Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
30. oktober 2026
Avtorica: Nives Gogala
Tokrat smo za objavo izbrali dve kratki zgodbi Nives Gogala, avtorice, ki nas zmerom znova preseneti s svojim pristopom k svojim pesmim, esejem in prozi. Objavili smo že njen razmišljanja ob gledanju umetniških slik slovitih slikarskih mojstrov, njeno “reistično” motrenje pojavov okrog sebe v njeni poeziji; njen svet je opredmeten s stvarmi, ki živijo svoje lastno življenje, ne da bi človek mogel vplivati nanje. Nenavaden svet, z lastno ostro lepoto, ki ji ni mar za človeško občudovanje. Tokratne kratke zgodbe so precej drugačne: svet spet zaživi v človeških čutih in občutkih, ki zmorejo do bolečine natančno popisati vse, kar vidijo in čutijo; lovijo se na podrobnostih, ki bi bile lahko skoraj nadležne, a priznavajo stvarem pravico, da živijo pred nami v vseh najmanjših podrobnostih. Zahtevno, a zanimivo branje, ki terja več koncentracije kot večina drugačnih literarnih prispevkov.
***
Vse ilustracije je ustvarila mlada likovnica Lea Pernek.
Misli: Orhideja se je izbrala za naslovnico zato, ker je v njeni črno-belosti, v njenem cvetu, v njenih viticah, v vsej njeni pojavi zbrana vsa opolnomočenost, vse nasprotovanje in upiranje temu vsakdanu. V tem korenini njena »barvitost«.
Misel:«Če ljubiš življenje, ne zapravljaš časa, kajti čas je tisto, iz česar je narejeno življenje.«
Bruce Lee
ALA SEVIN
Šifra: »ALA SEVIN«
»SREČANJE«
Lahko je srečanje, ki je in niti ni – usodno; kot uranilovka, ki je na obeh konceh skoraj kot običajna, toda morda iz sredine, kot te, plošče pronicajo posebnosti, ki počasi, lahko pa hitro prepajajo konce, lahko pa od koncev pronica posebnost prot/v notrino, nje. Tako je poseben dogodek lahko srečanje z dežjem. Nič posebnega, bi nekdo rekel; če te ujame dež, si sam kriv, zakaj pa ne nosiš s seboj dežnika.(!) Toda vseeno pričetek neke deževnosti zelo izprazni, za začetek, – ulice. In se zatečeš, ne zato, ker nimaš kam drugam, ko si na začetku neke nevihte v mestu, – v knjižnico. Poprej si ujemal kaplje vase, odprl svoje: lastni prsni koš, da srce bije med kapljami, loveč jih in tudi ne, svojih lastnih – krvi in nelastnih – dežja, ki je kri za ta dan, gledano v celoti dan kot srce nekega mesta. Kaplje ujemaš tudi v misli, da zacvetijo, da poženejo kot lastna mini drevesa, pa sploh ne kot bon-sa(j)i, ki jim je namenjena usoda pogube, ko jih je tako težko obdržati »pri dihu«, «pri življenju«, in za lastno življenje gre tokrat, ne samo zato, ker se je pošteno razbesnela nevihta, pač pa zato, da drevesa v glavi obrodijo; ne kot sadežev, ne kot krošenj, ne kot obilij listja, ki bo v jeseni vse preveč hrskalo pod stopali, da bo občutek nekega »ubijanja« kot skoraj popoln. Kot miselno drevo, da bi zaživelo; (tudi) zato nekoliko, čeprav je »boj in beg«, nastavljanje dežnim kapljam. Da je mokro pod dežnikom, ki je (ne)varno spravljen v veliki torbi preko ramen, ko je vse v njej že mokro, tudi obilja beležnic(e), toda lepo pospravljena marela je – suha.