ARGENTINA – DEŽELA, KJER TANGO NI PLES, AMPAK NAČIN ŽIVLJENJA

Obelisk v čast državi v Buenos Airesu

7. julij 2016
Piše: mag. Leila Turk
Argentina je geografsko država prav  na nasprotni strani naše zemeljske oble, torej je razdalja do nje za Slovence skoraj ekstremna. A nam je bolj znana, kot bi si mislil, saj tam živi zelo kompaktna skupnost slovenskih izseljencev, ki se živahno vključuje v slovenski vsakdan. Realno gledano, so “”slovenski  Argentinci” morda od vseh izseljenskih skupnosti najaktivnejši v smislu skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki pomeni – ali pa naj bi pomenil – neprestano prežemanje kulture matičnega naroda in kulture diaspore. Kot rečeno: veliko tega se dogaja in vsekakor velja sneti klobuk pred dejstvom, da mnogo mladih ljudi,, ki v matico prihaja iz Argentine, izkazuje višjo narodno zavest (in boljše znanje slovenščine) od svojih, tukaj bivajočih kolegov.

Naša potopiska tokrat ni šla po teh sledeh, marveč je svoj pogled usmerila v Argentino kot prostran in zanimiv del našega planeta, ki s svojo pestrostjo, gostoljubnostjo in toplino ponuja obiskovalce izjemna doživetja. In eno bolj nenavadnih zgodb o predsedniški soprogi, ki je postala svetovna legenda. Kjer narava in ljudje plešejo v ritmu tanga, če avtorici  smemo verjeti…

***

Argentino sem obiskala večkrat. Pravzaprav me je tja vedno znova vabil tango. V mladosti sem plesala standardne in latinskoameriške plese, toda argentinski tango je nekaj povsem drugega. Ni tekmovanje, ni popolna tehnika in ni zgolj niz korakov. Je pogled, bližina, tišina med dvema človekoma. Je zgodba, ki jo plesalca pripovedujeta brez besed.

Tango – ples lepote ljubezni

V Buenos Aires me ni vodila le ljubezen do plesa, ampak tudi prijateljstvo. Tam živi moj prijatelj Damian Torre, pri katerem sem večkrat gostovala. Z njim sem spoznavala mesto na način, ki ga turistični vodniki težko ponudijo. Velikokrat sem sedla na kolo in se odpravila skozi Palermo, eno najbolj zelenih in živahnih mestnih četrti, do elegantne Recolete, kjer na znamenitem pokopališču počivajo številne pomembne osebnosti argentinske zgodovine, med njimi tudi Eva Perón. Pot me je nato pogosto vodila še do pisanih ulic La Boce, nekdanjega pristaniškega predela, kjer hiše žarijo v živih barvah, z balkonov odmeva glasba, na trgih pa tango nastaja kar spontano.

Nikoli ne bom pozabila para plesalcev, ki sem ju srečala na ulici. Brez odra, brez reflektorjev in brez občinstva sta plesala, kot da na svetu obstajata samo onadva. Posnela sem kratek videoposnetek, vendar sem kmalu ugotovila, da kamera ne more ujeti tistega, kar človek začuti v živo – energije, strasti in popolne predanosti glasbi.

To navdušenje sem želela prenesti tudi domov. Po vrnitvi sem v Sloveniji organizirala več delavnic argentinskega tanga in sodelovala pri pripravi večje plesne predstave. Zdelo se mi je, da sem s seboj prinesla majhen košček Buenos Airesa.

Argentina pa ni samo tango. Je ogromna država, druga največja v Južni Ameriki, razdeljena na triindvajset provinc in avtonomno mesto Buenos Aires. Njeno ime izhaja iz latinske besede argentum – srebro, ki je evropske raziskovalce pred stoletji privabilo na te obale. Danes je to dežela izjemnih nasprotij: od subtropskega severa do ledenih pokrajin Ognjene zemlje, od mogočnih Andov do neskončnih pamp.

Njena zgodovina je burna. Po španski kolonizaciji je sledil boj za neodvisnost, kasneje pa obdobja gospodarskega razcveta in političnih pretresov. Na začetku 20. stoletja je bila Argentina ena najbogatejših držav sveta, kamor so se množično priseljevali Evropejci, predvsem Italijani in Španci. Njihov vpliv je še danes opazen v jeziku, kulinariki in načinu življenja. Buenos Aires me je večkrat spomnil na evropske prestolnice, le da je bolj temperamenten, bolj glasen in veliko bolj čustven.

Državo so pozneje zaznamovale vojaške diktature, gospodarske krize in znamenita vojna za Falklandske oziroma Malvinske otoke. Tudi danes Argentina išče ravnotežje med bogatimi naravnimi viri, gospodarskimi težavami in velikimi pričakovanji svojih prebivalcev. A kljub temu Argentinci ohranjajo nekaj, kar me je vedno znova prevzelo – neverjetno življenjsko energijo.

Ko pomislim na Argentino, se ne spomnim najprej zgodovinskih letnic ali političnih dogodkov. Pred očmi imam večerni Buenos Aires, zvok bandoneona, vonj po pečenem mesu z uličnih žarov in par, ki pleše na tlakovani ulici. Takrat sem razumela, zakaj pravijo, da tango ni ples. Tango je način, kako Argentinci doživljajo življenje – s strastjo, ponosom in odprtim srcem. Prav zato se v to deželo vedno znova vračam, vsaj v mislih.

