Piše: Jože Osterman
Na področju slovenske kulture se je očitno podzavestno, zagotovo pa spontano oblikoval nekakšen začarani časovni ciklus, ko njeni problemi izbruhnejo na dan kot vulkan, ki izdatno zatrese kar pomemben del nacije. Ciklus je dolg približno leto dni. Če smo nekaj časa mislili, da mu je vzrok predvsem slovenski kulturni praznik, ob katerem imajo kulturniki nekakšno tradicionalno pravico, da družbi v brk izrečejo kritično oceno njenih napak, se v zadnjih letih kaže, da je njegov generator drugačen, precej globlji. Ne gre več le za to, da kritične pripombe letijo le na naslov drugih, marveč je mogoče opaziti, da kulturni delavci svojo kritiko vse pogosteje naslavljajo tudi sebi in svojim kolegom.
Lahko bi dejali, da je to dobro, saj je področje kulture ostalo pravzaprav eno redkih, kjer se taka razprava sploh še odvija. V času svetovnega populizma, ko poenostavljeni recepti za bodoči razvoj sveta dobesedno lijejo iz družbenih omrežij, v mnogih pogledih teh novih nesreč sodobne civilizacije, je spoštljiv in razmeroma strokoven pogovor zares redka ptica. To je eno redkih še preostalih orožij, s katerimi še razpolaga svetovna demokracija, zato je grozljivo opazovati, kako radikalno ga preplavlja kloaka populističnih norosti. Tudi v Sloveniji greznične vode, polne lažnih novic in sovražnega govora zlagoma naraščajo, vendar se zdi, da je naša mala država v tem pogledu otoček sredi razburkanega morja, kjer je večina ljudi vendarle še sposobna razmišljati preudarno in zmerno. Kulturno področje z dobro tradicijo poglobljenih razprav o problemih naroda oz. nacije ima za to veliko zaslug; žal jih – če sploh – spoznavamo šele danes.
Kultura se zazre vase
V primerjavi s problemi prejšnjih let, ki jih v svojih enoletnih ciklusih spodbudi kultura, se zdi letošnja eruptivna razprava o problemih družbe in kulture izrazito obrnjena navznoter, v kulturni sistem sam. Ton ji je dala ena sama žalostna tema, ki pa zna biti značilna za dobršen del družbe. Dogajanje na Ministrstvu za kulturo, kjer je moral zaradi očitkov mobinga in zlorabe svojih pooblastil odstopiti minister Prešiček, je dobro pokazalo stisko celotnega kulturnega sistema. Delovanja ministrstva, ki resnici na ljubo dejansko ni več niti malo obvladovalo področja, za katerega je odgovorno, je bilo zaradi finančnih in drugih restrikcij, ki so kulturi od vseh področij t.i. družbenih dejavnosti odnesle največ denarja, v zadnjem času skrčeno zgolj na obupno iskanje načina preživetja (lastnega in področnega), v katerem se je merilo le to, da so vsi deležniki, do katerih obstajajo zakonske obveznosti, udarjeni s približno isto mero, preostali pa pač toliko (v praksi pa bistveno bolj), kolikor denarja sploh še preostane zanje. Ta depresivni model eksistence nekega ministrstva je seveda povzročil velike spremembe tudi v ljudeh, ki so to delo opravljali; v zadnjih letih je mogoče jasno opaziti, da so kritične pripombe kulturnikov vse bolj pričele zadevati mnoge ljudi na ministrstvu čisto osebno, vselej z veliko mero (upravičene?) jeze, vse bolj pa tudi z veliko mero sovraštva. Če kdo misli, da je tako vzdušje za kogarkoli stimulativno, je v veliki zmoti: zapiranje uradništva, med katerim je precej spodobnih in sposobnih ljudi, je le ena od posledic, ki je bistveno prispevala k vse večji odtujenosti ministrstva od potreb kulture.