* In se srečam s pesmimi, s pesniki. Namen sem jih imela obiskati v knjižnici, toda dež je sedaj to, lahko rečemo, neprisiljeno snidenje, – pospešil. Nihče ne bi stopil v ta kotiček knjižnice, v kateri med drugim, če ne zaprejo vhodnih vrat, zamaka, kako ironično za pretakanja, miselna, po listih in taka – zares. In sem sama s pesniki, in z uro, ki vztrajno opozarja, da je že pozni popoldan, doma so na varnem in sploh ne vedo, da vedrim tukaj in da sem v bistvu premočena, toda samo na zunaj, v notranjosti, ne da je puščava, kot je srednješolski profesor slovenščine terjal od nas dijakov, da napišemo na vhodna vrata učilnice, da smo »puščava Gobi« in dejansko smo to storili; morda sem to jaz »sedaj«, brez da ne bi imela posebnih misli, bogata sem z njimi, toda duh vedno nekaj išče, je »zlatokop« in je iščoč zlatokop in vsaj menim, da sem na »pravem« kraju za to, za kaj takega, kot loviti miselne »dežne« kaplje iz posušenosti posebnih listov, vsaj za sedaj, ko so v knjižnici vhodna vrata zaprli in ne bo zamakalo, – vase.* To srečanje je en pol te uravnilovke. Toda zaniha in odstre se voal z druge strani te, skoraj, plošče, ki pookrogli, kot se življenje ironično, posmehljivo, zareži kdajpakdaj – nam. To drugo srečanje je posebne sorte srečanje s »kapljami«. Noč, med drugim je poletni solsticij in je najkrajša, pa zato tako obogatena; – sneži s svojo temino; prepolna nedrja, jerbase, cajne ima – posebnih kapelj, kapelj posebnih oblik, – zrnc. Iz njih je trepetajoča »gospa«, ki se je tako dobro razživela v svoji bogatosti, v svojem izobilju, ko je noč že »mlado stara«, da se zrnca prelivajo od modrih in zelenih vse do vijoličastih. Vsako trepeče, kot pozvanja, na svoj način in tako imam orkestrarij nad seboj, morda (tudi) okoli sebe. Toda v resnici trepeče(m) sama. In se v tem drgetu pojavi žgočost iz točno določenih očes: trop volkov je kot navpičnica presekal povsem mirno pot vzporednosti, ko sem se hotela »sestati« s to »nočjo«. Vodja je alfa samica in samec, njen, jo skoraj nekoliko nestrpno povpraša, kaj naj naredi z menoj. Toda ženska začuda začuti žensko tokrat in ona, alfa samica, ki je vedela, da je nekaj narobe z menoj, je povsem lahkotno, morda z nekoliko blagodejnega posmeha, odvrnila: »Oh pusti jo, saj vidiš, da »Ona« še ne ve, zakaj je na tem svetu. Pusti jo, da se še malo »matra«, da izve – zakaj.(!)« Seveda, noč se je temno svetila, tudi od njihovih kožuhov je prihajala ta »svežina« v sveže polakirani noči. Temno svetenje, od dlake, od oči, od misli »hitrih« misli, ki pa so vendarle bile izrečene »s premislekom«. Ni zastonj nekdo «alfa« – karkoli. Narava že »ve«. Ali ve tudi – človek? In sem nadaljevala pot naprej noči »v svisli«, da bi morda srečala Njega, kot ga je volkulja očitno – že. Stopala sem povsem mirno, morda nekoliko krčevito, ne zato, da bi igrala na karte »boja in bega«, sploh ne, še zdaleč ne; pač pa zato, da bi prikazala noči, ne njim, srd, posebni izsrjeni gnev, da ne (z)morem srečati Njega, ko se mi povsem naključno »postavljajo« nekakšni volcje »na pot« in oddaljujejo in odvzemajo »glavni dobitek«, ki se, zdi se, vse bolj odmika. Ne bo ga. Pot je bila v celoti »nateg«. Razočaranje, ki je še večje od togote nad volkovi. Same izgube. In na koncu mi (ne) preostane nič drugega kot po šolarčkovo stopicanje v kvadratke in pravokotničke, ki so se zamrežili med nitmi, lahko povsem pajčevinastimi, ki so se vzpostavile med si(ja)jem svetlobe, lahko nekega navdušenja in tihega odobravanja, iz očes volkov, tropa, in sijem zvezd, povsem drugačnega tropa s povsem drugimi »alfami«, s katerimi je bila ta »poletna noč« preplavljena. Vse te svetlobne premice so se me tikale, so me tikale, med tem, ko so volkovi – onikali.