Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
V medkarantenskem obdobju, natančneje 23. junija 2020, je Zveza kulturnih društev Slovenije dobila novega predsednika Janeza Kerina. Čeprav se poklicno ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj, se je pred 20 leti zaobljubil ljubiteljski kulturi, zato si življenja več ne predstavlja brez odrskih desk, različnih gostovanj na domačih in tujih tleh ter delovanja v Kulturnem društvu Leskovec pri Krškem, ki mu predseduje. Pred vsesplošnim zaprtjem javnih prostorov sva vrgla maski na mizo in odkrito spregovorila tudi o delovanju Zveze, katere usoda je poslej v njegovih rokah.
»Žal je največja težava Zveze upad članstva in njegova neaktivnost; ena izmed mojih želja oziroma poskusov je, da bi predramil in okrepil članstvo, ki ne sme biti samo na papirju, ampak mora začutiti, da smo krovna organizacija, od katere imajo korist, da se lahko vedno obrnejo na nas – da smo tu zaradi njih in ne obratno.« (Foto: S. Š.)
Pri pogovoru s teboj ne morem mimo tiste znamenite Feove Najlepša jutra so zjutraj, ker zate to resnično …
… drži! Jutra so čudovita, zato jih tudi vsakodnevno izkoriščam, v soboto in nedeljo morda malo manj, med tednom pa se moja jutra praviloma začenjajo ob pol petih.
To pomeni, da kršiš kulturniške zakone.
Ja, morda v tem pogledu res; kulturniki so bolj ali manj aktivni ponoči, ko si sam nabiram novih delovnih moči za resnično čudovita jutra.
Vsak dan si na relaciji Krško–Ljubljana: kaj te na njej drži najbolj pokonci?
Ker sem lokalpatriot, moram takoj reči na relaciji Leskovec pri Krškem–Ljubljana, sicer me moji Leskovčani ne bodo lepo gledali. In ker me je v Ljubljano zanesla poklicna pot, me pokonci držijo predvsem moja službena opravila in seveda tudi misel na delovanje v kulturi, ki že dvajset let predstavlja dodano vrednost v mojem življenju. Živim torej tudi za kulturo, predvsem za gledališče, čeprav zadnje čase delam vse kaj drugega kot igram.
23. 6. pa je med štetjem glasov tik pred izvolitvijo šlo čisto zares. Foto: S. Š.
O, nisem vedela, da igraš …
Pretekli čas, prosim (smeh). Ta trenutek predvsem organiziram, vodim in koordiniram, zato me je pot zanesla tudi v ZKD Slovenija, ki mi predstavlja izziv in izhodišče za izboljšave, predvsem pa zavedanje, da sem se znašel na zelo odgovornem, čeprav tudi prijetnem položaju. Biti predsednik ZKDS ni preprosto: do svoje krovne organizacije povsem upravičeno goji pričakovanja kakšnih 100.000 ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev, zato imam toliko večjo moralno in siceršnjo odgovornost … zaradi katere sem se ta trenutek malo izgubil.
Nič hudega. Pomembno je, da imaš v rokah vse ostale niti, ker na položaj ne prihajaš brez izkušenj, nenazadnje si se dolga leta mojstril na področju kulture – v katerem kulturnem društvu?
Moje kulturne korenine so dejansko iz Kulturnega društva Leskovec pri Krškem, katerega ustanovni član sem in ki bo prav naslednje leto praznovalo 20 let delovanja. Moja prvotna želja je bila stopiti na odrske deske, kajti ko enkrat zaškripajo pod nogami, ne moreš več brez njih … žal pa zdaj, kot rečeno, še komaj kaj igram; zmanjkuje mi časa za vaje, gostovanja in tako naprej. Sem pa ponosen na prehojeno pot v našem društvu in na to, da imamo člane, ki so dosegli kvalitativni in kvantitativni uspeh.
Katere sekcije delujejo v vašem društvu?
