Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Žiga Čamernik
Prejemnik vseh najpomembnejših zadnjih oskarjev (za najboljši film, režijo in glavno igralko), da beneškega zlatega leva niti ne omenjamo, napoveduje, tako se zdi, spremembo trenda holivudske zabavne industrije. Če se je še pred kratkim zdelo, da so prestižne nagrade rezervirane izključno za visoko proračunske melodramatične spektakle epskih razsežnosti s pretežno preverjeno dramaturgijo, znotraj katere (anti)junaki vseh vrst doživljajo nešteto osebnostnih preobratov, se je v tem letu zgodilo ravno nasprotno. Nomadland (Dežela nomadov) režiserke kitajskih korenin Chloé Zhao je tiha in umirjena filmska kontemplacija z naturalističnim in premočrtnim podajanjem zgodbe, kjer velja, da »kar se najbolj spreminja, ostane najmanj spremenjeno«.
»Frances McDormand si je z upodobitvijo potepuške nomadke prislužila že tretjega oskarja (prejšnja je prejela za vlogi v filmih Fargo in Trije plakati pred mestom), na vajah za film pa naj bi bila njena izvedba tako prepričljiva, da je svojemu soigralcu-naturščiku v oči zvabila solze, potem pa ga šokirala z izjavo, da je vse skupaj bila ‘samo’ igra,« je uvodoma zapisal Žiga Čamernik, ki se mu Frances v tej vlogi zdi še najmanj prepričljiva. Foto: S. Š.
Chloé Zhao je znana predvsem po ustvarjanju majhnih, neodvisnih filmov, ki so širšo prepoznavnost doživeli po zaslugi najbolj znanega ameriškega festivala »neodvisnega« filma Sundance, kjer je prav tako prejela kar nekaj nagrad. Zdi se, da je tudi z najnovejšo filmsko stvaritvijo ostala zvesta svojemu avtorskemu izrazu, vendar je vprašanje, če ga je dejansko poglobila. Lahko bi celo rekli, da – v primerjavi z njenim prejšnjim filmom Jezdec (The Rider), kjer nas je zgodba pritegnila in posrkala vase – pomeni svojevrsten korak nazaj. V Deželi nomadov smo za razliko od Jezdeca priča dramaturški stagnaciji, ki ostane brez psihološkega razvoja likov. Vemo, da je Zhaova v svojem filmu za čim bolj avtentičen prikaz »sodobnih nomadov«, ki se s svojimi prevoznimi sredstvi selijo iz kraja v kraj in poseljujejo ameriška prostranstva, uporabila resnične nomade, s katerimi je obdala eno najboljših igralk vseh časov Frances McDormand, zaradi česar ji nekateri očitajo dokumentarističen pristop. McDormandova si je s svojo prepričljivo upodobitvijo potepuške nomadke prislužila že tretjega oskarja (prejšnja je prejela za vlogi v filmih Fargo in Trije plakati pred mestom), na vajah za film pa naj bi bila njena izvedba tako prepričljiva, da je svojemu soigralcu-naturščiku v oči zvabila solze, potem pa ga šokirala z izjavo, da je vse skupaj bila »samo« igra. Prepleta igre in resničnosti ne more sprevideti vsak, sploh če gre za nomada, ki mu v filmu ni treba »igrati zares«, temveč zgolj samega sebe. Seveda po navodilih inteligentnega režiserja, ki zmore igralca kreativno zmanipulirati tako, da zadosti kriterijem naravne, verodostojne in estetsko realistične igre.
»V filmu ne izvemo ničesar o preteklosti njenega lika Fern in torej o razlogih za njeno predanost in zavezanost nomadskemu načinu življenja. /…/ Pri liku ni mogoče zaznati nobene gradacije ali regresije, kar pomeni, da ni psihološkega razvoja ali nazadovanja. Vse stoji na mestu.« Foto: splet
Če si nekoliko pobliže ogledamo vse tri kriterije, kaj hitro ugotovimo, da jim McDormandova zadosti tako rekoč v vseh svojih vlogah, v tej pa – čeprav morda zveni paradoksalno – še najmanj. Toda ključne pomanjkljivosti filma so drugje. V njem ne izvemo ničesar o preteklosti njenega lika Fern in torej o razlogih za njeno predanost in zavezanost nomadskemu načinu življenja. Preostane nam le površinski zaključek, da pred nečim beži. Nekdo bi sicer porekel, da to za sámo zgodbo niti ni bistveno, ker je najbolj pomembno, da igralka ponotranji in oživi občutje lika. Res je, da gledalci dihamo z njo praktično ves čas, ko jo spremljamo v najbolj vsakdanjih in čisto banalnih življenjskih situacijah, a pri slednjih povsem umanjka scenaristična kompleksnost. Mimogrede izvemo, da ji je umrl mož, to pa je tudi vse. Pri njenem liku ni mogoče zaznati nobene gradacije ali regresije, kar pomeni, da ni psihološkega razvoja ali nazadovanja. Vse stoji na mestu. Celoten film torej zaman čakamo na to, da se bo nekaj premaknilo. Očitno se je režiserka posvetila zgolj svojevrstni impresiji nomadskega življenja, kamor se ji ni zdelo vredno vključiti niti enega samega omembe vrednega zapleta. In čeprav se Fern mestoma trudi premakniti naprej ali nazaj, ostaja bolj ko ne na mestu, z njo pa tudi gledalci.