* Da, stopicljaj naprej, ko je bila želja delati ogromne korake, pa ne zaradi bega, pač pa zaradi neustavljive želje – srečati nekdaj Nekoga, ki odmreži, čeprav zapleta in omrežuje, pa vendarle v neki meri in smeri – osvobaja. *Daniti se že pričelo, jaz pa nimam ne v rokah ne v torbici niti nežice za avtobus. Tako, kot si napletla pot s koraki tja naprej, daj še pot z nekoliko obotavljivimi, a vseeno že nekoliko trudnimi, ogromnimi koraki nazaj tja, kjer bo treba v novem dnevu na zagovor, na odgovornost: ne, kje si bila, pač pa – »Izgini za vselej!«.*Izguba je bila, ki se meri v dvojnostih, trojnostih, toda vseeno so se srca poravnala: kotički, ne le pravokotni in kvadratni, pač pa tudi pookrogljeni, kar je najtežje, so postali poenoteni; so se poenotili. Prejela sem volčje srce, v celoti, in volkovi so, cel(i) trop, – človeškega. Karkoli, kar je (še/že) (pre)ostalo od njega.**
Slika 1: Netopirja na osnovi ali podlagi svojih sonarjev vesta, kdaj je pot »domov« in kdaj ne; tako kot ne »ona«, ki tega ni vedela ali zaznala »pravi čas«, da bi se pravočasno vrnila po isti poti nazaj, po kateri se je odpravila od svojega sposojenega doma v noč na poletni solsticij, nekam svoji »usodi« naproti.(!)*
Geslo: »VODNICA«
»LUNA, LUNA-I«
Premikajoča se med nebnimi plastmi, delno (po)skrita med njimi, se izvijajoča izmed njih, se zopet nahajajoča sredi med njimi. In v določenem trenutku se obnaša ali je kot na vožnji s kočijo, kvadrige pač, v katero/ v katere je vpeta, ko je delno potnica sama in delno kočija; in potuje pospešeno po nebesu, tako da plasti na njenem obličju kot valovijo skladno s smerjo njene poti, kot izraz nekega njenega obraza, izražen v kosmih, kosmičih, ki so v smeri. To se vidi na njej, to se opazi, kot da se mladenka stara, gube so namreč, a so »v smeri«, torej mladenka, v čigar staturi/statui/postavi domuje starka in starka, ki se večno mladi. Kot da je pot po nebesu/nebu kot zdravilo/dramilo proti (za)staranju. In vpeta je vnovič; tokrat v časovno nebno ploščo, ki je lahko pookrogljena, lahko da – ne, in v njenem okvir(j)u ima mejnike, ki/kot so posamezni vrisani, tudi številke, ki predstavljajo čas, v okviru katerega mora prepotovati določen kos, predel neba, da ga na koncu zaobseže povsem, – vsega. In tako ne potuje, tokrat časovno, s kvadrigo, a na sodoben način, ko je krog smeri vrtenja v njej sami, del njene anatomije, a ne samo v krogih, ampak se ustavlja tudi tako, da so poti štirioglate in na ovinek, torej se v resnici kot puščica, zlata, dotakne/dotika dveh smeri, ki sta v sebi pravokotni, kot predel ene ulice, tam na nebu, in hkrati predel druge, ko je na križišču in tablice kažejo v razne smeri. To je ne zmede, ona preprosto »ve« za svojo pot. Vodena je z nitmi, nebnimi, ki so lahko pajčevinastega izvora ali – ne, in se postavi v središče tega križišča, tako da jo opazovalka na Zemlji, ki se je slučajno (ponoči; podnevi?) znašla tam, lahko opazi, kako sicer trenutno koleba, po kateri poti, vodena iz smeri križišča, bo šla, toda nato se dogodi – preobrazba. Malo v smeri, malo pa v hitrosti(h). Razraste se s svojo kočijo vred v drevo, ki je zlato, lunino drevo. (Križiščno drevo; »drevesasto križišče«.