Gledališka, pevska, kjer že nekaj let delujejo pevke ljudskih pesmi (in ne ljudske pevke), s čimer se pri načinu ohranjanja dejavnosti nekoliko razlikujemo od ostalih, sekcija za ohranjanje kulturne dediščine, kjer se trudimo, da dejavnost naših pradedov ne gre v pozabo in znotraj katere delujemo kot oskrbniki okolice mavzoleja Anastasiusa Grüna, ki stoji na bližnjem gričku nad Leskovcem pri Krškem …
»Obstaja zakon o športu, divjadi, lovstvu, gasilstvu, … skratka tako rekoč vsaka sfera ga ima, mi, predstavniki ljubiteljske kulture, ki s tako številčnim članstvom pomagamo pri ohranjanju kulturne dediščine, pa ga nimamo – in to ni prav.« Foto: KUD Leskovec pri Krškem
Tu sta še fotografska in literarna sekcija, kar pomeni, da imamo pet aktivnih sekcij, v katerih delujejo in ustvarjajo izjemni posamezniki, združeni v zares enkratno ekipo.
… ki je dejavnost razširila tudi čez slovenske meje.
Ja, začelo se je z našim gledališkim gostovanjem v Berlinu leta 2006, ko smo odigrali gledališko predstavo Štirje letni časi Vinka Möderndorferja, kjer sem igral poslanca. Sicer pa skoraj vsako leto pripravimo novo gledališko predstavo. Če to ne uspe odrasli gledališki skupini, jih nadomestijo naši mladinci oziroma osnovnošolci, kar pomeni, da naše krajane skoraj vsako leto presenetimo z novo predstavo, ki nas popelje na različna gostovanja – največ seveda po Sloveniji, sicer pa nas je pot razen v Berlin zanesla še v Novi Sad in…
Medtem ko razmišljaš, naj ti mimogrede povem, da je prišla nova odločba in si postal zakoniti zastopnik Zveze.
Vi pa si medtem oglejte fotografijo z njihovega gostovanja v Novem Sadu. Foto: KUD Leskovec pri Krškem
Super (in smeh) … no vidiš, s smehom se vrača spomin: bili smo tudi v Puli, Umagu, Reki in drugih krajih na Hrvaškem in v Srbiji, kjer smo imeli celó tridnevno turnejo (Vršac, Gudurica, Kostolac), začetni zagon pa nam je dala že omenjena Nemčija. Letos je žal tako, kot je, a upam, da bomo lahko čimprej pripravili kakšno novo uprizoritev na odrskih deskah.
Toda v tvoji pisarni »škripajo precej drugačne deske« … Kako združuješ poklic in hobi?
Težko (smeh). Ne, ne, saj gre. Delam namreč v državni upravi, natančneje na Ministrstvu za notranje zadeve – kulturno udejstvovanje mi daje moč in navdih za delovanje v službi in obratno. Služba mi daje širši pogled na kulturo, zato povsod ubiram neko sredinsko pot, ker nobena skrajnost ni dobra, in mislim, da mi zaenkrat kar uspeva. Seveda pa morajo to oceniti drugi – predstavniki društev in stroke –, katerih mnenje edino resnično šteje.
Kaj pa je po tvojem mnenju do zdaj najbolj uspevalo ZKDS in kaj so njene pomanjkljivosti, ki jih je treba še nujno odpraviti? Kako bi se torej njeno delovanje dalo izboljšati in kaj je zanj pomembno?
Izhajajoč iz temeljne matice, je vsako društvo odvisno od svojih članov, kar velja tudi za ZKD Slovenije. Žal je največja težava upad članstva in njegova neaktivnost; ena izmed mojih želja oziroma poskusov je, da bi predramil in okrepil članstvo, ki ne sme biti samo na papirju, ampak mora začutiti, da smo krovna organizacija, od katere imajo korist, da se lahko vedno obrnejo na nas – da smo tu zaradi njih in ne obratno; in najhuje je, da tega trenutno ne čutijo. Morda smo se preveč ukvarjali s protokolarnimi zadevami, na članstvo pa pozabili. Velikokrat se pohecam, da ima naše lokalno društvo 120 članov, od katerih jih je 30 na stalni bolniški. In enako je pri zvezah: če je polovica Zvezinih članic aktivnih, smo lahko zelo zadovoljni; o vsem tem priča tudi nizka udeležba na konferencah, ki so najvišji organ in bi torej udeležba na njej morala biti svojevrstna čast, mi pa moramo malodane prositi za sklepčnost – kar ni le proti moji filozofiji, temveč je tudi zelo narobe.
