ŠE PTICE SO PRIKOVANE NA NEBO

Skupinska razstava ljubiteljskih fotografov (Klemen Ceglar, Jošt Dolinšek, Miran Tomaševič)
Knjižnica Ivančna Gorica, Mestna knjižnica Grosuplje (9. 11. – 11. 2018)

Piše: Simona Zorko

Kaj je svoboda? –Vzgoja očesa ali vzgoja pogleda v družbi podob 

Fotografije na razstavi z naslovom Še ptice so prikovane na nebo komunicirajo med sabo tako kot njihovi avtorji. Nikakor ne gre le za skupek napaberkovanih podob. Izbor del vseh treh fotografov je pomensko, vsebinsko in likovno zaključena celota.

Nekaj romantičnega in nostalgičnega je v zamrznjenem trenutku črno-bele fotografije. Pa tudi v trenutku miru in tišini, ki si ga vzame zase. V čuječnosti, ki jo potrebuje za svoj pogled, v upiranju ekransko strukturiranemu času, v zahtevah po ohranjanju fizičnega prostora in prisotnosti, v boju proti plehkosti vsepričujočih medijskih podob. Osnovna vprašanja, ki si jih ob ogledu razstav postavimo, so: Ali podoba sploh še potrebuje prostor in telo? Ali fotografija potrebuje čas, morda le bežen trenutek, ali zahteva kontemplacijo? Je dovolj le instant FB-všeček? Nam omogoča poglobitev in nadgradnjo našega hrupnega opazovanja? Lahko spremeni dojemanje stvarnosti ter, enostavno, nam sploh in zares omogoča prisotnost?

Vsekakor so razstavljene fotografije več kot dokumenti trenutkov, segajo v likovno polje in aludirajo na njegovo interpretacijo. Zanje so značilni premišljeno kadriranje, začrtane linije meja, poigravanje s svetlobo in senco ter odnos ploskev – prostor. Na dvodimenzionalni površini, skozi čas opazovanja, prodiramo v prostor upodobljenega. Vsaka fotografija je formalno in pomensko nabita. Stoji sama zase in se hkrati umešča v kontekst celotnega cikla posameznega avtorja ter se osredišča znotraj razmerij, ki jih vzpostavlja skupinska razstava kot celota.

Miran Tomaševič

Pri delu Mirana Tomaševiča gre za cikel fotografij, ki predstavljajo raziskovanje med svetlobo in senco in posameznimi elementi, ki gradijo fotografsko podobo. Gre za poudarjen vstop v prostor tradicionalne slike, ki ga nakazuje z raznimi okvirji (od očal prek okna do stopniščnega hodnika). Njegove podobe nas, kljub začrtanosti in omejitvam, vedno peljejo nekam naprej, kažejo v globino, ki je nedoumljiva, pa kljub temu kadrirana in dovršena. Fotografije nam ponujajo perspektive nečesa onkraj. Čeprav je to vedno določeno s fizičnimi mejami (ki jih filtrirajo naše oko in položaj, tehnika, predmetna ali duhovna prepreka), se v njegovi fotografiji zrcali avtor sam enako kot slehernik v gledalcu fotografije. Njegova dela so na neki način samonanašajoča se. Fotografija je kot svoboda, ki jo Miran išče, je pogled nanjo skozi specifiko medija. V svojem delu preizprašuje pozicijo podobe, njen pomen ter smiselnost. Kadrira poglede in vsebinsko raziskuje temelje fotografskega medija samega na sebi. Teme njegovih slik so prav fotografija in njen subjekt, njen kreator, ter ob tem celotna sodobna vizualna kultura, utemeljena na pogledu. Osrediščenost vsebine, s katero se ukvarja, in delo fotografa, ki ga upodablja, je Miranovo iskanje bivanjskega smisla s fotografijo in v njej. So vedno nekam naprej odložene in prestavljene »sanje o svobodi«, kot je zapisal v spremnem katalogu. Miran Tomaševič v svojih prvih fotografijah upodablja interierje, v resnici pa »govori« o podobi, preigrava odnos med površino in globino. Prvo fotografijo razdeli na dva enakovredna dela, teža temnine v spodnjem delu se v zgornjem delu ne razreši v luči svetlobe, temveč le uokvirja in vzpostavlja distanco skozi stekla očal in oken. Uokvirjanje in posredovanje sporočil, vednosti in resnice ni enoplastno početje, nikoli ni čisto, temveč je določeno v tehniki medija in izhodiščnem (družbenem in kulturnozgodovinskem) položaju opazovalca (fotografa in gledalca) – kar je razvidno iz naslednjih štirih fotografij, kjer so linije in črte tiste, ki bodisi definirajo prostor bodisi so nosilke vsebine. Te so: električna žica v naravi, veja, ki zastre pogled mačke, senca figure, ki zarisuje ploskev, in osvetljene vrvi kot obris vrtiljaka.

