Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Miša Gams
Druga konferenca gledališča zatiranih je v soorganizaciji Kulturno umetniškega društva Transformator potekala lanskega 11. in 12. novembra v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta v Ljubljani. Postregla je z zanimivim naborom gostov, ki so v Slovenijo prišli tudi iz Avstrije in celo iz Bolivije. Vsak izmed njih je imel petnajst minut časa, da je predstavil svoje področje delovanja in pedagoške izkušnje pri oblikovanju skupnosti ter povezovanju zatiranih posameznikov. Veliko predavateljev je izpostavilo in povzelo ugotovitev, da je moč skupnosti v teh časih izjemnega pomena, saj neoliberalna ideologija stremi k individualizaciji, ki je dosegla ekstremne razmere. Povezovanje zatiranih manjšin in diskriminiranih posameznikov v močne skupine, ki skozi številne praktične metode oziroma igre ozaveščajo svojo vlogo in moč v družbi, je terapevtskega pomena tako za posameznika kot družbo, ki v zadnjih letih beleži porast verbalnega in neverbalnega nasilja.
»Začetki gledališča zatiranih so povezani z režiserjem, politikom in aktivistom Augustom Boalom (na fotografiji), ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja zasnoval in ga iz rodne Brazilije razširil v skoraj sto držav po vsem svetu.« Foto: www.tolerspace.org.ua
Gledališče zatiranih združuje nabor različnih gledaliških metod in pristopov, s katerimi lahko sodelujoči premagajo dualistični koncept zatiralec-zatirani, obenem pa se osvobodijo osebnih travm in frustracij, ki so posledice zatiranja. Gledališče zatiranih se namreč od klasičnega gledališča razlikuje v tem, da zabriše mejo med igralci in gledalci, ki so med potekom predstave vabljeni k aktivnemu posegu v odrsko dogajanje in predstavitvi alternativnega ravnanja igranih likov, ki so v stiski bodisi zaradi neposrednega psihičnega terorja bodisi zaradi drugih bolj ali manj prikritih oblik družbenega zatiranja in izkoriščanja. Paleta tem, s katerimi se ukvarja, zajema vse od problematike izkoriščanja delavcev pa do apliciranja političnih vprašanj na vsakdanje življenje in preizpraševanja diskriminacije na podlagi narodne in spolne pripadnosti.
Začetki gledališča zatiranih so povezani z režiserjem, politikom in aktivistom Augustom Boalom, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja zasnoval in ga iz rodne Brazilije razširil v skoraj sto držav po vsem svetu. Njegovi učenci metode forumskega, časopisnega, slikovnega in nevidnega gledališča še dandanes uporabljajo v vrtcih, šolah, delovnih organizacijah in vaških skupnostih, saj je preigravanje različnih konfliktnih situacij izjemno praktično didaktično sredstvo za opolnomočenje ljudi pri soočanju z vsakdanjikom.
Prvi dan konference je minil s predstavitvijo gostov iz tujine – kot prvi se je občinstvu predstavil Ronald Matthyssen, ki v Avstriji deluje predvsem na področju zaporniškega gledališča. Izpostavil je težnjo po vzpostavitvi dialoga med interesnimi skupinami in oblikovanju hegemonije vrednot, saj za enaindvajseto stoletje potrebujemo rešitve, ki bodo sprejemljive za vse sloje prebivalstva, ne le za peščico najbogatejših. Gledališče zatiranih mora po njegovem mnenju preseči osredotočenost na osebno krivdo in konflikt in izoblikovati enotno fronto za aktivizem. Joschka Köck je v nadaljevanju predstavil tri projekte, ki jih razvija v okviru avstrijske univerze, in postavil izzivalno vprašanje, ali je pomembneje biti prijatelj ali politični tovariš. Skupnost se po njegovem mnenju vzpostavi prav skozi obravnavo aktualne problematike, cilj gledališča zatiranih pa med drugim vidi v združevanju ljudi, sklepanju trajnih prijateljstev ter povezovanju skupnosti v globalno misijo, ki se bo lahko spopadala tudi z globalnimi težavami, kot so klimatske spremembe, migracije in prekarno delo.
Pri delu ga je zasačila in fotografirala Miša Gams.
Novinarka in aktivistka Tjaša Kosar je odgovor na vprašanje, zakaj skupnost predstavlja globalno misijo v enaindvajsetem stoletju, ponudila s kratko video zgodbo o Jani Sanskriti, ki povezuje lokalne skupnosti v Indiji. Leta 2018 je v Kolkati potekal tritedenski festival gledališča zatiranih Muktadhara, v sklopu katerega so tamkajšnji vaščani poleg preigravanja konfliktov iz vsakdanjega življenja vzpostavili most med različnimi kulturami z vključevanjem mednarodne publike in gostov iz tujine. Dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek je v svojem predavanju predstavila ugotovitev, da se v slovenskem institucionalnem gledališču zadnja leta odvija emancipacija socialno odrinjenih populacij, ki na odru reflektirajo svojo zatiranost in so zaradi preseganja vzorcev seksizma, homofobije, rasizma, razredizma in prekariata vse bolj angažirani.
