih posamezniki temu primerno delujejo razmeroma drugače, kot to od njih zahteva t. i. civilizacija. V te namene sem bil do sedaj 4-krat v Indiji, ker pa je bil moj zadnji tamkajšnji obisk že nekoliko oddaljenega leta 2014, sem bil v tem oziru že kar močno podhranjen. Primarni motiv mojega odhoda je bila morda znamenita kriza srednjih letih, prežeta z iskanjem smisla in pomanjkanjem življenjske orientacije, ki me je po drugi strani zazibala v brezoblični, z inercijo prežeti konformizem in linijo najmanjšega odpora, zaradi katerega se najraje sploh ne bi nikamor premaknil. Stanje takšne življenjske naravnanosti je bilo zato potrebno čim prej presekati s čim bolj konkretnim in radikalnim, saj sem enostavno čutil, da obisk jadranske obale tokrat ne bo zalegel. Potrebno je bilo torej iti globlje vase in razvozlati gordijski vozel nakazane vdanosti v usodo.

FOTO: FB stran European Rainbow Gathering

Pustolovščina se je dejansko začela že pred vstopom na avtobus proti bolgarskemu Plovdivu, ki je bil teritorialno najbližje končni lokaciji, ko kolegice – ki se omenjenih srečanj udeležuje razmeroma redno in ki je bila nemara poglavitni razlog, zaradi katerega sem si sploh drznil izvesti takšen »skok v neznano« -, zaradi zapleta z vozovnico enostavno niso spustili na avtobus. Tako sem se že takoj soočil z dilemo: ostati ali iti; in ker sem vedel, da moj gorenjski ponos kupnje še ene vozovnice enostavno ne bi prenesel, sem se brez oklevanja vkrcal. Kar naenkrat sem se torej znašel v situaciji, ko se čisto samostojno podajam neznani avanturi naproti in ne glede na to, da so mi osebni demoni ves čas prišepetovali, kako slaba ideja to je, se je v meni hkrati krepil občutek neizmerne svobode in novih možnosti, ki sem ga pogrešal še kar nekaj let. Za tolažbo med 18-urno vožnje, mi je vsaj računalnik izžrebal najboljšo možno vozovnico: sedež 1A v 2-nadstropnem avtobusu, tik nad šoferjem zgoraj, kjer sem imel celovit pregled skozi ogromno vetrobransko steklo spredaj in zato tudi nekakšen občutek lebdenja.

FOTO: Wikipedia

Po dokaj izčrpajoči vožnji, sem v Plovdivu naletel na prve udeležence festivala oziroma srečanja, saj je poglavitna razlika med njima, da gre pri festivalih za standardno ponudbo hrane in pijače, z vnaprej določenimi dogodki, kar na srečanjih ne pride v poštev. Naj zaradi omejitev pričujočega prispevka nekoliko obrazložim pravila srečanja, ki so sicer v praksi bolj ohlapna. Ves čas se prehranjujemo izključno vegansko, z dvema skromnima obrokoma dnevno, prepovedana je konzumacija alkohola in drog (izkazalo se je, da je slednje razmeroma fleksibilno), psi oziroma domače živali niso zaželeni, prepovedano je vsako snemanje in fotografiranje z omejeno uporabo sodobne tehnologije, denarna izmenjava ni dovoljena, blagovna pa zaželena. Lahko si denimo ves čas gol, celo v kuhinji, kar me je sicer nekoliko zmotilo. Sicer pa permanentno golih junakov praktično ni bilo, saj so na 1.600 metrih nadmorske višine, kjer smo bivali,  dnevi zelo vroči, noči pa vlažno hladne tudi poleti. Zagodel nam je še večdnevni dež, ki je močno zreduciral naše vrste, tako da je število udeležencev iz 500+, ob koncu srečanja padlo morda na slabih 200.

FOTO: Žiga Čamernik

Namenski poudarek je na štirih osnovnih življenjskih elementih: zemlji, vodi, ognju in zraku oziroma etru. Lokacija je vselej skrbno izbrana, za njo je zadolžena delegacija oziroma »družina« iz države, ki se obligira organizirati srečanje. Najbolj pomembno je zagotoviti izvir pitne vode, ki se uporablja za pitje, kuhinjska opravila in osebno nego. V te namene sta postavljeni improvizirana kuhinja in kopalnica, pokrivajoč potrebe vseh udeležencev, ki jih je sicer lahko tudi tisoč ali več. Področje, na katerem stoji improviziran tabor s šotori, mora biti zadosti veliko, da pokrije večplastno dogajanje s številnimi udeleženci s celega sveta in je po navadi najeto s strani lokalnega prebivalstva. Na njem praktično vse čas potekajo razne delavnice, druženja vseh vrst ter sprehodi in pohodi v neokrnjeno naravo. Zaželeno je tudi, da gre za območje brez signala, saj sodobna tehnologija običajno ovira spontanost in lahko vpliva celo na telepatske vezi med udeleženci, za vse tiste, ki v njih pač verjamejo. Obstaja nekaj večjih indijanskih vigvamov, kjer se ravno tako ves čas nekaj dogaja; v prvi vrsti sta tukaj »Music Temple« oziroma glasbeni šotor s permanentnim muziciranjem, ki temelji na večernih koncertih in siceršnji glasbeni improvizaciji ter t. i. »Vision Council«, nekakšno ne-hierarhično politično vizionarsko telo, kjer se odloča npr. o tem, kje bo potekalo naslednje srečanje,  kakšna naj bo usoda podivjanih psov oziroma njihovih neodgovornih lastnikov ali kako naj bi srečanja izgledala v prihodnje, pa tudi vrsta tekočih zadev kot so higienski standardi, zapleti z lokalnim prebivalstvom in podobno. Ker se odloča po vzoru indijanskih plemen oziroma starih Aten, torej soglasno, se sestanki včasih zavlečejo pozno v noč. Odločevalsko moč ima tako vsak posameznik, ki se v danem trenutku znajde na licu mesta, saj hiearhija ne obstaja. Srečanje se v finančnem smislu napaja izključno  s prostovoljnimi prispevki, ki se poberejo po vsakem obroku, ko skupina spontanih glasbenikov zapoje pesem »Magic Hat« (čarobni klobuk) in se s petjem  in plesom napoti v smeri kroga, kjer med in po obroku sedijo udeleženci. Prispevke pobirajo kar v naključen klobuk, večina vanj zgolj hudomušno pihne, nekateri pa velikodušno namenijo tudi po 50 eur ali več. Denar gre potem predvsem za hrano, ob koncu srečanja pa se višek preda skupini oziroma državi, ki organizira naslednje srečanje.

