NIVES GOGALA: PESMI IZ CIKLA PROSTORI BREZ KONCA

Med kapljami je prostor – za sprehod, za hod, – za korak.

Ni treba odpreti dežnika; ostati suh,

Ko se sprehajaš v tistem prostoru med kapljami.

Pomembno je ostati suh, ne biti moker, ko dežuje…

Tako je izzvenela tista glasba; …

– Kot tisti prostor med kapljami.

Lahko trikoten, lahko piramidast…

***

HODNIKI

Hodniki, – hodi – brez konca…

V drugo je poizkusila s študijem na medicini…

Pod nogami ji je preostal prostor, – tla, ki so bila – kamnita.

Bilo je v hodniku fakultete.

Zgoraj so imeli maksilo, spodaj so imeli mandibulo.

– Tako so poimenovali družabna prostora – za druženje,

Za pomenkovanje, za privoščiti si požirek pijače – med študijem.

V mandibuli so se dobivali na pijači;

– V maksili so si privoščili pijačo ob študiju…

Ona sama je sedaj na lep poletni popoldan preživljala čas ob zaprti mandibuli in odprti maksili,

Kjer se je sprehajala med mizami,

– Polnimi s praznimi steklenicami in kozarci pijače in s pepelniki, polnimi pokajenih cigaret… Sprehajala se je tako, da je noga vsakokrat zašla v šesterokotnik vzorca v tleh…

In so bili svetli šesterokotniki, in je bil teman šesterokotnik,

V katerega je skušala ujeti stopalo in tako poudariti nenavadni korak.

Neke vrste opotekajoča hoja, – neke vrste posebna hoja,

Na tisti vroči popoldan poletnega dne…

Da, tisto študentovsko življenje…

Meglena jutra, ko se hiti na predavanja

In – sončni pozni popoldnevi, ko se prihaja utrujen od vaj…

Na tistem hodniku je s posebno hojo v šesterokotnikih iz tal skušala podoživljati,

Kakšno bo njeno življenje jeseni in nato nadalje vse šolsko leto;

Z mislimi je bila pri študiju, vendar je trenutno,

Ko so bile zaposlene samo noge s hojo v šesterokotnikih,

– Hotela, da zaposli tudi roke, medtem ko bodo misli še vedno lahko pri študiju.

In tako se je domislila, da bi izdelovala gobelin,

Jesensko tihožitje – z žitnim klasom, plavico in makom v sredini, – v vazi,

In sicer na hodniku fakultete pod neonsko svetlobo,

Medtem ko je zunaj vroč pozen avgustovski popoldan.

Vendar lahko neonska svetloba na tak popoldan toliko ponudi,

– V premislek.

*

Da, jesenska jutra so že tukaj in njihove meglice,

Jesenski klopotec -, ujet v hrupu mestnega vrveža, in vonj po jesenskih sadežih,

Četudi prinešen v zelo majhnih odmerkih na hodnik medicinske fakultete…

Kot da se obrat leta šteje po pričetkih šolskih let in ne po iztekih koledarskih let.

Da, tisti jesenski začetki, ko se kupi urnik in se koledarski mesec prilagodi potrebi šolskih ur.

Kako potekajo šolske ure.

Kakor da tako uravnavamo svoje življenje.

Hodniki, ki uravnavajo življenje,

Ker se na njih toliko zgodi, kadar je na njih živelj;

Še več pa zlasti takrat, ko samevajo, in je v zraku in na zidovih čutiti samo utrip dneva;

– V vseh tistih seznamih, ki izpričujejo življenje študirajočih,

Z udeležbami pri vajah in na predavanjih, z zahtevo po prisotnosti, z novico o vključenosti…

Da, hodniki, ki toliko izpovedo, čeprav so prazni;

Tisti prostor pod veliko krožno uro, čeprav sameva…

Da, hodniki – izpovedujoči marsikaj, – hodniki brez konca.

Iz teraca, iz kamna, iz gladkosti…

***

Veličastje noči…

Z okna na balkonu je zrla preko otroškega igrišča -, ki to ni bilo,

– Le velika travnata planjava pred grmovjem med stanovanjskimi bloki,

Na sosednje stanovanjske bloke, v katerih je bilo toliko luči sedaj,

Na zgodnji večer, ko je bila pozna jesen,

Oziroma že rahla zima, vendar še brez snega… 

Samo večerni hlad je spajal ta dva letna časa.