(!)) In to zacveti v njej, z vejami, z listi, s cveti, s plodovi; tudi luskinice lubja se zasvetlikajo. Razraste se v njej tako, da izstopi, ona, iz svojega kvadrigastega okvirja, in se sredica, živica, njega, ki je kar osrednji predel drevesa, kar naj bi živica najprej seveda tudi bila, preseli nekako na Zemljo, po skrivnih poteh/potih, po skrivnih pajčevinastih nitih, ali – ne, in se porazdeli ta notranjost drevesa, luninega, na posamezne zlate »koščke«, ki koreninijo morda v kresničkah, v očeh vseh »nočnih« živali, kot so razne podlasice, ki so se ravno izvile iz živih meja, kamor so se poskrile za čas, se zlile z njimi zaradi varnosti in sedaj, ko nikogar ni, čuteč, da so varne, raziskujejo okolico; potem se porazdeli notranjost tega drevesa na »zlate utrinke«, morda, v lisah/resah kril posameznih ptic, ki za sedaj še spe, toda čutijo, da jih je obiskalo nekaj zlatega in se naselilo v njih, zato da bodo takoj, ko se prebudijo, prvi/prve v svojih letih, vidih/videnjih, smereh. Notranjščina drevesa konča morda v/na sredici jezerskega lokvanja, ki si sposodi nekaj zlatega iz tistega »njega« in ki »spregovori« zlasti ob polnoči: z resino na cvetnem listu, z zrncem peloda na pestiču, z glavico na prašniku. Tako prispeva k zlitju v jezersko površino, ki bo odsevalo/odsevala luno kot posebno zrcalo in to celostno; namreč sredica drevesa izide iz svojega zlatega ovoja, se porazdeli po Zemlji, in luni preostane zlati ovoj, ki pomeni, da je to predstopnja ali pred-začetek vseh men, ki jih luna ima; – vseh njenih senc, ko je zlato razsenčena, olevljena (olovljena!). To silhueto drevesa, (po)zlatega, v katerega se je levila, je opaziti z Zemlje: kot še eno njeno gubo.* In včasih se »dotakne« Zemljine površine prav zares, ko (se)sestopa in sestopi po posebnih pajčevinastih nitih, in sicer v »času vmes«, vmes med njenimi menami, ko je čas v nebni časovni plošči, prav tako nekje »zmes« med šesto in dvanajsto morda, kar velja za »nebni čas«/»nebeški čas«, in se kot posebna krogla obnese morda med kupom kakih desak, ko jih nekje poobli na enem robu levo in nato v diametralno nasprotnem še na desno in vmes pozida ali vstavi kakšen zidak v rast zidu, gradbišče seveda, miselno, ko so zidaki misli in deske gradbeni odri, kot telo.Nekoga. In ta ura je čas tudi za Nebeščane, pa tako tudi zanjo, da izkorišča svoj posebni mezanin za to, da se znova (po)vrne, da se vzpne, vzpenja korakoma, spet po skrivnih nitih, nazaj na/v svoje kolesnice na nebo.* In pri tem ohranja svoj hlad (hlast) zlata, ki se pretvarja v srebrnino in nazaj z žarom, ki ga hočejo posvojiti Zemljani zato, da bi jo osvojili. Morda tako, da bi osvojili vsaj skrivnosti njene kvadrige in s tem nje, ko že ne morejo dostopati do njenega »zlatega drevesa«, ki se razraste/razrašča v njej, vsakič, ko zasije preko neba, ali vsaj delčka njega, ali vsaj njegovega olevka, ki ga tako (ne)poznavalsko (po)skriva v svojih nedr(j)ih, medtem ko je »sredico« prav tako (ne)poznavalsko odvrgla med Zemljane, v noči, brez da bi oni vedeli za to. Ona, gospa Lunai.(!)**
