Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Zaobljubljeni uvodnik: Veronika Šoster
Zaobljubljena strokovna utemeljitev prvonagrajenega pisma: Aleksandra Kocmut
Revija Primus in Zveza kulturnih društev Slovenije sta v sodelovanju z JSKD – Območno izpostavo Ljubljana – malo pred iztekom lanskega leta razpisali natečaj za najboljše pismo novoletnih zaobljub Drugo leto bo (moj) svet drugačen, h kateremu je poleg lepih nagrad vabil spodnji kolaž Mojce Senegačnik.
»Beseda stoji kot most med uvodoma vpeljano bolečino rojstva in smrti ter življenjem, ki se odvija vmes – in ki je živo tudi v besedah, čeprav na to včasih pozabimo. Svežina prispodob, med drugim s področja slovnice, nas presune: kdo ali kaj je pravzaprav predmetni odvisnik? Slovnično gledano, je to del naslednjega verza: kar boli.« je o boleče lepem prvonagrajenem pismu Katarine Juvančič med drugim zapisala Aleksandra Kocmut.
Literaturi in novemu letu se je zaobljubilo kar 83 pisem. Večinoma je šlo za pisma v prozni obliki, v nekaterih primerih tudi za poezijo, pisemski format pa je omogočil še posebej iskreno in osebno izražanje. Po pričakovanjih je bila glavna tema koronavirus, ki je zaznamoval lansko leto (in vztraja tudi v letošnjem), zato so bila nekatera pisma polna tesnobe, trpkosti, obupa in žalovanja za vsem in vsemi. A ko so se pisma za(ob)ljubljenk in za(ob)ljubljencev ozrla naprej, jih je presvetlil nadih vznemirjenosti in pričakovanja. Krovno vodilo je bilo upanje, prevladovale pa so seveda pozitivne misli in trud, da bi se sprejeli namesto spremenili. Na trenutke je umanjkala resnejša literarna obdelava sicer težkih ali zahtevnejših tematik, a med žirantskim pogovorom o tekstih sva ugotovili, da bi si lahko skoraj vsako prispelo pismo zaslužilo posebno omembo, pa naj gre za slog, za kakšen antologijski stavek, za vzdušje… In to ni kar tako. 🙂
Hvala za vse vaše pisemske zaobljube, naj se jih čim več uresniči!, sploh pa – ostanite zavezani literaturi. <3 (V. Š.)
Literarna zaobljubljenka je postala Katarina Juvančič
»ne obljubim, da ne bo bolelo/vse to rojevanje/umiranje/vse to brušenje faset vmesnosti/
ki jih je semantika za vsakdanjo rabo/oglagolila v/životariti preživljati živeti/nekje znotraj vsake besede/je nekdo še – živ«
Foto: Janez Pelko
Utemeljitev prvonagrajenega pisma
Pesem, ki ne obljublja ničesar nikomur, niti sebi, pogleda na tosvetno življenje s časovno in prostorsko neskončno oddaljenega vidika, a vendarle srhljivo blizu. Zazre se namreč v srčiko našega bivanja: v naše notranje svetove, ki jih – to verzi nedvoumno razgalijo, zlasti naslednji: čas vre kot prajuha, v katero si upaš pomočiti / samo roževinasti izrastek levega palca / ker te je strah – zaman poskušamo uskladiti z zunanjim(i). Pa čeprav je v trenutku, ko se rodimo, svet za nas prav toliko novorojen, kot smo sami, prav toliko čist, preprost in sam s sabo zadovoljen. Dokler ne nastopijo fasete vmesnosti; brušenje robnih ploskev pa prinaša bolečino. Prinaša strahove pred življenjem in strahove pred smrtjo. Predvsem pa prinaša dvome, kdo, kaj in zakaj smo. In skozi prerekanje vsega, kar se nam postavlja na pot, pesem spretno spelje eno najostrejših ploskev bivanja: negotovost, nezanesljivost, ali drugače povedano: (za)obljubo, ki ne bo izpolnjena, in zato že vnaprej boli. Čistost se takemu stanju lahko povrne samo z izničenjem: z neobljubo, z zanikanjem obljubljanja. S tem pa nakaže bistvo sveta: da je tak, kakršen je, in da v njem ni trdne in varne predvidljivosti – niti tedaj, ko je še ves svež in nov.