»O kontroverznem načinu življenja ženske z imenom Fern – le kaj bi lahko zgodbi nudilo intrigantnejši nastavek kot življenje sodobnih nomadov? – nas zanima še marsikaj, česar filmska govorica ni bila zmožna prikazati. /…/ V svojem bistvu je tako Nomadland resnično zelo podoben življenju: veliko se dogaja in nič se ne premakne. « Foto: splet
Če se vrnemo k našim trem kriterijem odlične igre, ugotovimo, da McDormandova z lahkoto dosega prvega in drugega, tretji pa je v tej zgodbi problematičen, saj ne pomeni le razkoraka med njenim resničnim in filmskim značajem, temveč tudi ekspresivno igro, ki tokrat ni prišla najbolj do izraza. Njena osebnostna transformacija zato v filmskem kontekstu ni estetsko realistična, ker se, ne po svoji krivdi, temveč zaradi režijske orientacije in izbora, odziva le na dane okoliščine. O nadvse kontroverznem načinu življenja ženske z imenom Fern – le kaj bi lahko zgodbi nudilo intrigantnejši nastavek kot življenje sodobnih nomadov? – nas zanima še marsikaj, česar filmska govorica ni bila zmožna prikazati. Njen (osebni) konflikt je ves čas latenten, nobena situacija je ne izzove k ekspresiji ali povzročitvi kakršnekoli drame. Vsa čustva ves čas pometa pod preprogo. Ne preostane nam torej drugega, kot da sprejmemo inertnost njene osebnosti, ki je zavezana zgolj cesti in permanentnemu gibanju, o vzgibih za katerega ničesar ne izvemo. Morda bi njen značaj lahko poskusili primerjati s poosebljeno modrostjo, ki za svoj obstoj ne potrebuje drugega kot neokrnjeno moč narave ali življenja v trenutku, vendar bi v tem primeru najverjetneje morali gledati kakšen drug film.
»Dežela nomadov je tiste vrste poetična filmska miniaturka, ki bi znotraj okvirov in zakonitosti neodvisnega filma nedvomno lahko izpadla simpatično, če že ne pogumno, na najbolj glamuroznem filmskem prizorišču pa se lahko zgolj popraskamo po glavi in se vprašamo, kam gre Hollywood in mi z njim.« Foto: splet
Pri vsem skupaj se nemara zdi posrečeno le dejstvo, da film nikoli ne moralizira o tem, kateri način življenja je najbolj pravi; ponuja celo lucidne nastavke za razpravo, da je sodobno nomadstvo le redkokdaj prisila, temveč izbira, s čimer onemogoča identifikacijo z vlogo žrtve in ohranja dostojanstvo vpletenih. V svojem bistvu je tako Nomadland resnično zelo podoben življenju: veliko se dogaja in nič se ne premakne. Ekspresivnost filmskih likov nas torej ne poveže z bistvom in nas ne privede do katarze, marveč nam nudi fragment impresionističnega avtorskega pogleda na neko življenje, ki se, kar je velika škoda, najpomembnejšemu vedno znova izogne. Razen seveda, če je poanta filma prej omenjena pravica do izbire načina življenja.
Dežela nomadov je tiste vrste poetična filmska miniaturka, ki bi znotraj okvirov in zakonitosti neodvisnega filma nedvomno lahko izpadla simpatično, če že ne pogumno, na najbolj glamuroznem filmskem prizorišču pa se lahko zgolj popraskamo po glavi in se vprašamo, kam gre Hollywood in mi z njim. Mar sploh kdo ve?
Ali kdo ve, kam drsi svet pesnice Nine Medved? Odgovor ima Petra Koršič – preberite.
