Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
Utemeljitev zmagovalnih sloverzov: Katarina Juvančič
Zveza kulturnih društev Slovenije in Revija Primus sta letošnjega aprila s posebnim poetičnim dekretom ustanovili Republiko SloVERZijo in za njena ambasadorja razglasili pesnika, pisatelja in vsestranskega ustvarjalca Ferija Lainščka ter pesnico, tekstopisko in kantavtorico Katarino Juvančič.
»Domači kraj, kot ga doživlja in upesnjuje avtorica, ni nekakšno domotožno milovanje, avtarkična zamrznitev, časovna in krajevna omejenost ali ločenost, ampak fluidna, veččasna in sočasna, večprostorska in soprostorska, večbivanjska in sobivanjska, kompleksna in nenehno spreminjajoča se stvarnost« je v lirični utemeljitvi čudovitega brezimnega »šansona« Nike Gradišek med drugim zapisala Katarina Juvančič. Natečajna podoba: Nevenka Flajs
Žiranta sta ugodila vsem 114 prošnjam za državljanstvo, ki so s pesniškim pečatom zaživele v rimani, prostoverzni, narečni ali knjižni obliki. Med izvirnimi sloverzi sta odbrala najboljše pesmi, katerih univerzalnost presega krajevne okvire in jih preplete z unikatno, hkrati pa (večno) aktualno pesniško govorico, ki zmore očarati in nagovoriti tukajzdajšnji čas in prostor.
Prva državljanka republike SloVERZije je postala Nika Gradišek iz Kozjega
»Včasih, ko sem sama, brez težav napolnim sobo,/na večere, kot je ta,/soba napolni mene,/sami prazni vogali so me,/note robato podrsavajo ob omet,/če bi kdo zakričal vame,/bi verjetno odmevalo nazaj.//Morda bi pelo.« Foto: osebni arhiv
Utemeljitev zmagovalne pesmi
Pesem brez naslova, ki se pred bralcem razpira v šestih pejsažih, odlikuje reflektivno motrenje dvojnosti, prostorsko intimne razpetosti in »notranjenja« tu in tu, med Ljubljano in Kozjim (»V Ljubljani dežuje, kot bi imel nekdo nekaj povedati,/v Kozjem dežuje kot pomrmravanje med pometanjem tal«), urbanim in ruralnim, vnanjim in notranjim, ne kot opozicijskih binarnosti ali kvalitativnih vrednosti, ampak kot mest in prostorov, neločenih od telesnih in čutnih zaznav, ki jih avtorica poseljuje hkratno.
V bivanjskost se že v prvem »poglavju« naseli s konceptualizacijo doma kot dvojne oziroma večplastne identitete, ki ni stvar »korenin«, ampak tudi »raz- ali čezkoreninjenja«, v »poševnost«, ki odstopa od normativnega, enoznačnega, »ravnega« razumevanja konceptov, kot je domači kraj, dom, družina itd. »Ne vem, kateri (dom – op. K.J.) je bolj poševen … ampak ljudje smo najbolj poševne stvari daleč naokoli,/zakaj nam je nekdo nekdaj zaupal podpiranje sten,/mi nikoli ne bo jasno.«
Podoben »poševen« odmik od premočrtnosti predpisanega predstavlja artikuliranje mimobežnega, ki se dogaja skozi akt trivialnega, nezaznavnega, rutinskega odgrinjanja zaves, ki postane pesniško zaznamovano dejanje – namigovanje, spogledovanje, vojarizem, umetnost ponavljanja »v ritmu, ki ga prepoznaš, a ne moreš predvideti«, ki ga na koncu (podobno kot v prvem delu) demantira z verzoma: »Samo samski ali pa res dolgočasni ljudje/se imajo toliko časa ukvarjati z zavesami.«