Verzi so spleteni v dramaturški lok, ki doseže vrhunec v besednem preigravanju s predpono »pre«, kjer tudi vsebino obteži breme človekovega (samo)iskanja in vse širšega prepada (da, to ni več pad, temveč prepad!) med namišljeno srečo, ki se prodaja v namišljeni resničnosti, in iskrenimi odnosi – do sebe, do soljudi, do sveta – ki so bodisi predaleč bodisi preblizu. To povzame tudi oksimoron oziroma paradoksalnost metafore skrbno načrtovana ravnopravšnjost, kajti ravnopravšnjost je lahko samo posledica številnih izkušenj, krmarjenja med skrajnostmi in intuitivnega dojetja, ne pa miselnih in analitičnih struktur. Ta izraz pa ni edini neologizem v tej metaforično in besedno bogati pesmi; omenimo vsaj še oglagoliti, kar pomeni »dati v glagol« ali bolj praktično »dati v delovanje«. Beseda stoji kot most med uvodoma vpeljano bolečino rojstva in smrti ter življenjem, ki se odvija vmes – in ki je živo tudi v besedah, čeprav na to včasih pozabimo. Svežina prispodob, med drugim s področja slovnice, nas presune: kdo ali kaj je pravzaprav predmetni odvisnik? Slovnično gledano, je to del naslednjega verza: kar boli. Toda pesem namiguje, da smo tudi mi – odvisniki. Odvisniki od – predmetov. Torej predmetni odvisniki. In kaj je naša odvisnost? Zasvojeni smo s »pre«. Vsega imamo bodisi preveč bodisi premalo, in to je čer, ob kateri se raztrešči naše zaupanje v svet, življenje in navsezadnje v – (za)obljube.
V takih okoliščinah, ki so vse prepogosto naša realnost, je pravzaprav, kot pravi avtorica, edino, kar smemo obljubiti, tisto, kar lahko vznikne le iz nas, iz naše srčike. Iz stika z našo dušo. In ta reč, pa naj bo v črki, sliki, potezi ali zvoku, je naša ustvarjalnost. In prav ta je tisto, česar ne more biti nikoli ne preveč ne premalo – česar je vedno, pa če se tega zavedamo ali ne, ravno prav. (A. K.)
Prvonagrajeno pismo
Draga zaobljubovalka, zaobljubnica, zaobljubkinja (izberi tisto, ki ti najbolj pristoji),
glej, takšni časi so, da se še pisma razprejo v pesmi. Morda zato, da vsaj skozi vrstice in kitice izgledamo malo večji, čeprav nas je v resnici vsak dan malo manj. Morda zato, ker zaobljube delajo dolg, dolgovi pa se kopičijo kot neplačane položnice, ki jih lahko pokrijejo le še raztrgani žepi solidarnosti in sočutja tantadrujev, ki se jih mora po »befelu« sajveškogavse še žive zakopavati zato, da ne bi kdo zavohal vse te grabežljive prestrašenosti lastne minljivosti sajveškogavse. Morda zato tako težko padamo skozi vse te obljube začetkov in brezkončno čakanje koncev.
Morda ti zato ne morem ničesar obljubiti.
