Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Miša Gams
V Galeriji Domžale je bila med 11. 1. in 8. 2. na ogled pregledna razstava del Simona Jugovica Finka – slikarja, ilustratorja in pesnika, ki je zadnja leta pred smrtjo ustvarjal v Londonu, pred tem pa v domačem Trzinu. S svojimi deli je v času študija na Akademiji likovnih umetnosti in po njem gostoval v različnih galerijah – med drugim v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči (2005), Menačenkovi domačiji v Domžalah (2014), Galeriji Pika v Kamniku (2006) ter v Cankarjevem domu v Ljubljani v sklopu razstav Likovni kritiki izbirajo (2008). Sodeloval je tudi na Majskih salonih ZDSLU ter v Galeriji BV v Celovcu, leta 2006 pa je prejel prvo nagrado strokovne žirije na Likovni koloniji v spomin na slikarja Dušana Lipovca (Galeriji Veronika v Kamniku). Gre za mladega vsestranskega ustvarjalca, ki je v dobi prevladujoče digitalne tehnologije, prisegal na klasične tehnike likovnega ustvarjanja ter na raziskovanje odnosa med podobo in njenim nosilcem. Takoj ob vstopu v galerijo smo lahko opazili serijo avtoportretov in portretov prijateljev, ki zaradi predirljivega izraza na obrazu takoj padejo v oči, skupaj z barvitimi figurami na lesenih podlagah pa znotraj galerijskega prostora ustvarjajo ravnovesje, ki ga na drugi strani sobe dopolnjujejo črnobele risbe aktov brez glave, akvarelni avtoportreti in eksperimentalni slikarski “palimpsesti” – kombinirane slike, sestavljene iz dveh slojev plasti, pri katerih spodnja plast pronica skozi enakomerno odstranjene trakove, podobno kot pri srednjeveških rokopisih, pri katerih je bilo prvotno besedilo delno spraskano ali sprano, da bi ga bilo možno uporabiti za nov zapis.
FOTO: Miša Gams
Med tovrstnimi slikami naj izpostavim sliko z naslovom »The Moon Landing«, pri kateri se Jugovic poigrava z medijsko (re)konstrukcijo pristanka astronavtov na Luni. Preslikano fotografijo obraza ameriškega režiserja Stanleya Kubricka, “zamrznjenega” v trenutku, ko se izpove, da je režiral posnetek pristanka na Luni, s pomočjo odlepljenih trakov prepreda s podobo same Lune, da se gledalcu dozdeva kot da lunino obličje iz leve proti desni prehaja v režiserjevega in obratno. Na ta način avtor opozarja na možnost manipulacije z gledalčevo percepcijo in z naravo izmuzljive resničnosti, ki je ustvarjena za pogled nekritičnega opazovalca, nezavedno pa daje slutiti na prisotnost vzporednih plasti oz. slojev realnosti, ki jih enega za drugega lahko v nedogled lupimo kot čebulo, ne da bi pri tem prišli do trdnega jedra stvarstva. Druga slika se imenuje JB65 KLAVIATURA in predstavlja njegovo izjemno pronicljivo in interdisciplinarno zasnovano magistrsko delo, ki ga je leta 2016 zagovarjal pri prof. Sergeju Kapusu in je nastalo na povabilo pevskega zbora Mysterium iz Kranja, naj ustvari likovno odslikavo Novih ljubezenskih pesmi (opus 65) nemškega skladatelja in pianista Brahmsa, ki predstavlja zbirko petnajstih romantičnih valčkov (14 besedil je povzetih po ljudskih pesmih iz najrazličnejših delov Evrope, 15. pesem pa je napisal Goethe).
FOTO: Miša Gams
Jugovic je sedem skladb iz tega opusa prenesel v serijo šestih zaporednih slik, katerih barve in oblike povzemajo ekspresivne zvoke Brahmsove glasbe, med katere so po matematičnih pravilih nanizani trakovi, ki ponazarjajo zaporedje klavirskih tipk. Gre za večplastno kompozicijo, sestavljeno s pomočjo grafita, krede, olja in lesa, ki ponazarja venec valčkov s poudarjenimi in nepoudarjenimi zlogi oz. tipkami, ki simbolizirajo polne in prazne dele glasbene kompozicije. Klaviatura predstavlja preplet dveh slikarskih plasti – dveh aktov, narisanih z grafenom in z oljnimi barvami naslikane gorske pokrajine – ki iz perspektive gledalca, ki je vsaj dva metra oddaljen od slike, prikazuje erotično zlitje para znotraj razgibane krajine, njuno ločitev in ponovno zedinjenje. Zadnji segment kompozicije predstavlja spolno združitev moškega in ženske, ki ležita prepletena v vodoravni legi kot bi ležala v grobu, okrog njiju pa se bohoti veličastna narava.