Zgodaj se je že zvečerilo, vendar je bil nekoliko poostren mraz,

Zato so se večerne luči bleščale z neko večjo jasnostjo.

Zrla je preko stanovanjskih luči preko planjave,

Preko železniških tirov na neko pot, ki naj bi vodila v prihodnost…

Tako kot so bile jasne luči v stanovanjskih blokih,

In se je tu in tam katera izmed luči prižgala,

Katera izmed njih pa tudi ugasnila,

– So jasno žarele zvezde na pozno jesenskem nebu…

 Polnem zamolkle svetlobe.

Jasnina zgodnje noči…

Pravkar bo na sporedu televizije – televizijski dnevnik,

Vendar je čutila tiho nenavadno glasbo…

Kakor da bi zaradi vseh teh luči zagledala tako črno mačko kakor je noč,

Ki se je pojavila na balkonski polici in ki sovpada s tiho glasbo.

Njeno gibanje, njeno tiho predenje…

Mačka je črna, vendar so njene oči tako svetlo obrobljene,

Kakor svetlo žarijo zvezde na nebu.

Svetla obroba mačjih oči so kakor posebne mini zvezde, ki žarijo, – ki utripljejo…

Kakor da bi bila mini nebesna znamenja okoli teh oči.

Tudi njena postava odseva žarenje,

Kakor da je njena dlaka preprežena s svetlikajočimi se predmeti…

Kakor da bi imela v dlaki vdete manjše dragocene predmete,

– Kakor manjše verižice, manjše zapestnice, – celo miniaturne prstane.

Skozi tako dlako ni mogoče preiti s krtačo; zadostovati morajo – prsti…

Torej tako mačko pogladiti samo z rokami…

Kakor bi hoteli povedati, da je mogoče tisto glasbo slišati samo ob tem času,

Tik pred televizijskim dnevnikom, ko je čas poseben,

– Ko je učenje za naslednji dan, – nekaj o samoupravljanju,

Ko je potrebno posamezne odstavke besedila memorirati s posameznimi besedami,

Ki so v tekstu knjige poudarjene z debelejšim tiskom.

Takšen posebni večer; učna snov, tiha posebna (poosebljena) glasba

In žareče zvezde ob spremljavi posebne mačje živali;

kakor da je govora o posebnem nebesnem pojavu;

– Kako umestiti Zemljo posebej med zvezde, da bo kot zvezda zažarela tudi – ona…

Vse še brez snega, in brez pomoči vetra;

Kajti zrak je jasen in povsem tih, miren…

Kakor da besede iz teksta same hočejo v glavo.

Mama kuha v kuhinji; morda dela čežano;

Oče je na službeni poti;

Na stolu v sobi je pol odprta šolska torba,

Ki se bo še napolnila s posameznimi predmeti za naslednji dan…

Da, morda k omamnemu večeru in k njegovi jasnosti,

Vsaj k občutku za to – pripomorejo tudi vonji, ki prihajajo iz kuhinje.

Vsekakor h končni sliki celotnega večera dajo končni – vtis.

Jasen pozno-jesenski večer in – sporočilo zvezd…

Treba je prisluhniti, četudi v končni stopnji – tihi glasbi,

Ki kakor, – zdi se –, prihaja od zvezd.

Razumeti tak večer, tisto svetlobo, tisti – čas…

***

VELIČASTJE NOČI II

Veličastje noči.

Tista trgovina med stanovanjskimi bloki, v obliki črke L;

Samopostrežna trgovina, mlekarna in mesarija.

Samopostrežna trgovina je razsvetljena, mlekarna je zatemnjena,

Mesarija ima potegnjeno zaveso preko izložbenega okna.

In mladina – se zbira pred samopostrežnico;

Svetijo se okna izložbe in kažejo razstavljene predmete,

Od pralnih praškov, do mil, do pomivalnih veder,

– Zloženih v skladovnice, do vrst čokolad,

Med njimi tista dobra kokosova in tista z rumom…

Mladina se zbira pri svetlobi, ki sveti od izložbenih oken,

Od nerodnih neonk, tistih prvih – dolgih, preko celega stropa.