Razen te pesmi.
obljubim, da ničesar ne obljubim
ne obljubim, da ne bo bolelo
vse to rojevanje
umiranje
vse to brušenje faset vmesnosti
ki jih je semantika za vsakdanjo rabo
oglagolila v
životariti preživljati živeti
nekje znotraj vsake besede
je nekdo še – živ
tudi ko za njim ostane le še ločilo
prazna vrstica ali nov odstavek
ko razpade skelet priredij, prilastkov in veznikov
se po papirju valjajo le še podredja
odvisniki
predmetni odvisniki
»čas ozdravi, kar boli«
ne, pa ne
čas se počasi vrašča v rane preteklika
tuli robanti benti preklinja modruje
zdravite se sami
čas vre kot prajuha, v katero si upaš pomočiti
samo roževinasti izrastek levega palca
ker te je strah
da si da nisi da boš da ne boš predebela prestara prenasičena preambiciozna prehitra prevzetna premaknjena prekurjena presrana prejebana
da boš pre
v tem svetu je namreč vse pre več pre malo pre daleč pre blizu
ta svet je s pre pretežak
temu svetu gódi skrbno načrtovana ravnopravšnjost
zaobljube pač nerade koitirajo z vnaprej položenimi računi
ki si jih kalkulirala takrat, ko je bil svet še novorojenec
nepolulan nepokakan z nepodrtim kupčkom
v katerem ni bilo nobenega pre
v katerem je plavala praznina, ki je v odsevu prazne lune zagledala samo sebe
in obljubila, da ničesar več ne obljubi
nikomur
še najmanj pa sebi
(K. J., šifra: Rosemary)
Drugonagrajenka je postala Zala Reberc
»Razlikujeta naj se jutro in večer v tem, da zaspim v isti postelji kot drug človek, četudi v enem samem fragmentu. Telo, ki ga nosim, pridobi z vsakim dotikom taktilen spomin, vsako videnje večjo pozornost in vsaka ljubezen novo spoznanje.« Foto: osebni arhiv
Drugonagrajeno pismo
Tebi.
Ko bo čez dvanajst mesecev ponovno dvanajst, ne bom več z istim glasom in mislijo stala na tleh tega sveta. Vsak dan se del mene odlušči in na drugem mestu vzklije nov kos. Prav noben trenutek ni statičen ne v notranjosti misli in ne v otipljivem telesu.
Zeva širjava v meni, znotraj nje je neznatno zrno, žuli meso, obrača se, hrapavi so njegovi robovi. Klije v prepadu med tistim, kar želim biti, in tem, kar sem. Včasih ga spregledam in v vseenosti pustim svojo celoto. Včasih rečem pravo besedo in prepad postane plitvejši. Včasih je vse, kar imam, prešibko, kot bi mi čas ležal na plečih in se svet spreminjal v izmuzljivo gmoto, kjer še mogočna skala ne napravi odtisa.
Odločam se, ne sestojim več iz dveh delov, ko mine vsak dan tega leta.
Razlikujeta naj se jutro in večer v tem, da zaspim v isti postel»ji kot drug človek, četudi v enem samem fragmentu. Telo, ki ga nosim, pridobi z vsakim dotikom taktilen spomin, vsako videnje večjo pozornost in vsaka ljubezen novo spoznanje.
Naslednjo zimo ne bdim med življenjem in smrtjo.
In ob pravem času ščemeče zrno ne najde več zavetja.
(Z. R., šifra: 3744)
Tretjenagrajenka (zaobljubljena literaturi in ne fotografiji) je postala Janja Plevnik
»Zdaj vem. Vse bolj postajam ti. Z istimi strahovi. Z istimi demoni. Le pod drugimi kamni so skriti. Čakajo me v ananasu. V objemu. V mimoidočemu pogledu. Lezejo izpod postelje in hladijo noči. Skrivajo se med okraski na božičnem drevesu. Pojejo refren v silvestrskem poljubu …« Foto in slika: Mojca Senegačnik
Tretjenagrajeno pismo
Morda čutiš, da se vsako leto v času, ko se robovi noči začenjajo krhati in minuto za minuto počasi prepuščajo dnevu, v kotanjah moje zavesti začne neko nemirno brbotanje. Brbotanje, ki prebuja vedno iste demone. Zastavlja vedno ista vprašanja. Trka na vedno iste brazgotine. In ne potihne, dokler se z listom papirja in nalivnikom v roki, ogrnjena v volneno odejo, zgrbljena v dve gubi za prenizko pisalno mizo spet ne potopim do njegovega izvora. Vedno istega, vsakič za nianso drugačnega … Ne, seveda ne čutiš. Kako bi le. Zdi se, da sva zlomili nekaj, kar naj bi bilo nezlomljivo, pretrgali nekaj neuničljivega. Sprašujem se, če je sploh kdaj obstajalo …
Vsota trenutkov sva. Trenutkov, ko sem bivala v tvoji hiši. In ko sem odhajala. Ti si vselej ostajala užaljena, nerazumljena, spregledana. Jaz sem te užaljena, nerazumljena, spregledana zapuščala. Z upanjem, ki sem mu ravno še pustila životariti. Brez odtenkov. In se vračala, kadar je spet dobilo barve.