Še nekaj drugih dejstev:

Kot smo že zapisali, je suverena država je razdeljena na triindvajset provinc (špansko provincias, ednina provincia) in eno avtonomno mesto (ciudad autónoma), Buenosa Aires, ki je zvezna prestolnica države (špansko Capital Federal), kot je odločil kongres. Province in glavno mesto imajo svoje ustave, vendar obstajajo po zveznem sistemu. Argentina zahteva tudi Falklandske otoke Falklandske (špansko Islas Malvinas, 12.173 km²), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke Južno Georgio in (4066 km²) ter zahteva suverenost nad delom Antarktike med 25° Z in 74° Z (965.314 km², 1.461.597 km² z ledeno površino) kot del province Tierra del Fuego, Antartdia e Islas del Atlantico Sur.

Najzgodnejša zabeležena človeška prisotnost v današnji Argentini sega v obdobje paleolitika. Inkovski imperij se je v predkolumbovskih časih razširil na severozahod države. Država ima korenine v španski kolonizaciji regije v 16. stoletju. Argentina se je povzpela kot država, naslednica španskega čezmorskega podkraljevstva  Río de la Plata,  ustanovljenega leta 1776. Razglasitvi in boju za neodvisnost  (1810–1818) je sledila podaljšana državljanska vojna, ki je trajala do leta 1861, in se je zaključila z reorganizacijo države kot zveze provinc z Buenos Airesom kot glavnim mestom. Država je nato uživala relativni mir in stabilnost, pri čemer je več valov evropskega priseljevanja, predvsem Italijanov in Špancev, korenito preoblikovalo njene kulturne in demografske nazore; 62,5 % prebivalstva ima popolno ali delno italijansko poreklo, argentinska kultura pa ima pomembne povezave z italijansko kulturo.

In navsezadnje tudi ne moremo mimo kontroverzne Eve Peron, zagotovo najbolj znane Argentinke, ki je postala poseben simbol in legenda te velike države.

María Eva Duarte de Perón (1919- 1952, splošno znana kot Eva ali po ljubkovalni pomanjševalnici Evita). O njenem življenju piše Wikipedija takole:
“Rojena je bila v Los Toldosu kot ena od petih nezakonskih, vendar priznanih otrok. Mati je bila neporočena kuharica, oče pa njen ljubimec, poročeni lastnik kmetije. Vzgojena je bila v bližnjem Junínu. Pri petnajstih letih je s potujočim glasbenikom odšla v Buenos Aires, kjer je postala radijska in filmska igralka. Igrala je v drugorazrednih filmskih melodramah in v sentimentalnih nadaljevankah radia El Mundo. Sčasoma se je povzpela do položaja solastnice radijske postaje in slovesa nadarjene radijske igralke. Redno se je pojavljala v zgodovinski drami Velike ženske zgodovine in odigrala vloge Elizabete I. Angleške, Sarah Bernhardt in zadnje ruske carice Aleksandre Fjodorovne. Njen najljubši film je bil Marija Antoinetta iz leta 1938 z Normo Shearer.

Juan Peron

Polkovnika Juana PJeróna je srečala na dobrodelni prireditvi zbiranja pomoči za žrtve potresa v San Juanu. Poročila sta se 21. oktobra 1945.

V predvolilnem boju predsedniških volitev leta 1946 je močno spodbujala svojega moža. V svoji vsakotedenski radijski oddaji je z vnetimi populističnimi govori spodbujala revne k vstaji. Kljub temu, da je s svojimi radijskimi in manekenskimi uspehi obogatela, je poudarjala svoje skromno poreklo, da bi s tem pokazala solidarnost do revnih.

Ko je bil Perón izvoljen, je Eva takoj zavzela vidno vlogo v vladi. Ustanovila je Fundacijo Eve Perón, ki naj bi pomagala revnim. Ta je postala izjemno priljubljena in je vidno prispevala k boljšemu življenju Argentincev. Bolnišnice in sirotišnice, ki jih je fundacija ustanovila, so se obdržale še dolgo časa po Evini prezgodnji smrti. Fundacija je obenem povečala njeno politično moč v Argentini, kmalu pa je Eva ustanovila tudi žensko krilo Justicialistične stranke. Do leta 1949 je Eva postala najvplivnejša argentinska osebnost.

Eva Peron (foto: Wikipedija)

Okrog nje se je oblikoval močan kult osebnosti. Njene slike in ime so se kmalu pojavili povsod. Kljub svoji oblasti in politični moči je vselej pazila, da ni spodkopavala pomembne simbolične vloge svojega moža. Čeprav je v veliki meri obvladovala predsednikov urnik, je vedno skrbela za opravičevanje svojih dejanj z izjavami, da sta jih navdihnili ali spodbudili modrost in zanesenost Peróna. Zasebno je bil njun zakon napet. Otrok nista imela.

Privrženci iz delavskega razreda so Evo vneto častili, številni pripadniki srednjega razreda ter bogata anglofilska elita pa so jo hudo sovražili. Prezirali so njeno skromno poreklo, mnogi pa so obenem menili, da je za žensko daleč preveč politično dejavna. Te nasprotnike je Eva sama označevala kot »oligarhe«. Slovela je tudi po svoji veliki maščevalnosti. Enako kot Perónova prva žena je Eva Perón umrla za rakom materničnega vratu (nekateri viri trdijo, da za levkemijo) pri 33 letih. Njeno truplo je bilo balzamirano in postavljeno na ogled, dokler ni z vojaškim pučem Juan Perón leta 1955 izgubil oblasti. Potem so truplo odpeljali v Milano v Italiji in ga pokopali.