IVAN POZZONI: PESMI

USTAVIMO VSE!

Ustavimo vse,

hočemo izstopiti s tega vlaka,

ki se muči, od postaje do postaje,

od zastoja do zastoja,

tirnice se nikoli ne približajo tangenti,

stisnjeni, brez udobja, na koleslju

državnega zavoda, multinacionalnega koncerna,

na stolih stanovanjskega zbora,

na zadnjem vagonu je bolje, pravijo,

v primeru nesreče bomo imeli nesporno srečo,

da umremo od možganske smrti.

Ustavimo vse,

hočemo izstopiti s tega tobogana,

ki pleše in pleše ter se vrti okoli sebe,

nas postavlja z glavo navzdol in z zadnjico navzven,

daleč od spon refleksnih liberalizacijskih valov,

svoboda do izstopa s trga dela,

zavračati lovorove vence, podrigavati na konzistoriju,

s ugovorom na DDV, davek na nepremičnine, dohodnino, TAV,

Tavor in Serenase, predpisana kot nujna potreba

ob vsaki želji po izstopu iz zbora.

Ustavimo vse,

dovolj je, stop,

to od nas zahteva Evropska unija iz temnih kotov porno-shopa,

to zahtevajo milijoni brezdomcev ameriške družbe,

veseli, da se pridružijo tisočem novih članov ambrozijanskega Caritasa,

to zahtevajo profesorji ekonomije, mojstri financ,

pripravljeni prevesti obup ljudi v uradni odlok,

s ciljem, da končno premestijo z madžarskega območja

centre velike industrije in jih namestijo v Termini Imerese.

POGREB SMRTI

Imam novo najboljšo prijateljico: gospo Smrt,

ne zahteva ničesar tako pretiranega,

razen da preživim celo noč

v njenem objemu,

ne zahteva ničesar tako neizmernega,

razen da v tišini stojim

pred njenimi uvelimi očmi,

brez razpravljanja o njeni kosi.

Ničesar ne zahtevam od gospe Smrti,

prijateljice divjih dirk proti peklu,

toplote mrzlih juter, razen da ostane gola

v ranah moje spalnice,

razen da je previdna s svojimi koščeni dlanmi

pri milovanju mojih brazgotin.

Napiši oporoko, prijateljica Smrt,

in vanjo vstavi kodicil* z mojimi stihi,

da se ohranijo

in prenašajo iz roda v rod, iz dediča na dediča,

proti silovitosti nasprotnih vetrov.

• pravniški izraz, zlasti pri starih Rimljanih dostavek (k oporoki)

INTERVJU Z UMORJENIM TRUPLOM

Uredniški odbor mi je zaupal nenavadno nalogo,

naj kot filozof na kolesu dirkam po kolesarskih stezah Milana,

v upanju, da bi rešil iz anonimnosti

intervju z umorjenim truplom.

Ko sem iskal truplo nekega razbojnika

(smrt navadnega človeka namreč ni zaželen dogodek),

sem se zatekel na hladno v mrtvašnico,

kjer sem spraševal vsakega njenega ubogega najemnika,

in naletel na nevšečno bledico

otrdelega trupla nekega roparja.

»Zakaj si umrl umorjen,«

sem vprašal storilca tega neestetskega zločina,

»ali ti ni uspelo odkorakati brez kazni

po tvojem ropu v banki,

da si postal žrtev strela iz revolverja,

ki ga je sprožil varnostnik?«

»Bolj kot učinek same rane,«

je pripovedovalo užaljeno truplo,

»je bila zavest, da sem bil sam okraden,

tisto, kar mi je povzročilo smrt zaradi infarkta,

saj sem postal žrtev preplaha

ob dvigu obrestnih mer na 30 %!«

Kdor je, navajen mojih stihov, pričakoval težko prebavljivo zgodbo,

bo na koncu našel protikapitalistični nauk:

intervju z umorjenim truplom včasih vse razjasni

o težavnosti razlikovanja med pravo žrtvijo in pravim nepridipravom.

KILL ALL INDIES

Ciljata z hladno, ledeno jasnostjo,

blažeča naše glavobole

z manevri, manevrčki, s sladkanimi evfemističnimi sinonimi

sveta izrečenega udarca, ko nas masakrirajo,

kakor bi jih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pretepli mi;

premikajo se, napovedujejo, usmerjajo, tržijo,

v objemu spanja razuma,

ko nas z zunanjim izvajanjem obsojajo na življenje zunaj retorike.

Borze se zabavajo na vlaku smrti,

veter recesije veje nad grobovi nekrofilske ekonomije,

in mi preštevamo vsako žrtev brezposelnosti,

preštevamo padajoče premike svojih bančnih računov,

mi, ki nismo bili nikoli obveščeni, ki ne štejemo nič,

preštevamo dni, ki nas ločujejo od novih projektov New Deal,

preštevamo vretenca lakote po slavi.

Ciljata z nečloveško odločnostjo,

ne da bi nam privoščila kitajsko hitrost tradicionalnega strela v tilnik,

pustita nas, da se borimo v prostrani tekočnosti reke svojih sredstev za preživetje,

da se sprašujemo, komu podariti kaos, ki ga je ustvarilo človeštvo,

ki v čredah tava v meglicah zatona,

da se sprašujemo, kako bomo čez dvajset let, čez deset let,

kako bomo jutri zjutraj

vstali, da se znova in znova in znova borimo.

Zastave puka plapolajo v povetrju,

in mi, ki smo izkopali vojne sekire,

s svojimi obrazi, pobarvanimi v barvo zemlje,

se bomo spodbujali, naj se ne bojimo modric lastne neustreznosti.

ČRNI BES ROTTWEILERJA

Krutost in nasilje prihajata v senci noči,

v tebi se sprožita brez vsake napovedi,

dirata po zidovih, umazanih od jeze,

od potu, dirata v tišini,

in ko dirata, kakor počasni bivoli, sam instinkt,

presekata srca ali glave, izkoreninita prijateljstva in ljubezni,

ko trgata udobje odločanja o tem,

ali čas zapreti v kletko ali biti vanjo zaprt.

Črni bes rottweilerja je v meni,

meni, ki trpim zaradi tistih, ki spijo na ulici,

ki me ganijo solze žalovanja,

kriki matere, ki je izgubila otroka,

med sestavljanjem dokumentov Word

v imenu tistega, ki okuša poraz.

Slepa jeza rottweilerja je v meni.

Črni bes rottweilerja je v meni,

ki mi daje priložnost, da sem krhek,

prepuščen na milost in nemilost potrdilu o branju,

ki ga čakam in čakam, ko se razjedam

v brazdah, ki sta jih izkopala bolečina in trpljenje,

v povračilo za tisto minuto,

v kateri zmagajo občutki neukrotljivosti.

Usoda vseh nas, rottweilerjev,

je, da nas ukrotijo ali uspavajo,

po življenju na verigi družbenih mitov o agresivnosti,

in ni zdravila za naše trenutke norosti,

razen da celotno svoje življenje naredimo noro.