Včasih sva ga skoraj pokončali v nekaj sekundah po prvem, od radosti in pričakovanja razbeljenem objemu. Včasih sva ga dneve in dneve izsrkavali po mikrokapljicah. S povabilom na zajtrk, ki se je na žalost začel ravno sredi tvoje najljubše oddaje. Z obljubo, da me boš imela tako zelo rada, če odnesem smeti. Z vprašanjem, če bo tudi ta mesec penzija čisto zares nakazana. Z mimogrede odvrženo besedo, ki je čelno trčila v grodnico in se razbila na tisoče ostrih sulic. Tako drobnih, da bi jih bilo zaznati le z mikroskopom. Tako drobnih samo zato, da bi za vedno ostale tam, kamor so se zarile. Rane pa bi navidezno zacelilo divje meso tišine in oddaljenosti med enim in drugim snidenjem. Včasih je bil dovolj že telefonski klic. »Prosim« je odzvanjal kot oddaljeni grom, ki je nezmotljivo napovedal jakost nevihte v drobovju. »Dober večer« je zapekel v grlu …
V mislih si spet podarjam isto obljubo.
Ne, nisem je še izpolnila. Ne zmorem. A tokrat čutim, da zmanjkuje časa. Pričakovanja in želje ostajajo, čas pa beži. Vedno pogosteje vprašaš, kdaj te bo Gospod poklical k sebi. Ko se težko premakneš s postelje do kuhinje. Ko te izčrpa kratek sprehod. Ko ti vsak premik povzroča bolečine. Utrujena si. Od nenehnega vihtenja mačete. A tekma za tekmo se še vedno odvija. V areni. Zadajaš in prejemaš udarce. Se ruvaš. S časom, z življenjem, z menoj.
Vsakič ko vprašaš, se vprašam. Zakaj, prekleto, ne znam odnehati? Zakaj ne znam odložiti orožja? In dojeti. Da se boriš od svojega prvega trenutka. Za vsakega naslednjega. Da je tvoje življenje večno bojišče. S strahovi iz preteklosti. S strahovi pred prihodnostjo. S strahom, da ni prihodnosti. S strahom, da bo tudi prihodnost polna strahov. Z demoni, ki ti jih je življenje podtikalo pod vsak kamen. Za vsak ovinek. V senco vsake krošnje, pod katero si si hotela odpočiti. In v vsako pomarančo, ki si jo olupila. Zakaj ne morem razumeti, da ti ni dano biti? Niti za trenutek. Zakaj še vedno mislim, da bi se morala naučiti dihati vsaj za gmoto celic, iztisnjeno skozi popadke, ki so takrat, v nekem drugem času, zvijali tvoje telo? Večno te kličem na odgovornost. Tako zavita v mrežo tvoje krivde, da pozabljam. Na to, da je to tvoj boj. Na to, da tvoja pljuča niso najina. Da so nekje pljuča, ki čakajo, da jih prvič napolnim z zrakom. Da naredim prvi vdih. Vdih, ki ga ti nikoli nisi zmogla.