Jošt Dolinšek

Jošt Dolinšek ustvarja v analogni tehniki. To mu omogoča ne le drugačen pristop k izbrani motiviki, temveč tudi drugačno strukturo dojemanja časa. Na razstavi je sedem fotografij s podobami narave. Iz njih nikakor ne moremo razbrati, ali gre za beleženje trenutkov ali ponekod za inscenirane postavitve. Čeprav je to tudi popolnoma nepomemben podatek. Korenina, deblo in palične trikotne skulpture so lahko land art umetnost že same po sebi. Dotik Joštovega pogleda jih namreč umesti v umetniški prostor. Njegove fotografije so preproste v pomenu kontemplacije narave, melanholične v vednosti, da meja (narava/družba – človek) ne obstaja več. Tako kot ne beg iz globaliziranega sveta. V srednjem veku so še obstajali prostori, kamor se je človek lahko umaknil: ali za samostanske zidove ali v kotičke narave. Izkušnja sodobnega človeka, o kateri govori Jošt v svojih fotografijah, pa je drugačna. Narava je projekcijsko platno, kamor nanašamo svoje plavajoče podobe. In korenine, iz katerih raste drevo, so v resnici izginile iz risb in upodobitev, ki jih danes delajo otroci. Simboliko drevesa, sestavljeno iz treh pomembnih gradnikov, so nadomestile plavajoče podobe. Metaforično je neko izkušnjo zemlje, na katero je bilo vezano bivanje, nadomestila izkušnja neoprijemljivih značilnosti morja in vode. Vztrajanje ali vračanje k uporabi analogne tehnike je po eni strani lahko poskus ohranjanja procesa in same materialnosti, po drugi pa v sedanjem pogledu, ki je vzgojen v vseprisotnosti digitalnih podob, osebna izjava, upor, morda beg ali vsaj poskus postavljanja meje, vztrajanja ali vračanja v čas in prostor, ki ga ni več. Pa vendarle gre za umetniško dejanje in pomembno avtorsko izjavo, iskanje lastnega prostora bivanja, ki na tehniko veže tudi drugačno osmislitev sveta, ki nas obdaja. Pri fotografijah Jošta Dolinška je v ospredju tematika odnosa med gledanjem in videnjem. Njegove fotografije so ravno to, so osmislitev videnja kot takega. So analiza sodobne človeške izkušnje, kjer formalni likovni elementi v svoji obliki močno podpirajo avtorjevo željo po posredovanju vsebine, ki pa je, tako kot sodobna družba, strukturirana. In prav v teksturah naravnih elementov, v igri med svetlobo in senco, linijah ter tehnično raziskavo (spremembe podobe narave) s kapljično površino je notranji prostor svobode, ki si ga Jošt izbere za temo razstavljenih sedmih fotografij. Narava je v njegovih fotografijah le mit.