FOTO: Žiga Čamernik

Udeleženci smo za izločanje odvečnih snovi uporabljali t. i. »Shit Pits«, globlje v zemljo izkopane kanale, kjer smo se olajšali, svoje zadnjice pa smo lahko obrisali z najbolj mehkimi listi, kar si jih je možno zamisliti, ki rastejo samo v visokogorju, čeprav nekateri tudi tukaj niso mogli brez dobrega starega toaletnega papirja. Izvedel sem tudi štiri nepozabne delavnice prisotnosti in čuječnosti, preko katerih sem spoznal nekaj unikatnih posameznikov. Sam pa sem se npr. udeležil delavnice t. i. »Rebirth Breathinga«: Enournega permanentnega dihanja, s katerim se »rodiš na novo«, ko lahko podoživiš svoje rojstvo ali organsko simuliraš smrt, kakorkoli se pač vzame. Ves čas gori tudi »sveti ogenj«, ki se ritualno ugasne šele na zadnji dan srečanja, vsakič trajajoč od prazne do prazne lune, torej približno mesec dni. Glavno družabno dogajanje je vsak večer ob omenjenem ognju, pospremljeno s petjem in plesom ali pripovedovanjem zgodb.

FOTO: Spletna stran European Rainbow Gathering

Ena zanimivejših prigod se je zgodila, ko mi je zalogo polkilskega domačega sira, ki mi ga je prinesel nek Bolgar z eko vasi – pri čimer je šlo sicer za kršenje kodeksa -, že naslednji dan pojedel »prijazni« pes, ki je očitno vdor v moj šotor skrbno načrtoval, kakor se je izkazalo. Medtem ko sem moral poskrbeti za svojo drisko, se je namreč smukal okoli šotora in se delal, da ga varuje, s čimer je naplahtal vse mimoidoče, ki so menili, da sem njegov lastnik. Nato pa se je vsakič, ko bi se na prizorišču srečala, pretvarjal kot da me ne pozna. Vredno oskarja, ni kaj.

Čeprav takšno srečanje za večino udeležencev predstavlja pobeg od ponorelega vsakdana, je za nekatere nomade dejansko tudi način življenja, saj se selijo iz srečanja na srečanje. Dejstvo je, da imamo v podobnem okolju možnost sebe uzreti na drugačen način, saj tam obstajamo praktično brez pritiska naše – sicer že močno načete in utrujene – civilizacije. Najbolj dragocena izkušnja, ki sem jo prinesel nazaj domov, je prav gotovo že nekoliko odmrli občutek pustolovščine, kjer dan ni enak dnevu in trenutek trenutku, kot je to slučaj v našem čedalje bolj avtomatiziranem, sterilnem in monotonem načinu življenja. Zaradi slednjega imamo kot družba nemara čedalje glasnejši občutek večnega vračanja enakega, saj se zdi, da znotraj omejitev in zahtev civilizacije, med drugim nikakor ne zmoremo uspešno zadovoljiti naše naravne potrebe po novem in svežem. Tako tudi turistično potovanje znotraj omenjenih parametrov že zdavnaj ne zaleže več. Vsaj meni ne.

 

 

 

  Piše: Žiga Čamernik European Rainbow Gathering, Bolgaria, 2022 Ker se nikakor nimam za poznavalca utopičnega družbenega gibanja imenovanega »Rainbow Gathering«, ki je prav v letošnjem letu praznovalo 50-letnico svojega delovanja (prvo srečanje se je zgodilo leta 1972 v Koloradu, ZDA), naj bo bralcem tokrat zadosti, če opišem svojo prvo izkušnjo z omenjenim gibanjem, ki se je zgodila avgusta letošnjega leta v bolgarskih Rodopih. Naj še povem, da sem nekako že po duši raziskovalec netipičnih družbenih struktur, v katerih posamezniki temu primerno delujejo razmeroma drugače, kot to od njih zahteva t. i. civilizacija.…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.16 ( 2 ocen)

Objavite komentar