Zdaj vem. Vse bolj postajam ti. Z istimi strahovi. Z istimi demoni. Le pod drugimi kamni so skriti. Čakajo me v ananasu. V objemu. V mimoidočemu pogledu. Lezejo izpod postelje in hladijo noči. Skrivajo se med okraski na božičnem drevesu. Pojejo refren v silvestrskem poljubu …
Zdaj vem. In jutri bom izpolnila obljubo. Upam, da te ne pokliče prej.
(J. P., šifra: MZSB)
Prva med enakimi sopotnicami: Maruša Mugerli Lavrenčič
»/…/nenazadnje potrebujem tudi čas za/opazovanje jate črnih ptic na nebu/prisluškovanje dežju/peko magdalenic/pletenje rdečega šala/ki ga je pred leti začela plesti mama/in ga ne bo nikoli spletla do konca« Foto: osebni arhiv
Prvo sopotniško pismo
Za: Parnas
(za)obljuba poeziji
v novem letu obljubim da bom vsak dan napisala eno pesem
že nekaj let vsak večer pred spanjem prebiram poezijo
in čas je da tudi jaz končno stopim na parnas
ampak ker je vsak dan ena vseeno malce preveč
obljubim da bom napisala vsaj eno na teden
imam namreč tudi druge zadolžitve
kot so sprehajanje po knjigarnah
sedenje v gledaliških dvoranah
plesanje na koncertih
tu in tam moram pobrisati prah s knjig
in posesati tudi pod omarami
saj se sicer moj črni maček spremeni v sivega
če vse to seštejem ugotovim
da bom lahko napisala kvečjemu eno pesem na mesec
nenazadnje potrebujem tudi čas za
opazovanje jate črnih ptic na nebu
prisluškovanje dežju
peko magdalenic
pletenje rdečega šala
ki ga je pred leti začela plesti mama
in ga ne bo nikoli spletla do konca
ker bi rada da bi bil rdeči šal dovolj dolg
da bom z njim pozimi ovila vsa drevesa na svojem vrtu
in mi bo to vzelo ogromno časa
saj tu in tam spustim kakšno zanko
in ga moram nato spet podreti
obljubim da bom napisala
vsaj eno pesem v celem letu
in z njo zmagala na natečaju
(M. M. L., šifra: jata črnih ptic)
Druga med enakimi sopotnicami: Nika Gradišek
»Novoletnih zaobljub ne pišem. Tudi nočnih ne. A če bi jih, bi se zaobljubila poeziji. Ne zaradi njene surove lepote, lovljenja in zgoščanja čustev, odpiranja moje resnice svetu in razkrivanja moje resnice meni. /…/ Zaobljubila bi se ji, ker mi omogoča nemoteno atrofijo mišic in mi spanec krade zvečer namesto zjutraj.« Foto: osebni arhiv
Drugo sopotniško pismo
Pismo
Novoletnih zaobljub ne pišem iz dveh razlogov. Najprej me zmoti ideja enega dne v letu, ki je posvečen novim začetkom. Vsi vemo, da za nove začetke in obljube samemu sebi napoči čas vsako noč med drugo in tretjo zjutraj, ko v strop gledaš že dovolj dolgo, da te sunkoma zalije želja po produktivnosti, ki jo potem utišaš z delovnim načrtom za naslednji dan. Drugi razlog, da ne pišem novoletnih zaobljub, je, da se naslednje jutro delovnega načrta ne držim. Kar je povsem razumljivo; kako naj ne bi spala do enajstih, če sem do treh zjutraj načrtovala, kako se bom zbudila ob pol osmih. Če bi si obljube zapisala, bi jim zjutraj morala pogledati v oči. Če si jih ne zapišem, jih do enajstih ni nikjer več. »Walk of shame« je nepotreben.