FOTO: Miša Gams
Da se Simon Jugovic Fink v svojem slikarstvu pogosto poslužuje erotičnega odnosa med človekom in naravo in da ga zanima tudi odnos med spoloma skozi optiko mitologije, je razvidno tudi iz video posnetka, ki je nastal ob predstavitvi razstave Erotika v Cankarjevem domu, na kateri je sodeloval s štirimi slikami na temo mitoloških erotičnih zgodb. Naslednji video, ki smo si ga obiskovalci lahko pogledali v zatemnjenem prostoru galerije Domžale, pa predstavlja izbor del iz njegove serije Devet besed (2022) in intervju na temo ustvarjanja, v katerem avtor razmeji notranji proces nastajanja oz. snovanja slike od same fizične poslikave – medtem ko prvi lahko traja več tednov, se fizični stik s platnom po njegovih izkušnjah lahko zgodi tako rekoč v enem dnevu. Čeprav je Simon Jugovic Fink sebe proglasil za vehementnega ekspresionističnega slikarja, katerega “slika ostaja poligon za izražanje intimnosti” in ki ne izkazuje pretiranega presenečenja nad tem, da se je “umetniški okus Slovencev ustavil pri impresionistih”, je v zadnjem obdobju svojega življenja rad eksperimentiral tako s prehodom slike v tretjo razsežnost (odnos podoba-nosilec) kot tudi z digitalno tehnologijo. Na razstavi v domžalski galeriji so predstavljene štiri slike, ki po videzu ne odstopajo od ostalih, a so vendarle naslikane s pomočjo digitalnega medija, ki mu je omogočil še bolj poglobljeno eksperimentiranje z barvami in oblikami v prostoru.
FOTO: Miša Gams
Akademski kipar Jurij Smole je v letaku, ki je izšel ob razstavi, zapisal: “V slikanju del zadnjega obdobja odkrije velike možnosti ustvarjanja v digitalnem okolju. To mu omogoča plastenje in slikanje v sliki na še bolj eteričen način, s svojo značilno ekspresivno gesto. Barve, ki jih uporabi, so čiste in nasičene barvne svetlobe. Te slike so njegovo veliko odkritje in ni skrival navdušenja nad ustvarjanjem.” Dejansko bi lahko rekli, da je bil Simon Jugovic Fink z dušo in telesom predan slikanju, obenem pa je čutil, da mora opozarjati na tegobe in krivice, ki iz dneva v dan pestijo umetnike, zlasti likovne ustvarjalce, za katere je v uvodu magistrske naloge zapisal, da so že a priori v nezavidljivem položaju, saj se zaradi dolgotrajne brezposelnosti vrtijo v začaranem krogu revščine, ko ne morejo priti niti do denarne pomoči niti do socialne podpore v družbi, ki verjame v to, da bo lačen umetnik le še bolj ploden ustvarjalec, saj bo v nedogled zajemal zgolj iz nenehne želje in potrebe po kreaciji.
FOTO: Miša Gams
Na otvoritvi se je zbralo veliko njegovih družinskih članov, prijateljev, sotrpinov, akademskih in ljubiteljskih slikarjev, ki so s svojo prisotnostjo (nekateri tudi z izdelavo stripa o njegovem življenju in nalepk s portretom, recitiranjem njegovih pesmi itd.) počastili njegovo delo, kot so pred tem že naredili obiskovalci IX. edicije Bienala slovenske neodvisne ilustracije, ki so malo pred prvo obletnico njegove smrti prisostvovali otvoritvi razstave In memoriam: Simon Jugovic Fink in prof. Tomaž Kržišnik, na kateri je bil prvič predstavljen izbor del iz serij Nine words (Devet besed) in Kinky streets of London (Nagajive ulice Londona). Le upamo lahko, da bodo naslednje generacije likovnih ustvarjalcev ohranile zanimanje za njegova dela in da jim bo katero od njih služilo kot inspiracija za nadaljne eksperimentiranje, teoretiziranje, argumentirano kritiziranje in nadgradnjo lastnega ustvarjalnega procesa.
FOTO: Miša Gams