V zadnjih treh dejanjih smo priča introspektivnemu obratu, pridobivanju senzorične težnosti, resonaciji intimnosti. Avtorica nas povabi v svojo fizičnost, v kraje in prostore, ki jih poseljuje in ki so zavoljo njene prisotnosti zdaj otipljivi, poteleseni, časovno, geografsko locirani, predihani in izkričani. V njih se – brez nostalgičnega patosa – neprestano izumlja, izgublja, najdeva, polni in prazni, odmeva. Vanjo so vseljeni čutno in telesno: s hlačnicami, ki se lepijo na meča, s priščipnjeno blazinico palca, s hladno stranjo prstov, petjem sosedov, pepelnato lahkotnostjo žarečih ogorkov v temi, s svežim zrakom, globokim vdihom, praznimi vogali, notami, ki robato podrsavajo ob omet … Senzorično napolnjena krajina se izteče v en sam prostor, skrči v en sam doživljaj, v praznino in samoto, ki odjekne ter razblini subjekt: »Če bi kdo zakričal vame, bi verjetno odmevalo nazaj. Morda bi pelo.«
Domači kraj, kot ga doživlja in upesnjuje avtorica, ni nekakšno domotožno milovanje, avtarkična zamrznitev, časovna in krajevna omejenost ali ločenost, ampak fluidna, veččasna in sočasna, večprostorska in soprostorska, večbivanjska in sobivanjska, kompleksna in nenehno spreminjajoča se stvarnost, v katero vstopamo vselej drugačni in ki nas vsakič nagovarja drugače. Enkrat kot udomačitev in/ali senzibilizacija trivialnosti, drugič kot resonanca skupnostnega, tretjič kot samotnost in/ali odtujenost. Ali pa vse obenem. (K. J.)
I.
Kupila sem kosmiče in mleko in si namontirala zavese,
prilepila sliko Lady Lilith s krep selotejpom ob posteljo
in naenkrat sem se s študija vračala domov.
Zanima me,
če bi morala imeti dve imeni
za dom in za dom,
kot otroci homoseksualnih parov,
tata in oči,
mama in mami,
dom in dom,
ne vem, kateri je poševen,
tistega ta drugega na štirih stenah podpira družina,
ampak ljudje smo najbolj poševne stvari daleč naokoli,
zakaj nam je nekdo nekdaj zaupal podpiranje sten,
mi nikoli ne bo jasno.
II.
Kupila sem preveč prosojne zavese,
vse se vidi skozi,
ampak uporabnost ni poanta zaves,
poanta zaves je namigovanje,
spogledovanje z neznanci,
voajerizem v vse smeri.
Poanta zaves je dramatično odgrinjanje zjutraj
in potem še trikrat tekom dneva,
užitek je v umetnosti ponavljanja,
ritmu, ki ga prepoznaš, a ne moreš predvideti.
III.
Samo samski ali pa res dolgočasni ljudje
se imajo čas toliko ukvarjati z zavesami.
IV.
V Ljubljani dežuje, kot bi imel nekdo nekaj povedati,
v Kozjem dežuje kot pomrmravanje med pometanjem tal,
hlačnice se mi lepijo na meča,
precej prepričana sem, da moj dežnik nekje pušča,
čudovito je,
čudovito,
prej sem si priščipnila blazinico palca
do krvi,
ob njo v žepu pritisnem zadnjo hladno stran ostalih prstov,
čudovito je,
čudovito.
V.
Kresničke mojih kratkonogih poletij
je zamenjala pepelnata lahkotnost žarečih ogorkov v temi,
sosedi pojejo pri odprtem oknu,
zrak je svež in meni bi se lahko razpočilo srce,
če bi vdihnila pregloboko,
kot prvič, ko sem brala Minattija.
Včasih, ko sem sama, brez težav napolnim sobo,
na večere, kot je ta,
soba napolni mene,
sami prazni vogali so me,
note robato podrsavajo ob omet,
če bi kdo zakričal vame,
bi verjetno odmevalo nazaj.
VI.
Morda bi pelo.
(N. G., šifra: šanson)
Avtorica drugonagrajenih sloverzov je Marta Pavlovič iz Ljubljane
» … bila je vojna,/dolga, neizprosna,/oči obrobljene,/brez sline usta,/pojedla doto bi/od svete Ane.« Foto: osebni arhiv
DAREŽLJIVOST
Na dom pomislim,
pred očmi je mati,
posebna vez,
usodna popkovina,
in drevje vidim,
našo reber strmo
in sadje sočno,
radost neizmerno.