Gre za eno izmed najbolje osmišljenih in družbeno sprejemljivih laži. Kaj nas torej ustavlja, da je ne bi izvajali dnevno? Če oba udeleženca (ti in ti) vesta, da gre za laž, so lahko odličen miselni preizkus. In govorim iz lastnih izkušenj. Sredi noči sem se že vsaj desetkrat pobarvala na rdeče, se postrigla na frufru, izboljšala vse ocene, izbrala in zaključila pet različnih študijev, dobila kondicijo in končno nekaj mišic v roke in prebrala vse knjige, kar sem jih kdaj kupila, a so obsedele na policah. Povsem brez obžalovanja in krivde.
V svojem laganju sem verjetno bolj iskrena od ljudi, ki si lažejo cel januar in nedvomno bolj iskrena od teh, ki si uspejo lagati do marca. O teh, ki se zaobljub držijo, ne bomo izgubljali besed, ker je njihov obstoj nepravičen. Dejanske spremembe imajo namreč to trdovratno značilnost, da so težavne, dolgotrajne in občasno še napačne. Izjemno slab nakup za kogarkoli, ki ni nadčlovek.
Priznavam pa, da obstaja izjema. Edina aktivnost, ki se sredi noči naravno prevede v realnost, je pisanje poezije. Najti pisalo je lažje, kot narediti dvajset sklec. In pišeš lahko leže. Z malo sreče se naslednjega dne zbudiš s pogledom na končani izdelek in si ob kavi čestitaš za trdo delo.
Novoletnih zaobljub ne pišem. Tudi nočnih ne. A če bi jih, bi se zaobljubila poeziji. Ne zaradi njene surove lepote, lovljenja in zgoščanja čustev, odpiranja moje resnice svetu in razkrivanja moje resnice meni. Ne zaradi njene drobljivosti, polprosojnosti in potresnosti. Ne zaradi ponosa, ki ga čutim, ko jo oblečem v glas. Zaobljubila bi se ji, ker mi omogoča nemoteno atrofijo mišic in mi spanec krade zvečer namesto zjutraj.
Ne morem reči, za kako dolgo bi se ji zaobljubila. Najverjetneje do jutra. Ampak pri poeziji je to izjemoma dovolj.
(N. G., šifra: rumena)
Tretja med enakimi sopotnicami: Majda Arhnauer Subašič
»Ni kaj, vraga je treba zgrabiti za roge. Danes pišem. Pospravljala bom jutri. Ali pa pojutrišnjem./…/ Nekaj pa mi je uspelo. Celo vrhunsko. Brez posebnega truda sem postala mojstrica odlašanja. Ampak letos pa res … obljubim.« Foto: osebni arhiv
Tretje sopotniško pismo: Vojna napoved
Trdoživa prokrastinatorka v meni,
napovedujem ti vojno! Danes pa res … brezkompromisno … nič ne more spremeniti moje odločitve … samo še v kuhinjo skočim, da se bom potem lahko zbrano lotila pisanja. Če se nečesa lotiš z vnemo, hitro pozabiš na žejo. Dehidracija je huda reč, ki vpliva tudi na miselne procese, zato bo kozarec vode prišel prav. Možgani rabijo tudi energijo. Največ je pridobijo iz sladkorja. Torej košček čokolade ne more škoditi. Ali pa dva, da bo učinek boljši. Navsezadnje vsebuje nujno potrebne antioksidante. Tudi klic narave je dobro upoštevati pravočasno. Če razmislim, bi mi tudi malo svežega zraka dobro delo. Nekaj korakov po bližnjem parku mi bo vzelo le nekaj minut …
Korakov res ni bilo veliko. Besed pa toliko več. S Tanjo se že lep čas nisva videli in je bilo treba izmenjati novice, kakšno reči o aktualnem dogajanju v svetu, doma, soseščini. Seveda tudi malo »pojamrati«. Ampak jutri pa res, če le ne pride kaj nepredvidljivega vmes, kot na primer padec kometa, potres, napad nezemljanov. Nič drugega ne more zaustaviti moje namere, da se pravočasno spopadem z izzivalno belino monitorja. Kar vidim, kako se bodo misli igraje prelivale v besede in v velikih zamahih sejale črke, ki bodo poganjale nove rodovitne misli. Da; namera je pomembna. Trdna odločenost. Vizualizacija cilja. Teorijo odlično obvladam, treba jo je le udejanjiti v praksi. Z mislijo, da bo tokrat to zame le malenkost, se prepustim spancu.
