ŠE BESEDA O PROSLAVI 35- OBLETNICE SAMOSTOJNE SLOVENIJE

9. julij 2026
Piše: Mitja Gobec
Naš sodelavec, navadno precej humorno razpoloženi Mitja Gobec, tudi letošnji  dobitnik zlate plakete JSKD za življenjsko delo, nam je poslal svoje kritično videnje osrednje državne proslave, kjer so tudi ljubiteljski kulturniki imeli razmeroma pomemben delež. Pa ne ravno v svoj ponos, meni Mitja, ki je sicer svojo kritiko podložil z ravno pravšnjo ironijo, ki bo morda kakega naslednjega pripravljalca proslave opozorila na to, kako nevarno je podlegati zgolj lastnemu občutku tega, kaj naj bi bila “ljudska proslava.”
(nekoliko spremenjen članek je bil objavljen v časopisu Večer)

***

Proslava 35 – letnice samostojnosti republike Slovenije (foto: Bobo, vir: pisarna PV)

Na predvečer Dneva državnosti smo imeli na TV priložnost spremljati državno proslavo po scenariju že znanega avtorja Igorja Pirkoviča. Kot se za tako prireditev spodobi, jo je obarval tudi avtorsko. Večina skladb je bila na njegova cenejša besedila.

Državna proslava je bila revolucionarna, zato bi bilo bolj prav, da bi potekala na Trgu revolucije, kot je bilo nekdanje ime tega prostora.

Prireditev sem spremljal izključno kot glasbenik! Proslava je bila predolga. Ve se, da je šolska ura (45 minut) najustreznejša dolžina. Na odru sta bila v polmraku dva pevska zbora: mladinski in mešani. Med izvajanjem skladb se ju zaradi slabega ozvočenja ni slišalo. Predsednik vlade predlaga, da se v državni himni poleg sedme kitice doda še druga kitica (z začetkom »Komu narpred veselo…«). Izvedba himne na proslavi je bila v inštrumentalni izvedbi – kljub dvema zboroma na odru. Kako naj bi torej po Janševo izgledala 2. kitica himne na proslavi v tej izvedbi ?

Od nastopajočih so bili na odru tisti, ki so simpatizerji stranke SDS in pa tisti, ki so niso upali odkloniti sodelovanja. Za mnoge vem, da so odklonili. Kar zadeva glasbeni izbor sporeda si nisem mogel predstavljati,  da premoremo v Slovenji toliko glasbenega kiča. Program je ustrezal tistemu na shodih in piknikih te stranke. Logično je bilo, da tako prireditev vodi Bernarda Žarn. Podobno je bilo z neodkritimi prvič slišanimi talenti. Slovenski oktet s klasično Ipavčevo uspešnico Domovini ni sodil v ta sklop izvajalcev in skladb. Manjkal pa je Lojze Peterle z orglicami in kakšen stand-up komik.

Seveda bi morala biti na koncu vendarle tombola z dobitki. 1. nagrada avtogram dr. Rosvite Pesek, 2. avtogram Igorja Pirkoviča, 3. avtogram Janeza Janše. Potem pa bi moralo slediti 35 pečenih odojkov. Sklepni del proslave me je spominjal na leto 1954,  ko je prišel v Ljubljano Tito in smo pionirčki veselo mahali z zastavicami.

Pa še minister Matoz ni opravil svoje naloge. Raja je bila nemirna!