INTERVJU: Nika Rupnik

Avtorica: Katja Šifkovič

FOTO: Arhiv Nike Rupnik

Nika Rupnik je vsestranska umetnica, slikarka, scenografka in likovna pedagoginja. Čeprav sem jo spoznala med poučevanjem ene izmed ustvarjalnih delavnic za otroke v Plezalnem centru v Ljubljani, sva kasneje sodelovali pri več literarno-umetniških festivalih, kjer je v ospredje prišla njena izjemna volja in inovativen pogled na poučevanje umetnosti.

Kdaj ste začeli s poučevanjem slikarstva?

Začela sem z vodenjem pedagoških programov in delavnic, kasneje pa sem prevzela tudi njihovo organizacijo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. To je bilo približno deset let nazaj. Vodila sem eksperimentalne delavnice, pri katerih sem se veliko naučila tudi sama. Nekako v narekovajih sem izumljala nove tehnike, ki jih lahko izvede vsak posameznik, tudi otroci. Potem sem vodila različne delavnice po različnih institucijah in nekako je to kasneje preraslo tudi v moje delo. Predvsem mi je bilo pomembno, da sem se naučila delati s skupinami in se obenem naučila tudi tega, kako posameznike peljati skozi ustvarjalni proces. Želela sem delati delavnice, pri katerih udeleženci ne vejo, da gre učni proces, ampak imajo občutek, da gre za nekaj igrivega.

FOTO: Jaka Gasar

Opazite razliko med učenjem starejših in učenjem mlajših oseb?

Da, gre za veliko razliko. Najbolj očitna razlika je, da je treba starejše osebe bolj motivirati, saj imajo veliko strahu pred ustvarjanjem. Starejši ljudje ustvarjanja niso navajeni, ne v tolikšni meri, kot so ga na primer otroci, ki jim je ustvarjanje praktično naravni impulz. Nekaj, kar jim hiter tempo življenja in sodobna družba še nista vzela. Nimajo tudi strahu pred ostalimi udeleženci delavnic, ki jih med ustvarjanjem gledajo in opazujejo. Starejši pa rabijo več varnega okolja in več samozavesti. Razlika se kaže tudi v tem, da odrasli ustvarjanje dojemajo kot nekaj za prihodnost, nekaj o čemer se bodo učili in bodo potem vedeli več. Mladim pa je po navadi dovolj, da v določenem trenutku le ustvarjajo.

FOTO: Arhiv Festivala Fabula

Magistrirala ste na Akademiji likovnih umetnosti in me zanima, kako vi vidite razliko med umetnikom, ki je učen, diplomiran in nekom, ki je samoučeč?

Poznam veliko posameznikov, enih in drugih, ki se profesionalno ukvarjajo s slikarstvom. Eni so šolani, drugi niso. Pravzaprav ne morem reči, da sama opazim razlike med samim procesom ustvarjanja pri enih ali drugih. Lahko preprosto rečem, da poznam veliko ljudi, ki so dobri umetniki. Tudi, ko gledam slike »samoučečih« umetnikov v galeriji, si mislim, da so preprosto zaupali svojemu instinktu, svojemu ustvarjalnemu vzorcu in se naučili ustvarjanja iz lastnih izkušenj.

Pravkar sem pogledala dokumentarni film o David Bowieju Moonage Daydream, pri katerem mi je bilo zelo zanimivo, kako je bil on sicer poklican in poklicni glasbenik, a obenem produciral veliko slik, grafik in ilustracij. Kam njega umestiti v polju umetnosti? Ni bil akademski slikar, ampak njegovo likovno ustvarjanje lahko presega mnoge izobražene umetnike.

Vsekakor obstajajo posamezniki, ki so zaključili študij katere izmed umetnosti, ampak preprosto od samega učnega procesa niso odnesli dovolj. Se preprposto niso dovolj vključevali med študijem, si niso dopustili, da bi jih šola dodatno izobraževala. Hočem reči, pogosto, s prostim očesom, ne vidimo, kdo je akademsko šolan umetnik in kdo ni. To govorim za tiste, ki delajo dobro. Prednost izobraževanja je ta, da preko študija lahko ugotoviš, kako sistem deluje in zato ti je potem tudi hitreje jasno, kako se pride do razstav, sodelovanj …  Včasih se mi celo zdi, da umetniki, ki niso šli skozi študijski proces lahko obdržijo tisto prvinsko zaznavo do umetnosti. Ne okupirajo jih pravila in načini, na katere moramo gledati umetniško delo. Izhajajo iz svojega laičnega vidika, ampak če so tako dobri, potem ni niti laičen – sama bi rekla, da gre za neko neobremenjeno, izvrstno spontanost.

FOTO: Arhiv Nike Rupnik

Zakaj moramo ljudje ustvarjati, se umetniško udejstvovati?

Zdi se mi, da smo ljudje splošno naravnani k temu, da se moramo izražati. Na kakršenkoli način. Nekaterim je bližje vizualno izražanje, drugim preko glasbe, spet tretjim izražanje preko gibanja. Imamo različne načine in panoge, preko katerih se izražamo in v resnici se mi zdi škoda, da delimo stvari na panoge, ker je v resnici vse povezano. Zdi se mi, da je to nekakšen človekov Bit. To, da se izrazimo drugim. Da se na nek način izrazimo družbi okrog nas. To pa zato, ker si želimo biti razumljeni, videni in sprejeti. In šele ko se začnemo izražati, se to lahko sploh zgodi – torej, da te nekdo vidi, razume in sprejme. Ustvarjalno izražanje je nekaj nujnega.