Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
21. julij 2026
Piše: Žiga Čamernik
Po daljšem času je v kinematografih film, ki nas z natanko štirimi igralci in zgolj z eno samo mizansceno, popelje po toboganu vseh mogočih čustev, ki so blizu tako parom kot tudi posameznikom, ki se z njimi (ne)hote poistovetimo. Govora je o dramediji Vabilo (The Invite), ki je – ravno zaradi svoje izvedbene nepretencioznosti – resnično vrhunska filmska miniatura, izpod taktirke režiserke in igralke Olivie Wilde, ki pa sprva v njem sploh ni želela zaigrati. Po pregovarjanju preostalega igralskega ansambla, na čelu s Sethom Rogenom, Edwardom Nortonom in Penelope Cruz, je na vlogo nevrotične Angele vendarle pristala.
»Setting« same situacije je dejansko silno preprost in vsekakor tudi nekakšen déjà vu: zdolgočasen par (Rogen, Wilde) na večerjo povabi svoja zgornja soseda (Norton, Cruz), ki vsaj na prvi pogled živita veliko bolj burno življenje. Sama zgodba je sicer priredba španskega filma Ljudje iz zgornjega nadstropja (The People Upstairs) iz leta 2020, vendar po ameriško nekoliko bolj udarna in začinjena. Wilde kot igralka seveda dobro ve, na kakšen način najbolj stimulirati igralske kolege, saj za slehernega kreativno usmerjenega igralca ni večjega veselja kot so to proste roke pri izgradnji svojega lika. Tako se je lahko denimo zgodilo, da je Norton v svojem ganljivem monologu improviziral na način, da so ga celo njegovi soigralci slišali prvič šele na snemanju. Prav dobro se je namreč zavedal, da bo na tak način kar najbolj ovekovečena pristnost trenutka, z reakcijami soigralcev vred.
Nasploh so teme seksualnosti, vseh mogočih fantazij, zaljubljenosti in ljubezni, z vsemi praktičnimi provokacijami vred, prikazane tako pristno, da se na več mestih v filmu lahko iskreno zamislimo. Poleg nebrzdanega krohota seveda, ki ga izzovejo situacije, v katerih smo se večkrat v življenju znašli tudi sami. Čeprav jim nekateri očitajo stereotipnost, so prav vsi liki na nek način kot mi, preostali smrtniki, s svojimi potrebami, željami, zahtevami in neizbežno tudi fantazijami. Tudi same atmosfere zgodbe se nevsiljivo prepletajo do te mere, da sleherni zdrs v drugačno vzdušje deluje tako organsko, kot ga lahko zrežira le življenje samo. Dejansko smo prav pristno presenečeni, ko se že čez nekaj trenutkov znajdemo v popolnoma drugačni ambientalni klimi, ki od nas – kot gledalcev – terja drugačno reakcijo oziroma prilagoditev. Wilde v tem kontekstu pove, da so med samim ustvarjanjem igralci resnično organsko začutili, kdaj se mora v zgodbi zgoditi dramaturški preobrat. Rezultat pa je pristna komična drama, po moderno imenovana dramedija, zaradi katere nas odhod v kino ponovno spomni na že malo pozabljeni ritual kolektivnega podoživljanja našega – sicer pogosto mukotrpnega – vsakdana. Umetnost pa je na svetu ravno zato, da nas v pristni aristotelski maniri in najžlahtnejšem kontekstu svojega poslanstva predrami iz vsakdanjega dremeža, ko vsak na svojem avtopilotu rešujemo vsakokratne družbene zahteve. In če ji to resnično uspe, lahko slednje upravičeno poimenujemo katarza.
Da ne izdam prav nobene pikantne podrobnosti iz tega filmskega bisera več, vas lahko zgolj še povabim k ogledu.
