HELENA FOJKAR ZUPANČIČ: SVETU JE TREBA PRISPEVATI NEKAJ DOBREGA

25. marec 2026
Vprašanja je postavila: Nina Novak
Helena Fojkar Zupančič je v sveto slovenske zborovske glasbe eno najbolj izstopajočih imen. Zlasti uspešnost njenega mešanega pevskega zbora S. Nikolaja Litija je glede na dolgoletno prevlado zborov iz večjih mest osvežitev, ki govori o tem, da dobro organizacijsko in pedagoško delo brišeta geografske in umetniške meje, ki so bile nekdaj skorajda železno pravilo. Pojmovanje delovanje zbora kot posebne človeške skupnosti, ki je del življenja vsakogar od udeleženih, kot pravi dirigentka, očitno predstavlja pot do izjemnega petja in prijaznega občutja pripadnosti kolektivu.  In dobro je, da je spraševalko najbolj zanimalo prav to.

***

Helena Fojkar Zupančič (foto: Matic Dolenc)

Helena Fojkar Zupančič, zborovodkinja Zbora sv. Nikolaja Litija in Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, se je dirigentskemu delu zavezala že v času osnovne šole, ko je v domači župniji zavzela mesto vodje otroškega pevskega zbora. Pela pa je tudi sama. Sprva v istem zboru, kasneje v srednješolskem zboru in v Komornem zboru Ave, a si je vseskozi želela postati operna pevka, zaradi česar se je nazadnje podala na študij solo petja, pred tem glasbene pedagogike. Svojih opernih sanj sicer nikoli ni odsanjala, je pa zato svoje poslanstvo odkrila v poučevanju in predajanju znanja petja željnih.

Ljubezen in strast, prisotni v prav vsaki izrečeni besedi, namenjeni dirigiranju, zborovstvu ter glasbi, sta jo skupaj s člani Zbora sv. Nikolaja Litija pripeljali do velikega odra 36. Tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2026, ki bo 18. aprila po osmih letih znova potekalo v Mariboru. Tam se bo kot zmagovalec 18. Mednarodnega tekmovanja Gallus – Maribor z raznolikim klasičnim repertoarjem zbor pomeril še s štirimi zmagovalci evropskih tekmovanj, med katerimi je tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, slavljenec latvijskega tekmovanja.

Z glasbo ste obkroženi od malih nog, zato ne čudi, da je bila ta vaša edina izbira. Četudi ste odprti za različne glasbene vplive pa vam srce najbolj zaigra ob melodijah operne, zborovske in gospel glasbe.

Gre za glasbo, s katero sem bila obkrožena v otroštvu. Popularne glasbe se pri nas nikoli ni poslušalo. Oče je bil organist v cerkvi in je igral klarinet, nekaj časa je bil kapelnik litijske godbe, mama je pela ter pred tem igrala violino in nekako je bilo samoumevno, da smo otroci obiskovali glasbeno šolo. Želela sem si igrati violino, a ker tega instrumenta v litijski glasbeni šoli v tistih časih niso poučevali, sem se kot sestra odločila za klavir. Od malega sem rada nastopala in govorila, da bom operna pevka, zato sem šolanje nadaljevala na srednji glasbeni šoli, kjer pa tako mladih glasov niso sprejemali. Tako sem začela s pedagogiko in se solo petja učila z zamikom, v času ustvarjanja družine pa ugotovila, da operna pevka ne bom nikoli postala. Takrat sem se povsem posvetila zborovodstvu, kar sem že ves čas počela. In v tem še danes neizmerno uživam. Rada delam s skupino, jo vodim in njene posameznike učim.

Zborovstvo v ospredje postavlja skupinsko podajanje zgodbe in izbranega čustva, za razliko od tega pa je operno petje usmerjeno v solistično izvajanje, zaradi česar predstavlja njegovo nasprotje.

Kot solist si res odvisen izključno od sebe samega, zbor pa, nasprotno, ponuja celo paleto ljudi, emocij in zgodb, ki jih je umetnost povezati v skupno zvenenje, kar je tudi največji izziv. Tako vsaj čutim in hkrati menim, da lahko sama svetu največ dam skozi povezovanje z drugimi, ko sem del skupnosti. Poklic dirigenta je prav zato tako pomemben – ker si hkrati pedagog. Moje življenjsko poslanstvo se vsekakor dotika pedagoškega dela, kajti zavedam se, da s člani zbora del življenjske poti prehodimo skupaj. Zdi se mi zdi pomembno, da se drug ob drugem učimo, brusimo, rastemo in svetu prispevamo nekaj dobrega. Glasba in petje sta zame metoda ali sredstvo, s katerim kot oseba rastem ter dajem – sebi in skupnosti.