Kakor da bi bilo govora o črnem cvetu, – velikanskem,

-… Črni vrtnici, ki se je razcvetela, in kaže svojo osvetljeno sredico…

Kakor da bi se mladina zbirala pri vesoljski ladji neke vrste,

Nerodni, veliki, polkrožni, nekoliko zaviti in odpirajoči se, ko je žarenje svetlobe.

Da, mladina se vedno zbira pri svetlobi, ko je osma ura zvečer,

Ko je jasna zimska noč, morda pa je tudi kakšen drugi letni čas,

Le da je že temno ob tisti večerni uri…

Da, tisti čas, posebni čas, ko žarijo izložbena okna.

Toliko se je mogoče pogovoriti ob tej svetlobi…

***

VELIČASTJE NOČI III

Veličastje noči.

Dež srebri polnočno travo.

Sprva prične deževati tako, da je slišati padanje samo posameznih kapelj;

Srebrenje najprej, – kakor narahla mrzlota, ki še ne pušča posledic vidno.

Nato prične deževati z drznejšimi koraki, zgoščajo se kaplje, udarnejše postajajo;

Tiha glasba postaja vse glasnejša, drznejša,

Polnočna tančica se razpenja s pogumnejšimi koraki, razpušča se,

Poka počasi po nevidnih šivih in tegih…

Glasba postaja vse bolj sonatina, – sonata.

Nato prične deževati tako, da so kaplje močnejše,

Kakor da so se zlili koraki v reko. Naliv.

Glasba postaja glasna, udarna, močna, drzna, veliko upajoča si, veliko podirajoča za seboj. – Simfonija.

*

Polnočna srna, – bela srna, srebrnkasta srna –

Prične piti ob polnočnem jezeru življenjskih resnic…

Pride pit, pride sklanjat svojo glavo k jezeru kljub temu, da dežuje.

Kakor da bi se življenje ne smelo ustaviti zaradi tega.

Polnočna srna, ki pije iz jezera polnočnosti – posamezne življenjske resnice.

Morda o psu, ki bo pričel lajati ob polnoči,

Čeprav je preko dneva precej pohlevna žival.

Toda nekdo ga je pozabil peljati na sprehod,

– Nekdo mu ni posvetil življenjske skrbi,

In zato mora sedaj opozoriti nase, pa čeprav ob polnočni sonatini…

Težko bo s spancem.

Ali morda srebrnkasta srna pije o resnici jutranjega raznašalca časopisov,

Ki se bo pripeljal čez nekaj ur, in bo uveljavil svoj vsakonočni ritual.

Parkiral bo svoj raznašalski motor točno ob drugi hiši v vrsti

In se bo peš sprehodil do poštnih nabiralnikov,

Kamor bo s treskom zalučal izvode jutranjikov.

Nato bo zakašljal, morda nekoliko pljunil,

Po tihem zaklel, in se spet zavihtel na motorizirano kobilico.

*

Ona odhaja k počitku ob polnoči,

Ko se srna sklanja s svojim belim gracilnim vratom k jezeru polnočnosti.

Umesti se med bele rjuhe, ki se gladko prilegajo njeni beli koži;

Hlad je sprva, ki se nato otopli, kakor da bi omesenila svoje misli…

Njena poza v postelji med rjuhami je upognjena, nekoliko embrionalna,

Kakor da bi hotela posnemati polnočno srno

Pri njenem pitju iz polnočnega jezera življenjskih resnic.

Misli, ki so filozofske tudi ponoči;

Njena sključenost, njena ukrivljenost,

Kakor da bi hotela priznati težo življenja,

Na takšen čas kakor je – polnočni čas.

Čas, ki se poistoveti s kapljami resnice iz polnočnega jezera,

Ki najprej srebrijo počasi,

Nato pa vedno bolj skokovito,

Kakor da ura najprej zamuja,

Nato pa je v poskokih kar naenkrat pet zjutraj,

Ko je treba misli prilagoditi jutranji resnici, – vstajanju.

Veličastje noči, ki zamenja veličastje dneva.

Črna, ki se zamenja z belo; – temno, ki se zamenja s svetlim.