Priklenil glad me je
na veje plodne,
bila je vojna,
dolga, neizprosna,
oči obrobljene,
brez sline usta,
pojedla doto bi
od svete Ane.
Poseben sij
prežemal je drevesa,
bil ljubši mi je lub
od vsake kože
in darežljivost vej,
teh rok številnih,
odrivala je stran
skopost sveta.
Še kdaj pa kdaj,
v nočeh globokih,
skaklja tod senca
deklice-drobižka,
steguje roke,
sadeže obira,
omamljena od vsega
v travo seda.
(M. P., šifra: reber)
Tretjenagrajenka je postala Olga Kolenc iz Nove Gorice
» … pogrešam moder predpasnik/in razorane dlani/ni jih več/ob mali vaški cerkvi/počivajo v materi zemlji« Foto: osebni arhiv
PLANINA MOJA
kot bela nevesta
zamrznjena v času
čakaš
da se predramijo tvoje ozare
v naborkih zelenega žameta
bodo nabrekala popja
v preddverju kresne noči
bo skrita pod modrim predpasnikom
snivala moja
na novo ugnezdena duša
prebudil jo bo šepet
v staro kamro
se bodo pritihotapile vile
in jaz se bom zaljubila v ples
zjutraj bo vse po starem
le mali otroški koraki
ujeti v spominu zemlje
bodo še tekali za metulji
čeprav me bo odplaknilo morje
vračam se
vračam
planina moja
še vedno si lepa
čeprav nisi več ista
nisem več ista
dlani
ki so gladile tvojo prst
in mesile kruh
so ti dale vse
in ti si jim dala vse
kar si si tam zgoraj upala dati
pogrešam moder predpasnik
in razorane dlani
ni jih več
ob mali vaški cerkvi
počivajo v materi zemlji
planina moja
prihajam
odhajam
zavidam oblakom
praznina slovesa
ki se tihotapi v najini duši
nikoli ni sama
ko v bledem odsevu oddaljenih mestnih luči
vidim utripajoče roje kresnic
za vedno ostajava isti
(O. K., šifra: kresnička)
Prva med enakimi sodržavljankami: Jerca Pavlič iz brezimnega kraja
»Globoko do temno zelene tonejo korenine,/do pradavnih skrivnosti:/do Črtomirjevega meča,/do potopljenega zvona,/do bonbona za boljši okus.« Foto: osebni arhiv
RAZGLEDNICA
V kotanji med gorami nekam bledo zre
beli lokvanj.
Globoko do temno zelene tonejo korenine,
do pradavnih skrivnosti:
do Črtomirjevega meča,
do potopljenega zvona,
do bonbona za boljši okus.
Tepkine veje se sklanjajo nadme.
Iščejo duh starega časa,
ki skozi rešeto kaplja
kot spomin na pohodnika,
cesarično
in prvi poljub.
Zavel je svež veter,
avti, vlaki, letala
drvijo do prave kulise:
srednji vek in pod njim skala,
gospodična v kočiji,
na konju sedala,
čolni leseni.
Še to ti napišem:
se vidimo na Bledu jeseni.
(J. P., šifra: kalejdoskop)
Druga med enakimi sodržavljankami: Rada Polajnar z Dovjega
»Nekdanji dih/zorečih žit/ujet je danes v polja;/žanjice smeh/in kosca vrisk/sta le odsev vesolja.« Foto: osebni arhiv
POD GORO VAS
Postoj, popotnik, stoj,
poglej tja gor,
navkreber.
Na domovino,
gore, dom,
na sončno vas,
na reber.
Glej, dolge njive!
Nekdanji dih
zorečih žit
ujet je danes v polja;
žanjice smeh
in kosca vrisk
sta le odsev vesolja.
A mimo nas
teko nizdol v potokih
desetletja.
In s časom dolgo polje.
V minevanju
pod goro vas,
vas moja, moje Dovje.
