Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik
Slovenijo je po globalnem covidu v zadnjem poletju zajela še bolj lokalna katastrofa, s poplavami, močnim deževjem, rušenjem dreves in grozečimi plazovi. Rezultat je bil skoraj tretjina države pod vodo in obilica ljudi potrebnih pomoči. Adrenalin nas je – državljane Slovenije – držal približno dva tedna, ko tudi tistim najbolj inertnim ni bilo odveč v roke prijeti lopate ali skuhati kakšnega obilnejšega kosila, še politični vrh države se je čudežno poenotil. Nakar so zadeve počasi spolzele v tiste mnogo bolj ustaljene tirnice večne polarizacije; polne napetosti, prikritega ali odkritega nasilja in tudi sovraštva. Glede na videno lahko sklepamo, da je v človeku nek gon, ki ga vselej sili v tisto, kar mu je znano, v nek vzorec obnašanja, ki ga je že dodobra vajen, pa četudi je zanj škodljiv in v končni fazi samo-destruktiven. Mar ni tako?
Še nedolgo nazaj so mediji s ponosom bobnali identično mantro o tem, kako ponosni smo lahko Slovenci, ko tako nesebično ponujamo svojo pomoč, da so jo na vrhuncu altruističnega impulza pristojni morali celo zavračati. Praktično cel narod se je določen čas napajal s to domnevno pozitivno energijo, ko smo bili pripravljeni pomagati komurkoli kjerkoli, le da ne bi imeli zoprnega občutka krivde. Gre v tem primeru za preživetveni nagon ali kaj drugega? Se še spomnimo začetka covida v marcu 2020, ko smo zaradi vseprežemajočega globalnega strahu in vsesplošne panike, ko so se nekateri v platonski maniri spomnili, da smo vsi ljudje dejansko eno – torej soodvisni in povezani ter potemtakem tudi soodgovorni?
Zaradi navedenega naj bi počasi začeli celo razmišljati o koreniti spremembi družbeno-političnega sistema in tudi samih sebe, da bomo lahko enkrat končno zaživeli bolj v sožitju med seboj in z naravo. In če se k slednjemu Slovenci nimamo pretiranih težav zatekati, nam tisto prvo povzroča številne preglavice. In kaj se po kakšnem kolektivnem šoku ponavadi zgodi? Ko se prvi naval strahu pred neznanim nekoliko poleže, se zdi, da vedno znova podležemo identičnemu vzorcu vračanja v stare psihološke tirnice, ki nas držijo za talce lastnega omejenega pogleda na svet, ki včasih še za ceno življenja hiti ščititi tisto našo edino zveličavno – kakopak »pravo« – perspektivo. Dejansko se vse to dogaja predvsem zaradi osebnih interesov in koristi, o katerih seveda ni priporočljivo pretirano (javno) razglabljati, da drugi o nas slučajno ne bi sklepali česa slabega. Resnična in pristna komunikacija nam je po drugi strani tuja in moteča, zato se zaradi strahu pred njo raje zatekamo k tistemu naučenemu, saj nas pri uveljavljanju lastne volje v določenem trenutku niti ne briga, če imamo sploh prav. Važno je le, da naša obvelja, kajne?
V tem kontekstu se ne moremo pretirano čuditi, da so ob zadnji vodni ujmi praktično vsi mediji tako zavzeto poudarjali »srčnost našega naroda, ki je pripravljen tako nesebično pomagati«, ko pa je bilo videno dejansko srce parajoča izjema, ki smo jo pogrešali vsaj že od osamosvojitve naše države naprej. Le malo pa se nas je istočasno vprašalo, če ni slednje nemara celo kontraproduktivno, mar ni omenjeno nekaj, kar bi moralo biti dejansko normalen, vsakdanji pojav? Je pomoč sočloveku v vmesnem času resnično postala takšna redkost, da se moramo z njo postavljati in kititi pred drugimi? Je človek, ki pomaga sosedu (ali pač neznancu) z lopato v roki resnično sam po sebi že dober – sploh, če ga ujame še kakšna kamera -, medtem ko doma npr. pretepa ženo in otroke, če smo še naprej zvesti stereotipom? Seveda ni s takšno pomočjo prav nič narobe, vendar menim, da smo resnično ponosni lahko šele, ko se slednje dogaja praktično ves čas. Namesto tega pa ljudje raje sanjarimo o tabletki o večnem življenju ali selitvi na luno. Mar mislimo, da je človek, ki iz napačnih razlogov pobegne s tega sveta, resnično lahko srečen?
Svet je pač takšen kot je, vendar žal edini, ki ga imamo. Se nam je res nemogoče naučiti živeti bolj ustrezno, ljudem dostojno življenje? In to tukaj, na tej Zemlji? Mar ni eden bolj perečih problemov sodobnega sveta prav osamljenost, ko se nam včasih zdi, da nimamo nikogar, s katerim bi lahko delili nekaj svojih avtentičnih misli in ki bi nas hkrati jemal resno? Če bi bila tovrstna potreba zadovoljena, morda ne bi bilo potrebno razmišljati o robotkih, ki nam bodo na stara leta delali družbo in nam krajšali preostali čas, saj je drugim tako že zdavnaj vseeno, si večinoma mislimo. Se humanost resnično v nas prebuja zgolj ob kakšnih katastrofah? Zdi se že tako, vendar je v tem primeru imela neka vplivnica na TV celo prav, ko je na vse pretege kričala, da gre za »vojno narave proti človeku«, ki je že v polnem teku. Koliko od nas pa je po drugi strani z gotovostjo prepričanih, da takšno vojno lahko tudi dobimo? Pri zdravi pameti menim, da ne kaj dosti, zato nam bo narava še naprej vztrajno kazala naše ogledalo. Pa bomo v tem času sploh zmožni prepoznati takšno igro usode? Namesto tega lahko namreč izberemo tudi pravljice o tehnološkem orožju, ki spreminja vreme, dela viruse in še marsikaj drugega. Tudi slednje je danes povsem legitimno in da bi bila ironija še večja – celo mogoče. Tako daleč smo že. Globoko v sebi pa zmedeni in razklani do obisti. Ne slepimo se, slednje velja za prav vsakega izmed nas, saj vsi delimo usodo istega planeta.
Na koncu radi verjamemo, da je pomembno zgolj tisto, kar bomo izbrali in čemu bomo verjeli, vendar hkrati pozabljamo, da gre pri tem za tista najgloblja prepričanja, ki niso del naših zavestnih hotenj, pač pa naše podzavesti, ki na nas deluje neprimerno močneje in tudi veliko bolj usodno. V osnovi tako niti ni važno ali nam nagaja narava ali že kar človek sam. Prvi scenarij pomeni, da smo dejansko lahko srečni, ker očitno še nismo do te mere izrojeni, da si ne bi mogli še vedno pomagati sami. Drugi scenarij je neprimerno bolj črn in krut, saj resnično lahko pomeni sklepno poglavje naše zgodovine, hkrati pa lahko verjamemo, da bo – ne glede na vse obstoječe človeške načrte, vključno s teorijami zarote – vendarle Nikrmana tista, ki bo imela zadnjo besedo. V to smo lahko prepričani, saj smo zgolj njen (stranski) produkt.