Nič ni bilo s kometom, tudi nezemljani so nam prizanesli, še zemeljska skorja je mirovala. Le v službi smo imeli povečan obseg dela in me je celó pot iz ene v drugo sobo izmučila. Vabljivemu zavetju kavča se nisem mogla odreči. Kar padla sem v njegov topli objem in se predala osvežilnemu počitku. Po 20-minutnem dremežu naj bi bil človek kot prerojen. Moje telo pa je očitno menilo, da od viška ne boli glava, zato je »za dobro vago« navrglo kar nekajkrat po dvajset minut. Modrosti telesa je treba zaupati. Jutri bo nov dan … tudi za pisanje.
Trdno odločena, da se danes ne dam, popoldne ostanem kar v sedlu, pravzaprav na pisarniškem stolu. Dobra organizacija je pol dela. Najprej moram ponotranjiti vzdušje časa in prostora, da ga bom lahko čim bolj slikovito podala bralcu. Pri tem mi bo lahko pomagala glasba. Čarobna skrinjica glasbenih želja YouTube. Samo eno za dušo si še »zavrtim«. Ja, zavrtim … kot v zgodnjih najstniških letih, ko smo še vrteli plošče na gramofonu. Liam Clancy me razneži. Those were the days, my friend. Ne morem si kaj, da ji ne bi prisluhnila še v drugi izvedbi. Zviti YouTube me preizkuša. Ponuja mi kar nekaj glasbenih poslastic. Na vsako me veže kakšen prijeten spomin. Pa si dajmo duška … Ob spremljavi hmeljevega zvarka se zavrtinčim v radosti.
Naslednjega dne me vzradosti pogled na goro tenstanega krompirja, s katerim me je razveselil mož. Ravno prav zapečenega, dovolj slanega, malce pikantnega. Scenarij mi je vnaprej znan, a vedno znova klonem. Po takšni porciji sem še lep čas prijetno lenobna in nesposobna za kaj drugega kot opravljanje osnovnih življenjskih funkcij. Pisala bom jutri. Kaj pa je en dan proti večnosti?
Danes je zadnji čas, da nekaj spravim iz sebe. Praznina dokumenta brez imena bolšči vame. Žarek sonca oplazi prah na polici. Kdaj sem nazadnje oprala zavese? Tudi perila se mi je nabralo že za cel pralni stroj. Lahko je bilo Tolstoju napisati Vojno in mir, saj se zagotovo ni ubadal s tovrstnimi problemi.
Ni kaj, vraga je treba zgrabiti za roge. Danes pišem. Pospravljala bom jutri. Ali pa pojutrišnjem. Odlašanje mi je bilo očitno položeno že v gene. Menda se mi ni prav nič mudilo zapustiti udobno okolje maminega trebuha, kjer sem mirno lebdela v topli tekočini in mi še dihati ni bilo treba samostojno. Le zakaj bi torej hitela v svet poln obveznosti, naglice, preprek, kjer se moraš nenehno dokazovati? Nekaj pa mi je uspelo. Celo vrhunsko. Brez posebnega truda sem postala mojstrica odlašanja.
Ampak letos pa res … obljubim.
(M. A. S., šifra: vojna napoved)
Četrta med enakimi sopotnicami: Nataša Skušek
»Odkar je prebrala vse njegove romane, tudi sama verjame v vsakodnevno rutino. Splača se potruditi zapisati par vrstic, pa tudi če potem vse skupaj vrže stran. Tako kljubuje blokadam, dela se celo, da ne obstajajo.« Foto: Jaka Babnik
Četrto sopotniško pismo: TOP 10
Zapisala si je novoletne zaobljube in jih poslala sama sebi. Pravijo, da je poseben občutek dobiti svoje pismo. Da učinkuje terapevtsko. Je pa možno, da bodo nekatere odločitve delovale tudi v kontra smer.
