PREBLISKI

2. avgust 2026
Piše: Žiga Čamernik
Ni kaj, tole je vsaj malce nenavadno pisanje. Žiga Čamernik, naš recenzent vsakršnih umetniških žanrov, največkrat filmov, pa tudi gledališča, se je tokrat zazrl vase. Avtorecenzija? S samim seboj je najtežje “obračunati”, saj se neprestano pojavlja vprašanje meje med iskrenostjo in nekakšno samocenzuro, ki ti govori, da se morda sprenevedaš in izmišljuješ. Vprašanje človekove kognitivnosti (v Wikipediji ta proces opišejo takole: kognitivnost ali kognicija je skupek vseh miselnih procesov, ki nam omogočajo zaznavanje, učenje, pomnjenje, razmišljanje in reševanje težav. Povezana je z delovanjem možganov in posameznikovo zmožnostjo obdelave informacij iz okolja…) je stvar, ki pravzaprav kroji družbene temelje: vsak človek  stvari posvoji drugače in razlike so lahko usodne, čeravno je prav v njih marsikdaj šarm in lepota življenja.

Zahtevno branje, ni kaj. A Čamernikovi teksti niso nikdar preprosti. In v uredništvu to spoštujemo.

***

Vse gre nekako po dveh tirnicah. Po poti (lastnega) ega in po poti zavesti. Vendar se pogosto vprašam: ali ni to pot slehernika?

Denimo, ko sem zavrnil snemanje filma, da sem bil lahko z Bojevniki mavrice v Bolgariji. Brez mesa, brez kave, brez alkohola in drog. Za hedonista kot sem, kar težko. No, vsaj zdelo se je tako. Aja, pa še brez tehnologije, utopija, ki se je hitro izkazalo za problem. Kljub vsemu je treba najti najbližjo trgovino ali si organizirati kak prevoz. Prav neverjetno, kako zgledi vlečejo. Kamor eden, hitro potem praktično vsi. Toliko o doslednosti. Ni je idealne družbe. Ovce s(m)o povsod. Ampak radi sanjarimo, to pa ja. Da bi se nekako povzdignili nad to Kajnovsko prekletstvo. Bili drug drugemu človek. Zakaj se je vse skupaj, zdi se, tako nepovratno izjalovilo? Mar kdo ve?

»Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha?« poreče veliki poet. Človek ne more mimo mesa, torej ega. Vse dokler živimo v tej mesni hiši, ki ji rečemo telo, bo temu tako. Je dolžnost duše, da išče pot ven, pod okrilje neke domnevne varnosti, ki ni tuzemska? Ali pa, po drugi strani, da se uči potrpežljivosti in blagohotno čaka na svoj fizični konec, ki zagotovo enkrat pride? Dilema je velika. Sam denimo, niti pisati ne morem, če nekaj prej ne doživim na način, da se mi najprej ne zapiše v tkivo. Pa lahko fantaziram kolikor hočem. Vse je prazno in brez pomena, če ne pusti pečata v izkustvu. »Vendar, kdor se peha za njimi, nikoli ne more izkusiti trajnega zadovoljstva«, poreče modrec. Izkustva namreč. To kaže na človeško nečimrnost, domala infantilnost. Kaj pa vem, če razumem.

Mar ni izkustvo v človeški podobi prav vse, kar je? Vsaj za nas, večne izpraševalce smisla. Vse, kar gledamo z našimi očmi, obstaja tudi brez nas in mimo nas, mar ne? Ali pa opazovalec do te mere vpliva na opazovano, da je brez naše prisotnosti potem vse čisto drugače. Zametki kvantne fizike ali zgolj še en ego trip? Nikoli ne bomo vedeli zagotovo. Radi pa smo »ziher«, nehajmo se slepiti. Vera je zato nepotreben balast in pesek v oči za množice. Je najbolj očiten znak samopomilovanja. »Opij ljudstva«, pravi komunist in v hipu pozabi na svojo obliko slepila, ki ne indoktrinira nič manj usodno.

Srečko Kosovel (vir: Wikipedija)

»Vse je ekstaza. Ekstaza smrti«, poreče mladenič in izdihne. O čem je razmišljal in kaj je občutil ob zadnji sapici? Je bila nežna kot poljub ali hladna kot kraška burja? Ne vemo in ko bomo izvedeli, bo prepozno, da bi povedali in delili. Radi tudi delimo, to je zagotovo. Pa ne kart ali premoženja, ampak izkustvo. Nima pravega smisla, če ne gre naprej. Iz roda v rod. Ujetniki zgodb in tradicij. Tistih resničnih in tistih malo manj. Tradicija mora iti naprej, pa četudi dreveni um in pogublja življenja. Pa naj stane, kar hoče. Družinska tradicija. Jubilejna tradicija. Tradicija praznovanja. Je to isto kot ritual, ki ga človek potrebuje, da osmišlja? Ne vem več. Vem le, da je ego nanjo usodno (na)vezan. Do te mere, da ves čas razpadajo družine in skupnosti. Pa je to resnično največ, kar lahko pustimo za seboj?