Zbor sv. Nikolaja Litija neprekinjeno deluje od leta 1997 in v skoraj tridesetletnem obstoju se je gotovo marsikaj spremenilo. Če ne drugega, se lahko pohvalite z več dosežki. Je do njih prihajalo zaradi spontane rasti ali ste pred člane načrtno postavljali izzive in cilje?

Helena Fojkar Zupančič (foto: Jana Jocif)

Zbor v resnici deluje še dlje, a sem njegovo vodenje od očeta prevzela leta 1997. Ker sem pred tem vodila otroški zbor, se je veliko mladih odločilo za prehod vanj skupaj z mano, istočasno pa je marsikateri starejši član prenehal z delovanjem. Zato pravim, da sem ga na nek način ustanovila, saj gre za naraven prehod iz župnijskega zbora v Zbor sv. Nikolaja Litija, kot smo ga v nekem trenutku poimenovali. Sčasoma smo se pričeli udeleževati revij in odšli na tekmovanje v Maribor, kjer smo osvojili zlato ter več posebnih nagrad. Ta trenutek označuje začetek naše umetniške rasti in takrat so k nam pričeli prihajati pevci iz drugih krajev. Je pa rast tega zbora obenem moja rast. Na začetku sem bila mlada, pogumna, nadobudna dirigentka, ki se ni ustrašila prav nobene partiture in je dokaj vehementno vstopala v projekte. Ne glede na to sem vedno skušala delati najboljše kot znam in biti na razpolago ljudem, ki znajo ter si želijo peti. Ko se enkrat vzpostavi kritična masa, ki se tega zaveda in v petju uživa, se stvari razvijajo.

Jeseni ste na Mednarodnem tekmovanju Gallus – Maribor osvojili prvo mesto oziroma Grand Prix. Strokovna žirija vam je ob tem podelila priznanje za najboljši slovenski zbor tekmovanja, vam osebno pa priznanje za najboljšo izvedbo obvezne sodobne slovenske skladbe. Ob tem vas je prav tako prepoznalo občinstvo, ki vas je nagradilo za najboljši nastop na otvoritvenem koncertu. Delovanje na tej ravni nedvomno zahteva obilo časa, truda in energije. Gre za enega od številnih izzivov, s pomočjo katerega pridobivate novo znanje in veščine ter čutite veselje ali so priprave potekale z upanjem na zmago?

Nismo razmišljali o zmagi, saj bolestna misel na zmago zlahka vse poruši. Vsi se zavedamo, da gre za eno najtežjih tekmovanj te vrste, ki se ga udeležijo samo zares dobri zbori. Moja in naša želja je bila, da v času priprav maksimalno napredujemo in se predstavimo s tem, kar znamo. Tekmovanja so vedno relativna in ne veš, kako se boš počutil, ali boš znal obvladovati čustva, s kakšnimi zbori tekmuješ, kako bo tvoj nastop slišala žirija. Zato je ključno pripraviti se in na odru dati od sebe najboljše, nakar drugi povedo, kje smo. Drugače povedano: tekmujemo sami s sabo in zadovoljni smo, če odpojemo dobro, pri čemer nagrade niso pomembne. Zmaga je lahko sladka, vendar nima prave vrednosti, če pojemo slabo.

Vam je pa zmaga omogočila sodelovanje na Tekmovanju za veliko zborovsko nagrado Evrope, ki bo 18. aprila v Mariboru. Priprave nanj so, sklepam, že v teku.

Naš cilj je izbran repertoar odpeti kar najboljše, za kar obstaja veliko možnosti, saj smo se resneje začeli pripravljati januarja, kar je ravno prav, da skladbe še niso prepete in da ostane malce vznemirjenja. V resnici se na nobeno tekmovanje ne pripravljaš tri mesece ali pol leta. Gre za proces rasti, h kateremu so prispevale vse generacije pred nami. Izziv je, kako prepričati in v danem času pokazati stilno ter zvočno raznolikost. O rezultatih ne razmišljamo. Sem mnenja, da je treba ostati skromen. Misel na zmago je seveda spodbuda za delo. A če bi delali samo s tem ciljem, smo lahko po tekmovanju, ki je vselej neka prelomnica, razočarani in prazni. Zato je pomembno gojiti hvaležnost, da se takšnega tekmovanja sploh lahko udeležimo. To je veliko priznanje zboru in mojemu delu. Smo na dobri poti in delamo dobro, zato si želimo čim bolje predstaviti slovensko zborovstvo ter potrditi njegovo kakovost.