Prihod nove, nedvomno ambiciozne ministrske ekipe je kljub dejstvu, da so se materialni obeti za nadaljnje delo ministrstva po dolgih letih nedvomno izboljšali, postregel z simbolnim trkom resigniranega uradništva in politike, kar bi bilo sicer za pozornega opazovalca mogoče pričakovati. Pričevanja o načinu dela ministra Prešička in aroganci državnega sekretarja Škoberneta namreč razkrivajo, da so delavci ministrstva prav zaradi takega obnašanja v omenjeni dvojici prepoznali poosebljenje prav tiste politike, ki je kulturi precej let prej odvzemala denar, ji lomila hrbtenico in jo ob vsaki priložnosti tudi zasramovala in trpinčila. Pomanjkanje medčloveške kulture se prej ali slej vselej maščuje. Je bilo sploh mogoče izbrati bolj problematičen način dela in vodenja ministrstva, je bilo sploh mogoče prezreti stisko tamkajšnjega uradništva, ki je v preteklih letih imelo nekaj predstojnikov, ki so bili zgolj senca tistega, kar naj bi predstavljal kulturni minister? Žal je omenjenemu dvojcu to očitno uspelo, zaradi česar je sicer povsem nenamerno požel grozljive rezultate. Zdaj za vsem tem temeljnim konfliktom stoji smrt uslužbenca, ki kajpak nikakor ni neposredna krivda vodilnih, vendar je položaj med ljudmi na ministrstvu emocionalno zaostrila do skrajnosti, obenem pa še kako otežila delovanje vsakomur, ki bo prevzel ministrovanje.
Kje so rešitve?
Poti do razreševanja tega vozla niso enostavne. A obstajajo. Ker je kulturno ministrstvo eno najmanjših sploh, je morda za spreminjanje negativne klime v pozitivno dojemljivejše, kar je vsekakor dobro. Tudi materialni obeti, po katerih naj bi imelo ministrstvo skorajda 20 odstotkov več sredstev kot lani, predstavljajo dobro osnovo za take spremembe. Drugače je delati, če lahko narediš vsaj kakšen, tudi minimalen preboj! Kajpak se zavedam, da so zdajšnji boljši materialni okviri komajda dovolj za ureditev nekaterih ključnih zadev, ki jih je prejšnja recesija temeljito prizadela, v nekaterih primerih celo pripeljala na rob obstoja, a vendarle je sprememba po skoraj desetletju počasnega umiranja za ministrstvo velikanska.
Nekdaj, pred četrt stoletja, sem sam delal na kulturnem ministrstvu. Moram reči, da je bilo to obdobje, ki se ga rad spominjam. Ministrstvo se je tedaj šele dobro vzpostavilo: po mandatu dr. Andreja Capudra in kratki dobi Boruta Šukljeta, kjer sta si bila razvojna koncepta sicer precej različna, a pozitivna, je uradništvo dobro in motivirano sledilo pragmatični politiki Sergija Pelhana, ki je v tistih časih spravil delež kulture v državnem proračunu na 2,50% (in tedanjih 0,92% BDP), kar je do danes ostalo nedosežen cilj vseh preostalih kulturnih ministrov. V taki klimi je bilo mogoče pripraviti in sprejeti tudi prvi zakon o javnem interesu v kulturi, pa tudi nekaj drugih, denimo tudi zakon o javnem skladu za ljubiteljsko kulturo, ki so – posrečeno ali ne – ukrojili bistvene razvojne črte kulturne politike vse do danes.
Da strnem: vulkansko dogajanje na ministrstvu je jasno razkrilo obojestransko, vsekakor pa velikansko odgovornost obeh strani, ki pomembno krojita kulturno politiko. Na eni strani odgovornost politike, da premišljeno, z občutkom za motiviranje ljudi in s spoštovanjem njihovega dela preko sposobnega ministra začne udejanjati ponovno rast kulture v slovenskih družbenih okvirih, pri čemer ne bi smela nikdar več privesti področja kulture na skrajni rob obstoja, kot je to (večkrat) storila v zadnjem desetletju. Na drugi strani pa stoji odgovornost ljudi na ministrstvu, ki se bodo morali takoj zazreti tudi vase, pozabiti na medsebojne zamere in v svojem delu začutiti izziv, ki bo odprl poti do nove, boljše podobe ministrstva in področja nasploh. Če vsega tega ne bo, zna vse bolj pogosta zgodba o kulturi kot družbenem parazitu dobiti krila. Populizmu namreč za zdaj ni videti meja.