- Za prvo se je odločila iz estetskih razlogov. Z novim letom jih bo začela jemati iz škatlice in z guštom prižigati. Najprej bo samo puhala, potem pa tudi vdihnila. Zdi se ji, da to paše k njeni figuri, in že res, da ni zdravo, je pa šik.
- Tudi pri naslednji gre zgolj za videz. Rada bi bila kot Marilyn Monroe. Njen frizer ji tega sicer ne priporoča, ker ima lase že zdaj kot slama in jih bo peroksid samo še bolj izsušil.
- Tretjo si je izmislila že pred nekaj časa in še kar vztraja. Najprej se bo polivala z vročo, potem z ledeno mrzlo vodo. Ko bo zapadel sneg, se bo bosa sprehodila po njem, enkrat je že staknila vnetje ledvic.
- Naslednjo bo vnovčila spomladi, ko bo malo bolj toplo. Odločila se je za srečanje z lamo ali alpako. To so njene najljubše živali: velike, kosmate in skodrane. Upa, da jih bo lahko objemala in futrala, magari na skrivaj.
- Na seznamu so zapisana še tri mesta (ne nujno po tem vrstnem redu).
Münchenska tržnica z malo fontano, kjer bo shladila steklenico penine in v kiosku kupila ostrige. Potem grška krčma s pečeno hobotnico in lizbonska taška, kjer kuhajo najboljše rižote z grančevolo.
- O tej tuhta že dlje časa in izvedbo prelaga iz leta v leto. Ve, da bo naporno, težka pa je tudi škatla, kjer se skrivajo bivši fantje, gola dekleta, pijani žuri in prijatelji, ki jih več ne pozna. Vse bo zažgala, kot je to naredila že s svojimi dnevniki.
- Tudi to ni nova razvada, še manj pa zdrava, zato pazi, da z njo začenja šele po šesti uri popoldan. Nekje je prebrala, da se je tega držal tudi Samuel Beckett, ki je imel najraje suho belo vino.
- Odkar je prebrala vse njegove romane, tudi sama verjame v vsakodnevno rutino. Splača se potruditi zapisati par vrstic, pa tudi če potem vse skupaj vrže stran. Tako kljubuje blokadam, dela se celo, da ne obstajajo.
- Da bi vse skupaj gladko teklo, si bo na vrtu postavila leseno uto in v njej sedela kot kakšen pisatelj v starih časih, ki mu je žena pozvonila z zvončkom, ko je bilo na mizi kosilo.
- In še zadnja. Zardeva že samo če pomisli nanjo, zato je raje ni vpisala v seznam.
(N. S., šifra: JUKI NOVA)
Peta med enakimi sopotnicami: Marta Merkač
»Zaobljubi se,/leto dvatisočenaindvajseto,/
da boš več kot le/odčitek/
covidnih dni.«
Foto: Matej Maček
Peto sopotniško pismo
Drago
leto dvatisočenaindvajseto,
zaobljubi se.
Zaobljubi se
Janusu,
bogu novih začetkov,
da boš zavetnik bližine.
Da boš dvomilo, ko boš razmišljalo o sebi.
Ne odpovej se radovednosti in
podiraj rekorde.
Piši,
govori o sebi,
ne odmikaj se od občutkov.
Bodi renesansa včerajšnjih planov in
odmevaj med aplavzi dosežkov.
Zaobljubi se,
leto dvatisočenaindvajseto,
da boš več kot le
odčitek
covidnih dni.
Silvestrovo, 2020
(M. M., šifra: Janus)
Objavljena pisma so, če si izposodimo verz Marte Merkač, vsekakor več kot odčitek prejšnjih in več kot le napoved novih (literarnih) dni, kajti, kot pravi Miklavž Komelj in ocenjuje Aleš Jelenko, ni mogoče čakati zaman.
