KVADRAT IN KROG, KOCKA IN KROGLA

Piše: Marko Košan

Ob državni razstavi Kvadrat in krog, kocka in krogla, ki je bila tudi del otvoritve letošnjega Tedna ljubiteljske kulture

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu smo letos vnovič ponudili prostor za postavitev selekcioniranih likovnih del državne tematske razstave, ki jo že vrsto let uspešno organizira Javni sklad Republike Slovenija za kulturne dejavnosti. Prvo predstavitev smo na podoben način pripravili že v času partnerskega sodelovanja Slovenj Gradca v projektu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, ko se je tematska likovna razstava z naslovom ‘Tekst v podobi’ navezala na festival mlade literature Urška kot enega izmed osrednjih EPK projektov v mestu. Ljubiteljska likovna dela resnici na ljubo le s težavo najdejo pot v osrednje slovenske muzeje za sodobno umetnost in morda je razstavna politika Koroške galerije likovnih umetnosti v tem smislu specifična, saj se dobro zavedamo, da formalna izobrazba sama na sebi še ni porok za prepričljivo likovno izpoved, ki lahko odmeva tudi v polju umetniškega. V to so nas z vsemi argumenti prepričali veliki uspehi domačina in najbolj znanega slovenskega samoukega slikarja Jožeta Tisnikarja, saj sta galerija in Tisnikar desetletja dolgo rasla drug ob drugem in drug z drugim ter si prizadevala za promocijo iskrene ustvarjalnosti. V manjšem mestu, kakršno je Slovenj Gradec, ki pa se ponaša z izrazito kulturno identiteto, so zgledno med sabo povezane številne kulturne institucije in društva, tako tudi KGLU in območna enota JSKD sodelujeta na številnih področjih kulturnega življenja v mestu in se pri oblikovanju lokalnega utripa posrečeno dopolnjujeta.

Foto: Arhiv JSKD

Likovna ustvarjalnost je ena izmed najmočnejših v okviru dejavnosti, ki jih koordinira JSKD in morda tudi najbolj dvoumna med vsemi, saj se zdi, da bolj kot druge zvrsti ponuja na eni strani navidezno »bližnjico« do posvečene sporočilnosti, ki ji pravimo umetnost, na drugi strani pa brez samokritične distance vključuje tudi komercialni vidik. Pevec v pevskem zboru, denimo, se ob vsem entuziazmu, s katerim se udeležuje vaj in nastopov, ne sprašuje kaj dosti o materialni plati svojega ljubiteljskega početja, saj ga samo na sebi zapolnjuje. Likovnik na drugi strani pogosto v sebi začuti »umetnika« že v trenutku, ko konča najosnovnejši likovni tečaj. Nereflektirano si nemudoma prizadeva za razstavljanje svojih nebogljenih del, artefakti pa mu ponujajo prostor, da na njih z lahkoto zalepi tudi etiketo s ceno, ki jo na svoje glasilke ne more pripeti pevec v zboru. Hvalevredna je zato akcija tematskih razstav, ki številnim ljubiteljskim likovnikom vsako leto v okviru selekcionirane predstavitve ponudi možnost za potrditev svojih prizadevanj, medtem ko razpisane tematike tudi v didaktičnem smislu ponujajo izhodišča za poglobljeni formalni in ikonografski študij. To potrjujejo tudi dela, ki so bila izbrana v zaključno razstavo lanskega in letošnjega projekta Kvadrat in krog. Pokazala so izjemno širok in zanimiv spekter dialoga z razpisano temo, ki bolj kot k iskanju izvirnih rešitev teži k prepričljivi izvedbi v smislu »vaje v slogu«, kar je bržkone tudi bistvena poanta tega ciljnega programa.

Foto: Arhiv JSKD

Še vedno na začetku 21. stoletja, ko je vznemirljiva izkušnja drznega razvoja likovne umetnosti v preteklem stoletju že preigrala domala vse registre likovnega izraza, v izzivalnem iskanju vseh mogočih načinov vse tja do najbolj radikalnih rešitev abstraktne umetnosti na eni strani in na drugi strani komaj še spoznavnega razširjenega polja umetniške interpretacije življenja, je velika večina manj posvečene likovne publike prej ko slej vedno znova najbolj naklonjena preprosti in premočrtni podobi, ki jo praviloma odlikujeta jasna pripovednost ter slikarska oz. kiparska obrtna veščina. Tehnična brezhibnost nas tudi v umetnosti, kot na vseh drugih ustvarjalnih področjih, lahko navduši, a srž in bistvo likovnih sporočil se skriva drugje: najprej v artikulaciji, v izpeljavi pogleda, v angažirani vizuri sveta, s katero likovnik prisluškuje komaj zaznavnemu trepetanju stvarnosti in izostruje, nemalokrat pa celo sprevrača ustaljene predstave in nas opozarja na dragocene detajle, ki jih v hlastavi ihti vsakdanjega življenja tolikokrat in preveč lahkotno spregledamo, čeprav so tukaj, ves čas ob nas in z nami ter nas vsaj nezavedno polnijo z energijo, še kako potrebno za vsakdanje preživetje. Umetnik, zlasti likovnik, je tisti občutljivi prevodnik, ki za razliko od nas, navadnih slehernikov, zna obrniti pogled k najbolj neznatnemu čudežu stvarstva in ga povzdigniti v vseobsegajoči simbol živega življenja. Sam umetniški akt interpretacije sveta je torej pri ustvarjalcu skoraj v celoti zaključen že v trenutku, ko se vznemirljiva podoba ali misel ujameta v mrežnico njegovega očesa in v zavest ter se v naslednjem hipu prekvasita v duhovno doživetje s tolikšnim vizualnim nabojem, da ga je mogoče prenesti na belino papirja ali platna oziroma v gradiva kiparskega oblikovanja. Vselej sta na preizkušnji ustvarjalčev talent in rutina suverene izpeljave. Čeravno likovna obrt danes ni v ospredju, še več, avantgardna likovna scena se ji velikokrat posmehuje in ji odreka vsakršen pomen za aktualno izražanje, sem trdno prepričan, da je izključujoči zagovor ene ali druge smeri oz. strastno opredeljevanje bodisi za tradicionalistične likovne discipline ali za izrazne vzorce novih, nenavadnih in na prvi pogled neumetniških ali celo antiumetniških sredstev, brez smisla in v razmerah kulturnega pluralizma nekakšne razprte ustvarjalne demokracije, kakršno živimo v sodobnem svetu, brezpomembna. Dejstvo je, da so dovršeni elektronski mediji v zadnjih desetletjih korenito spremenili način in optiko dojemanja sveta. Estetika šoka in vsiljiva agresivnost vizualnih sporočil sta stvarnost zavrtinčila v kaotično sosledje podob, v katerem se tudi v preprostem vsakdanjem življenju izgublja občutek za mejo med realnim in namišljenim. Tudi zategadelj je mimo privzdignjene in ambiciozne umetnosti več kot dovolj prostora za žlahtno likovnost na ljubiteljskem nivoju, saj bi lahko rekli, nekoliko vzneseno sicer, da nemara predstavlja enega izmed načinov, kako civilizacijo zadržati v okvirih tradicije plemenitega humanizma, ki sta jo vedno pogojevala pristen človeški kontakt in toplina medsebojne bližine. Včasih niti ne opazimo, koliko je za ohranitev pridobljenih in podedovanih vrednot pomembna na videz brezskrbna, a nadvse iskrena, drobcena poteza s čopičem.

Foto: Arhiv JSKD