»Na moji poklicni poti me vsakodnevno spremlja zakon o kazenskem postopku (ZKP); včasih mu malo za šalo, malo zares pripišem drug pomen in ga imenujem kar zdrava kmečka pamet.« In po zdravi kmečki pameti se je treba tudi poveseliti. Foto: KUD Leskovec pri Krškem
Kako bi torej v našem digitalnem času in spričo pričujočih razmer morali nagovarjati člane, da si bodo osmislili delovanje pod krovom ZKDS in kako se ZKDS razlikuje od drugih nevladnih organizacij: kaj je njena specifika?
Če se malo pohecam, sodimo v kulturni sektor, ki bolj ali manj dela v poznih nočnih urah, druge nevladne organizacije pa so morda bolj dopoldanci?. Poleg tega, da bi morali nastopati v vlogi zagovornikov kulturnih društev, si – med vsemi podedovanimi težavami – želim spraviti iz naftalina tudi Zakon o ljubiteljski kulturi, v katerem so določene stvari dobre: ne strinjam se s tem, da je čisto vse »zanič« – društva potrebujejo tovrstni zakon. Obstaja zakon o športu, o divjadi, lovstvu, gasilstvu, … skratka tako rekoč vsaka sfera ga ima, mi, predstavniki ljubiteljske kulture, ki s tako številčnim članstvom pomagamo pri ohranjanju kulturne dediščine, pa ga nimamo – in to ni prav. Zakon zato postavljam zelo visoko na prioritetno lestvico. A ne delam si utvar, časa je malo, moja funkcija se izteče aprila 2022 … Z digitalizacijo pa je tako: po eni strani omogoča hitre in efektivne rešitve, po drugi pa nam primanjkuje osebnih stikov. In prav zato, ker smo ljubiteljski kulturniki, je toliko bolj pomemben osebni stik kot pri poklicni dejavnosti …
… o čemer priča razpadanje zborov, ki nimajo kontinuiranih vaj …
Res je. In upam, da bodo tudi zdravstvene razmere omogočile boljše, kvalitetnejše delo, ki se ga ob branju letnih poročil ne bomo sramovali. Zelo pomembni se mi zdijo tudi dobri odnosi z JSKD, ki ga naši člani ne smejo občutiti kot konkurenčno firmo. Z direktorjem JSKD gospodom Markom Repnikom se zato dogovarjam za oživitev sporazuma med ZKDS in JSKD, s katerim moramo intenzivno sodelovati. Dokažimo, da smo ljubiteljski ustvarjalci, ki delamo iz lastnega veselja in nam ni treba vsega meriti z denarnimi enotami.
Sicer pa: na moji poklicni poti me vsakodnevno spremlja zakon, ki je poenostavljeno rečeno kar moje osnovno delovno vodilo: zakon o kazenskem postopku (ZKP); včasih mu malo za šalo, malo zares pripišem drug pomen in ga imenujem kar zdrava kmečka pamet.
Hahahahaha, to bo pa naslov članka!
Velja. In prav ta »ZKP« pogrešam v načinu funkcioniranja ZKDS, ki bo, upam, postal stalen spremljevalec pri izvajanju našega poslanstva na področju ljubiteljske kulture.
»Naše društvo stoji članom ob strani, kar pomeni, da se nanje spomnimo ob radostnih življenjskih dogodkih (rojstni dan, rojstvo otroka, …) in smo jim v oporo, ko je najtežje (osebne nesreče, izguba bližnjega, …). Delujemo kot nekakšna družina, za kar se moramo vsi potruditi.« Foto: KUD Leskovec pri Krškem
Ena izmed največjih težav je nedvomno izguba podmladka, kar je razvidno tudi iz prevladujoče e-komunikacije in neodzivnosti nekaterih starejših članov. Kako torej nagovoriti mlade? Se s tem soočaš tudi v lastnem društvu?