Človek naj bi bil v idealnem svetu lahek kot južni veter in nežen kot kitajska svila, mar ni tako? Že že, vendar ta svet nikakor ni idealen, vendar je kljub temu »najboljši od vseh svetov«, doda mislec. Če želimo karkoli drugače, so pogoji takšni, kakršni so in pri željah po spremembah – realnih, potencialnih ali namišljenih -, moramo poprej izhajati iz danih okoliščin. Takšni so pogoji sveta.

Vendar ljubimo fantazme oziroma tisto, kar bi moralo biti, vendar ni. Vendar ni. Tako daleč smo že, da v kolektivni amneziji ves čas pozabljamo na tisto, kar je, kakršni smo. Kakršni s(m)o. Vedno nekdo drug in nikoli jaz sam. »Pekel so drugi«, doda cinik. Namesto neizčrpen vir bogastva in nenehnega odkrivanja. Dejansko nas je nemogoče ujeti, definirati, zacementirati, tako kompleksni smo v biti. Vendar prav to smo si sami dopustili storiti in zato ostajamo ujeti v platonski jami, praktično brez svetlobe in prav kmalu lahko da tudi brez kisika. In sence so postale resničnost. Ne zgolj teater, pač pa kar resničnost. Vsaj v naših glavah je vse izkrivljeno, brezupno in demonično. Glava pa ni vse, mar ni tako?

Še je upanje. »Upanje umira zadnje«, pravi ljudski pregovor, za katerega ne vemo, če je kakšna modrost ali zgolj nova veriga. Upanje je garant, da ne boš storil nič, ker lahko pač upaš. Če nekaj narediš, lahko namreč zajebeš. Če pa ne narediš ničesar, si že zajebal. Poznamo to, kajne? Gledalci svojega lastnega življenja. In to v vseh mogočih kontekstih in na vseh možnih zaslonih. Pa smo spet pri tehnologiji, ki je osvojila svet. Sploh ji ni treba več osvajati, ker je že osvojila. In to do te mere, da tudi nam ni treba več osvajati eden drugega. Vsi recepti za življenje so tam in prav zato si nimamo več kaj povedati. Vse že piše. Ostane še vesolje in neskončne možnosti.

Človek pa je medtem v vojni – sam s seboj – ves čas, saj se bori za. Za pravice. Za naravo. Za manjšine. Za ženske. Za otroke. Za vse seksualce, saj spolov ni več. Za begunce. Za tretji svet. Za. Za. Za. Za. Za. Izčrpanost od borbe. Utrujenost od civilizacije. A vedno in vselej proti vojni. Bolj kot se proti nečemu borimo, več moči dajemo nasprotni strani. Vračanje žogice. Trošenje energije. Permanenten nemir. Pozabljamo, da list odpade tudi, če veter ne zapiha. To je naravni zakon.

Le kje sem sam v tej enačbi? Kakor kdaj, bi rekel. Ego je pogosto razočaran, ker želi več. Vedno več. Več izkustev. Več projektov. Več hrane. Več seksa. Več priložnosti. Več denarja. Več užitkov. Več zdravja. Več. Več. Več. In tudi pritlehen je, se spreneveda in je lažno skromen. In potem pade. In boli. In obljubi, da ne bo več. Da bo odslej vse drugače. Več discipline. Več samonadzora. Več iskrenosti, predvsem do sebe. Več ljubezni. Več. Več. Več. Ponovno past. In tako praktično vsak dan znova. Ampak enkrat bo. Kaj že?

In potem je tu še ta skrivnost. Vsi govorijo o njej in pišejo knjige. Ampak treba je (več) prakticirati. Zavest. Ki zgolj je. Zaslutimo jo lahko vsakič, ko odkritosrčno pogledamo majhne otroke. Se čudijo in samo to. Za bolj pronicljive je tu še živalski in rastlinski svet. Vibrira. Diha. Je. Brez kontrapunkta. Brez opozicije. Brez napora. Človek pa: delaj in dosegel boš. Kaj že? Kaj pa, če vse to že je? Nemogoče. Treba si je prizadevati, garati, videti rezultate in šele nato se lahko nagradiš z dobrim občutkom. Prej nisi vreden. Si ne zaslužiš ljubezni. Kaj pa, če si že dovolj? Natanko takšen kot si. Mar ni le to lahko svoboda, ki jo občutiš z vsem svojim bitjem?

Že, vendar kako lahko tako stalno? Tako enostavno, da je že zelo težko. Preveč nizkih vibracij vse naokoli in mentalno kontaminiran eter. Pa smo spet pri glavi. Ideje, koncepti, prepričanja in ponoven razmislek. Vedno znova. Umik. Meditacija. Višja vibracija. In ponovno padec. Je antagonizem ego-zavest naša usoda? Boj za prevlado med staro in novo zavezo? Ne, saj nova sploh ne gre v boj, je preveč suverena, saj je ljubezen. Tako brezpogojna, da je nepojmljiva za človeka.

Vsi poznamo občutek, ko vemo, da je nekaj prav. Ne verjamemo, ampak vemo. In takrat je vse na mestu. Lahko celo boli, saj nič ne boli tako kot ljubezen. Bolečina od lepote. Sama bolečina vsenaokrog. In kaj je trpljenje? Beg od bolečine in zgolj ego ga pozna.

Kam torej, človek? Pot ega – večno navzven ali pot zavesti – končno navznoter?