Klemen Ceglar

Klemen Ceglar lovi posamezen vizualni hip in trenutek. Zaustavi dih nad podobo, fotografira in gre k drugi izkušnji/fotografiji. Njegov cikel, v katerem sta dve barvni fotografiji, je še najbolj sodoben v pomenu družbenega odnosa do podobe. Posamezna dela so skoncentrirana, vendar kot celoten cikel razpršena. V podobah narave lovi meglice, v postavah na odru odnose med svetlobo in senco ter poudarjeno simboliko žarometov glede na postavitev figur, med lučmi pajkovo mrežo. Fascinacija nad videnim se pri njem realizira v posneti fotografiji. Nato se pot nadaljuje naprej. V razstavljenem ciklu čutimo hitrost današnjega bivanja. Začutimo neobvladljivost sveta, njegovo razdrobljenost ter željo po osmislitvi v digitalnem zapisu. Močna fotografija v rdečem spominja na grafiko in natančno izrisuje površino ter njene spremembe kot zapis sledi nekega časa. Tako kot na omenjeni fotografiji rdečih vrat, kjer so odtisi le znaki pretečenega, so podobe, s katerimi se srečujemo, naključne.

Klemen Ceglar jih s svojim fotografskim očesom osmisli in vpleta v svojo življenjsko zgodbo. Klemen je nabiralec podob. Njegove fotografije so spominki, imajo funkcijo priklica za nazaj, ob pogledu odpirajo okno v izkušnjo in v tem pomenu sestavljajo osebno zgodbo. Vedno znova zapisujejo sledi novih korakov, novega iskanja, zapirajo prehojene poti ter odkrivajo nove meje. So posledica fascinacije nad odprtostjo vizualnega prostora svobodne izbire in razočaranja nad sistemom, ki jih določa. Njegove fotografije so znaki na poti, ki jo je prehodil, vedno v iskanju meja in njihovem preseganju znotraj svobode in omejitev medija, v katerem ustvarja. 

Morda je res, da gre pri vsaki svobodi nujno za omejevanje, znotraj katerega je ta šele omogočena. Svoboda nujno potrebuje okvir, v katerem se sploh lahko udejanja. In če iščemo rdečo nit skupinske razstave fotografij Še ptice so prikovane na nebo, je to prav meja in prostor, ki ga ta omogoči. Je prostor svobode v gibanju, vedno nekje onkraj, vedno kot ideja, ideal in iskanje smisla.

Klemen Ceglar v svojem besedilu v spremnem katalogu govori o izstopanju iz kapitalističnega sistema, Jošt Dolinšek pa z izbranimi mislimi (iz besedila Billa McKibbena) o tem, da je vse, kar je, vključno z naravo, človek že zaznamoval in osvojil, narava sama po sebi ne obstaja več, govorimo lahko le o njeni prepletenosti in definiranosti v družbi oziroma vseprisotnosti človeka. Vse, prav vse je družbeno pogojeno. In Miran Tomaševič, na koncu, še vedno išče svobodo …

Klemen Ceglar (1989, Ljubljana) je ekonomski tehnik, ljubitelj kulture, glasbe in druženja. Na vseh teh potovanjih se je razvila ljubezen do spontane fotografije, ki iz leta v leto raste in se razvija.

Jošt Dolinšek (1997, Ljubljana) je vizualni umetnik, osredotočen na avtorsko fotografijo, in študent psihologije. Raziskuje predvsem vidno doživljanje okolice in svoj odnos do nje. Zanimajo ga raznovrstni pristopi k fotografski umetnosti, trenutno pa ustvarja večinoma analogno. Njegove fotografije so bile letos v sklopu projekta Če bi Slovenija bila predstavljene na mednarodnem festivalu Voies Off v Arlesu, Francija.

Miran Tomaševič (1970, Zams) je mizar, ki s fotografijo izraža svoje razmišljanje, odnos in stališče do družbe. Zanima ga fotografija kot koncept, ki v procesu nastajanja umetniku ponuja razumevanje oziroma postavljanje pravih vprašanj.