Pri tem pa se lahko pohvalim. Stvar je zelo preprosta: mlajše člane je treba že hitro pripraviti na prevzem določenih funkcij in jim izkazati zaupanje, ki je temelj vsakega medgeneracijskega sodelovanja. O tem med drugim priča naše gostovanje v Puli, kjer sta naš 65- in 19-letni član skupaj žurala v diskoteki. Zaupanje jim izkazujemo tudi pri nakupu tehnične opreme, kjer mlajšim in bolj veščim elektronike prepustimo odločitev o nakupu in tudi vodenje posameznih projektov. Nasploh jim puščamo proste roke, hkrati pa jim dajemo občutek, da smo vsi pomemben del ekipe; in pri tem je zelo pomemben vrstni red: najprej zaupanje, šele nato pričakovanja …
… s čimer jim izkažeš tudi spoštovanje.
Točno tako. Kot lep primer iz prakse naj omenim našo gledališko predstavo za otroke in odrasle Ja, pa je. Besedilo za predstavo je napisala naša članica Mirjana Marinčič, na odru pa so se predstavili vsi od osnovnošolcev do sedemdesetletnikov; in nič drugače ni na gostovanjih, vajah, piknikih, … Zaupanje in sodelovanje sta za vseh naših 120 članov ključnega pomena. Ker sem sam bolj »papirnati« človek, smo zaradi enakopravne obravnave vseh naših članov določena pravila delovanja zapisali na papir. Člane delimo samo na aktivne in tiste »na bolniški«, sicer pa posamezniki, brez katerih ni ekipe, druženja in navsezadnje društva, predstavljajo temelj našega delovanja. Društvo jim vrača tako, da jim stoji ob strani, kar pomeni, da se nanje spomnimo ob radostnih življenjskih dogodkih (rojstni dan, rojstvo otroka, …) in smo jim v oporo, ko je najtežje (osebne nesreče, izguba bližnjega, …). Ja, lahko rečem, da delujemo kot nekakšna družina, za kar se moramo vsi potruditi.
Trudijo se obeleževati tudi obletnice pomembnih mož, o čemer priča fotografija s prireditve ob 200-letnici smrti Valentina Vodnika. Foto: KUD Leskovec pri Krškem
In nenazadnje poskrbeti tudi za papirologijo.
Ja, mora biti prisotno neko varovalo, da ne bomo nikogar oškodovali, da bodo vsi enakovredno obravnavani – in da so takšne in drugačne zamere odveč.
Pohvališ pa se lahko tudi, da sodeluješ z Galerijo Božidarja Jakca.
Kot predstavnik občine Krško, ki je njena soustanoviteljica, sem član sveta Zavoda Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici. Zelo rad sodelujem pri sprejemanju programa novih razstav, mi je pa žal, da država pozablja na ta resnično pomemben kulturni spomenik, ki ta trenutek nima niti dvigala in torej ni dostopna nepokretnim; prisoten je tudi mačehovski odnos lokalne skupnosti, ki ji namenja minimalna sredstva, pa še ta so kar naprej jabolko spora , zaradi česar je galerija v veliki meri prepuščena sami sebi in iznajdljivosti direktorja, s katerim osebno lepo sodelujem.
Imaš kak kulturniški moto?
Ni ravno kulturniški, prej življenjski: delaj dobro pa ti bo dobro povrnjeno. Nasploh se nikoli nisem bal pametnejših od sebe, hvala bogu, da so, bojim se žlehtnobe in škodoželjnosti – ti pa so nevarni in se jih bojim.
A k sreči se ne bojiš ljubiteljske kulture – tvoja prva asociacija nanjo se glasi …?
Gledališče.
