Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
10. oktober 2026
Piše: mag. Leila Turk
Naša potopiska Leila tokrat obuja spomin na destinacijo, ki je v dobi vse bolj množičnega turizma postala blizu tudi Slovencem. Otok na zahodni strani italijanskega škornja, ki je bil nekdaj v primerjavi z bližnjima Sicilijo in francosko Korziko morda še najmanj opazen, je morda prav zato ostal še najbolj nedotaknjen, s svežo naravo in čudovitim morjem, menda najčistejšim v celotnem Mediteranu in prijaznimi domačini. . V dobi turbo turizma in migracijskih pritiskov, pod katerim ječi tudi celotno Sredozemlje, je to postalo že prava redkost.
***
Sredi poletja, ko so bili izpiti za nama, sva se s prijateljico Laro odpravili na Sardinijo. Lara je bila nekoč moja študentka; tokrat sva bili sopotnici, namenjeni na počitnice. Že ta sprememba ima svoj čar. Človeka, ki ga je spoznal v predavalnici, lahko na dolgi poti spozna še drugače.
Potovali sva z avtomobilom in pot je bila naporna. Večji del sem vozila jaz. Počitnice se očitno ne začnejo vedno s počitkom; včasih je treba najprej vztrajati za volanom in si zaslužiti pogled na morje. Nastanili sva se v hotelu blizu plaže. Po dolgi vožnji je bila bližina obale razkošje, ki ni potrebovalo posebne razlage.
Sardinija je otok, na katerem se pogled z veseljem ustavi na bogastvih, ki jih ponuja narava. Peščene plaže in kristalno čisto morje imajo nekaj tiste lepote, zaradi katere fotografije s počitnic delujejo skoraj preveč popolne. A tu je takšna lepota čisto resnična. Manj sanjske so cene. V restavracijah, trgovinah in hotelih hitro ugotoviš, da ima tudi poletna brezskrbnost svojo računico. Morje te vabi, račun pa te za trenutek vrne na trdna tla.
Najina pot naju je vodila tudi proti Korziki, v prijetni Bonifacio. Ob spominu nanj se mi še danes najprej prikliče sto stopnic, po katerih sva se spustili do plaže. Nenavadno, kaj vse ostane od potovanja. Imena krajev se včasih pomešajo, droben telesni napor pa se ohrani presenetljivo jasno. Sto stopnic in na njihovem koncu morje. To je podoba, ki jo lahko vzamem s seboj tudi brez fotografije.
Korzika in Sardinija sta si blizu, ločuje ju Bonifacijski preliv, vendar ima Sardinija svojo izrazito samosvojost. Je drugi največji otok v Sredozemlju, takoj za Sicilijo, in avtonomna italijanska dežela. Toda njeno posebnost je zanimiveje iskati v jeziku, pokrajini in vsakdanjih navadah kakor v naštevanju upravnih meja.
Ob italijanščini tu živi tudi sardinščina, del otoške kulturne dediščine. Na severu se govorica navezuje še na bližnjo Korziko. Takšne jezikovne vezi me pritegnejo: na zemljevidu med otokoma potegnemo črto, v jeziku pa ostajajo sledovi bližine. Sardinija ima svoj glas in prav ob takšnih podrobnostih postane več kot lepo počitniško ozadje.
Tudi njena pokrajina se ne konča tam, kjer se konča plaža. Velik del otoka prekrivajo gozdna območja. Ob vsej privlačnosti obale se mi zdi prav, da se spomnimo še te zelene Sardinije, ki jo turistične razglednice pogosto pustijo ob strani. Poletni gozdni požari opozarjajo, kako ranljiva je lahko. Lepota kraja ni nekaj samoumevnega, čeprav jo obiskovalec včasih sprejme prav tako.
Otok se zanimivo razkriva tudi skozi svojo kuhinjo. Ob morju bi pričakovali predvsem ribe in morske sadeže, sardinska prehrana pa je močno povezana tudi s pastirsko tradicijo. Meso, mlečni izdelki, žita in zelenjava pripovedujejo o življenju v notranjosti otoka. Med značilnimi jedmi so odojek, pečen na ražnju, ovčji siri ter morski okusi, med njimi bottarga, pripravljena iz ribjih iker.
Posebno mesto ima kruh. Pane carasau je tanek in hrustljav, skoraj krhek na pogled. Suhi kruhi so bili uporabni za pastirje, saj so se dolgo ohranili. V takšni hrani je nekaj, kar mi je blizu: preprostost, ki je nastala iz vsakdanjih potreb in se obdržala kot del izročila. Zraven sodijo siri, kot je pecorino sardo, pa zelišča, med katerimi ima svoje mesto mirta. Sardinska miza pozna tudi vina, denimo Cannonau in Vermentino, ter mirtin liker. Že ob pogledu na te značilnosti postane jasno, da je otoška kuhinja precej bogatejša od običajne predstave o kosilu ob plaži.
Ko pomislim na najino potovanje, se podatki o otoku umaknejo preprostejšim spominom. Ostanejo Lara, dolga vožnja in hotel blizu plaže. Pa tistih sto stopnic v Bonifaciu, ki pravzaprav pripadajo sosednji Korziki, a so zame postale del iste poletne zgodbe. Spomin se pač ne ravna vedno po geografskih mejah.
Sardinijo si bom zapomnila po morju, a tudi po tem, da sva se nanjo odpravili skupaj. Nekdanja študentka in njena učiteljica, zdaj prijateljici na počitnicah. Med vsemi podatki, ki jih lahko zapišem o otoku, mi je ta drobni osebni podatek najljubši.