(R. P., šifra: čez zelene trate)
Tretja med enakimi sodržavljankami: Jana Kandare iz Portoroža
»Ščip topi kristalno citadelo/in jugo poganja plimo še više,/morje je dalo, morje bo vzelo,/Acqua alta že vstopa v hiše.« Foto: osebni arhiv
KRISTALNA CITADELA
Vsi so na poljih, s svetniki in petjem,
danes je praznik – želo se bo,
v vrsti maone s papirnatim cvetjem,
nad črnim blatom – belo zlato.
Znotraj obzidja ostanem sama,
strelne line se zbirajo v vrste,
varljiva tišina v očesu orkana,
hudič si oblizne slane prste …
Slapovi kaper na toplih zidovih
tik pred nevihto brezskrbno dišijo,
vetrne orgle ob belih pomolih –
pojoči jambori strele lovijo.
Vojska hrupa pred mestnimi vrati,
bronasti angel se trga z zvonika,
želi si na vetru v svobodo zbežati,
a spone neba ne poznajo umika.
Ščip topi kristalno citadelo
in jugo poganja plimo še više,
morje je dalo, morje bo vzelo,
Acqua alta že vstopa v hiše.
Srce labirinta – svinčeno zrcalo,
s trga razpletam Ariadnino nit,
svetišče na hribu me bo varovalo,
dokler uroka ne stre prvi svit.
Prikličem pošast, hladim njeno ihto,
ko z repom odkruši peščenec z obale,
prosim naj z ognjem ustavi nevihto
in v lok valobrana natrosi skale.
Nebo in gladina se zlijeta v eno,
Hidra na morskem travniku leže
k ladijskemu premcu z leseno Poleno,
ki z golimi prsmi valov več ne reže.
Temni mandrač razsvetlijo rebrače,
leščurji lovijo podvodne tokove,
spirografi pod klifom vrtijo pahljače
in trudni Eol je polegel valove.
Jutro se vname s srečnim koncem,
krilati levi odpirajo knjige,
beneška okna zasvetijo s soncem,
hudič načrtuje nove podvige …
(J. K., šifra: VIII. La lune)
Četrta med enakimi sodržavljankami: Lidija Polak iz Prevalj
»Čudovito,/rečem./V divjini/raj./V njenih prsih prostost,/gamsi, ptice.« Foto: osebni arhiv
POGOREVC
Divje,
ti povem.
V strmalih,
med strupniki plazilcev,
rastišča.
Iz počev, hladnih, skalnih neder,
skopih,
se izpletajo v topla gnezda.
Drsi,
ti rečem,
da se oprijemlješ
za vijolične preproge resja,
ko te žene višje, v prepadne stene.
Polne so avriklja.
Čudovito,
rečem.
V divjini
raj.
V njenih prsih prostost,
gamsi, ptice.
Med stasitimi borovci,
iz ven ljubezni
zemlje,
rastejo cvetovi
Pogorevca.
(L. P., šifra: strmali)
Eden in edini sodržavljan: Janez Dreu iz Maribora
»Še zmeraj z negotovimi zamahi plavaš v zlâtu;/pomole iščeš, ki so se poskrili.« Foto: osebni arhiv
JUTRO
Takrat ko zvezde ne drgetajo več v mraku,
takrat ko oblaki so zaspali,
takrat ko ni ne belega ne rdečega grmenja,
takrat ima azur napeta jadra,
takrat, nežno, te zlató prebuja;
kot tanek las,
ki se razlije v debelo kapljo,
in se, kot črepinje vitke putre, ob tebi razleti.
Zora se, zaspano, v zlatih barvah jutra preteguje,
čigre se podijo nad leno in zeleno reko,
že šestkrat zvon odbije.
Še zmeraj z negotovimi zamahi plavaš v zlâtu;
pomole iščeš, ki so se poskrili.
In jutro,
jutro zgodaj vstane.
(J. D., šifra: prihod)
Zgodaj se splača vstati tudi takrat, ko prejmemo nagrajena zaobljubljena pisma.