Pa reciva še kakšno o tvojih dosedanjih vlogah …
Uf, bil sem vse: od poslanca, duhovnika, poštarja, stražmojstra do Štefuca v Tistega lepega dne – in to je bila moja najljubša vloga v »igralski karieri«. In ker sem v predstavi najprej igral duhovnika, naj zgodbo pospremim z anekdoto. Ko sem moji zdaj žal že pokojni mami povedal, da bom igral duhovnika, je rekla, da ne bo prišla na predstavo, ker se bom zagotovo delal norca iz cerkve. Odvrnil sem ji, da bom čisto pravi duhovnik (od katerega smo si izposodili talar), in ko me je videla v duhovniških oblačilih, je jokala, ker si je nekoč želela, da bi to bil moj poklic. A se tudi na odru ni izšlo. Glavni lik je namreč zbolel, zato smo po celem Posavju iskali nadomestnega Štefuca, dokler mi ni režiserka, prepričana, da bo lažje dobila novega duhovnika kot Štefuca, predlagala, naj prevzamem vlogo – in sem res poskusil.
Še prej pa so ga fotografirali v vlogi duhovnika (zadaj na sredini). Foto: KUD Leskovec pri Krškem
Vloga Štefuca predstavlja moj igralski vrh, ker sem z njo igralsko dozorel: odvadil sem se prehitrega govorjenja, začutil, kaj pomeni kostum, in se v vlogo povsem vživel. Poleg tega sem nosil obleko pokojnega očeta, ki je bil tudi v resničnem življenju borec za pravico in čisto pravi Štefuc; ko sem prišel na oder, se nisem poistovetil samo z vlogo, temveč občutil tudi očetovo prisotnost in se zavedel, da sem to resnično jaz. Čeprav sem od takrat naprej vedno manj na odru, bi v tej predstavi takoj spet igral.
Malo prej si namignil, da vendarle nisi čisti igralski abstinent – kaj pripravljaš?
Trenutno sem bolj aktiven pri projektu JSKD OI Krško, imenovanem Oblačilni videz znamenitih Krčanov, kjer igram lik dr. Tomaža Romiha, župana in ravnatelja šole, ampak zaradi službenih obveznosti tudi to vlogo igram v alternaciji.
Mogoče še to – drugo leto bo TLK literarno obarvan: kakšen bi lahko bil Zvezin doprinos?
Najprej naj povem, da mi je žal, ker letošnji TLK zaradi zdravstvenih razmer ni bil v Krškem, za kar sem si kot lokalpatriot zelo prizadeval. Sem pa vesel letošnje osrednje tematike, ker je literatura v našem leskovškem društvu – takoj za gledališčem – druga najbolj izpostavljena dejavnost. Tudi sam jo imam rad, čeprav imam zanjo vse premalo časa in berem predvsem »mafijsko čtivo« (ne po službeni dolžnosti, op. ur.). Ena izmed primarnih nalog ZKDS v okviru TLK je po mojem mnenju povezati čim več delujočih literarnih društev in organizirati posvet o njihovem dosedanjem delovanju. Smo si pa v ožjem vodstvu ZKDS, torej s podpredsednico Marijano Kolenko in podpredsednikom Jožetom Ostermanom, razdelili posamezna področja dela in TLK je pristal pod Marijaninim okriljem: prepričan sem, da mu bomo dali tehten prispevek.
Na julijski primopredaji dela s podpredsednico Marijano Kolenko in podpredsednikom Jožetom Ostermanom. Foto: S. Š.
Morda kakšno motivacijsko sporočilo za naše bralce?
Hm … Z ozirom na to, da Slovenci preveč jamramo, bi parafraziral Kennedyja: »Ne sprašujte, kaj lahko ljubiteljska kultura naredi za vas, temveč, kaj lahko vi prispevate v njeno zakladnico!«
S predsednikom skleneva, da bo do konca njegovega mandata – se pravi še slabo leto in pol – to moto Zveze, ki bo v zameno za pričakovanja svojemu članstvu marsikaj ponudila, za začetek pa njenemu nadaljnjemu delovanju nazdraviva z navadno kavo in nenavadnim kapučinom.
Preberite tudi, kako v teh nenavadnih časih deluje JSKD OI Ljubljana, o čemer je pred drugim valom epidemije spregovorila njena vodja Andreja Repar.