In na vrsti je Petra Goljevšček. Foto: Miša Gams
Petra Goljevšček je v svojem prispevku vzela pod drobnogled skupnost soudeležencev na Ne-festivalu gledališča zatiranih, ki je letos že deveto leto zapored potekal v Gornjem Gradu, in ugotovila, da je gledališče zatiranih v prvi vrsti telesno gledališče in potemtakem predvsem gledališče potencialnosti, ki popolnim neznancem omogoča vstopanje v medsebojne interakcije, improvizacije in skupinske refleksije skozi občutenje lastnega telesa in njegovih nezavednih potencialov. V nadaljevanju je predstavila tudi videoposnetek priprave in izvedbe zakonodajne forumske predstave Vstani, deklica, ki je potekala pod mentorstvom pedagoginje Metke Bahlen Okoli. Osem mladih udeleženk projekta Pogon je osvetlilo pogled na trg zaposlovanja mladih, ki se iz dneva v dan soočajo z zatiranjem na delovnem mestu in med iskanjem službe. Za poseben zaključek četrtkovih predavanj je poskrbela bolivijska dramaturginja in pedagoginja Ana Salazar Torrez, direktorica gledališke skupine Teatro Trono, ki je za prijavljene udeležence konference v večernih urah izvedla tudi praktično delavnico. S pomočjo prevajalke je predstavila zametke tega nenavadnega teatra otrok, ki jih je igralec in režiser Ivan Nogales pobral na cesti in jih vključil v gledališče zatiranih; v podobi »mladinske poboljševalnice« oz. hiše kulture je nastajalo počasi, z zbiranjem odpadnega materiala propadajočih stavb in raznih rekvizitov. Torezzova je izpostavila tudi filozofski koncept dekolonizacije telesa, ki si prizadeva za opolnomočenje lokalnih aktivistov in skupnosti; temelji na gibanju Buen Vivir (spodobno življenje) in išče ravnovesje med družbo, posameznikom in naravo. Kot pove beseda, gre za zavedanje, da je naše telo že od rojstva podrejeno vladajoči ideologiji (in je torej kolonizirano), zato ga je treba z metodami gledališča zatiranih osvoboditi oziroma dekolonizirati, da lahko posameznik sploh razvije svoje potenciale in ozavesti izkoriščanje.
Ana Salazar Torrez in njena slikovita razlaga na črno-beli fotografiji Miše Gams.
Drugi dan konference gledališča zatiranih je potekal v znamenju pedagoških pristopov za opolnomočenje šolarjev in učiteljev pri soočanju z verbalnim in neverbalnim nasiljem. Na začetku sta Metka Bahlen Okoli in Jana Burger, ki je bila v karanteni in je prisostvovala preko Zooma, predstavili šest sklopov iger za delo z učitelji: z vajami pozornosti, prijateljskega sodelovanja, moči, varnosti, zaupanja in izražanja čustev sta prikazali različne načine ustvarjalne mediacije tako med učenci kot učitelji. Na koncu smo se pomudili pri vprašanju somoči, ki je le druga beseda za enakovredno razmerje moči nasprotnikov, navajenih bojevanja v družbi premoči. S pomočjo vaje ritma upanja smo se tudi udeleženci konference prepričali, da je ritmično udarjanje po telesu najboljši način za prebuditev in ozaveščanje telesa posameznika in telesa skupnosti. Mariborski mladinski delavec in profesor slovenskega jezika Tomaž Podbevšek se je v predavanju osredotočil na analizo neoliberalnega diskurza v šolah, pri tem pa je izpostavil gledališče zatiranih kot pomembno orodje za doseganje socialne pravičnosti in pedagoških metod za delo z otroki in mladostniki. Pomudil se je zlasti pri kombinaciji forumskega in lutkovnega gledališča, ki otrokom, starim med tri in sedem let, omogoča razvoj spretnosti prepoznavanja vzorcev zatiranja in razreševanja konfliktov. Predavanje je zaključil z mislijo, da bi morali biti učitelji glasniki družbenih sprememb in si prav s pomočjo gledališča zatiranih prizadevati za konec kapitalizma.
Naslednja nastopajoča: Adriana Vučković. Foto: Miša Gams
Socialna pedagoginja Adriana Vučković je v nadaljevanju predstavila možnost uporabe metod gledališča zatiranih kot obliko preventivnega preprečevanja nasilja v osnovnih šolah. S pomočjo dveh različnih opisov istega dogodka nam je predočila, kako hitro lahko zdrsnemo v stigmatizacijo in predsodke. Opisala nam je, kako poteka dan, ko se osnovnošolci s pomočjo slikovnega gledališča, vročega stola in diskusije vključijo v pogovor o prijateljstvu in sodelovanju. Predavanje je sklenila z mislijo, da je izobraževanje učiteljev zelo pomembno in da bi si zato morali vzeti čas tudi za obravnavo tako pomembnih tem, kot je npr. samomor.
Fotonapoved Miše Gams pravi, da sta naslednji govorki Barbara Polajnar in Urša Adamič.
Dramaturginja Urša Adamič in kulturologinja Barbara Polajnar sta predstavili knjigo InExActArt – avtopoetsko gledališče Augusta Boala, ki jo je napisala gledališka pedagoginja in terapevtka Birgit Fritz. V tem izredno praktičnem priročniku nam predstavi različne vaje za gradnjo skupnosti in prakse pedagogov gledališča zatiranih s celega sveta. Izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Aldo Milohnić je v nadaljevanju predstavil svojo knjigo Gledališče upora. Izpostavil je predvsem delovanje delavskega odra v Črnomlju in Ljubljani ter partizansko gledališče, ki je zaradi pomanjkanja sredstev temeljilo na improvizaciji. Nekaj besed je namenil tudi neoavantgardnim gibanjem v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki so v center postavljala »uporno telo«, in performerju Marku Breclju, ki je na izviren način prikazal pokoravanje političnim figuram in ideologijam.
Pokončno predavanje Alda Milohnića. Foto: Miša Gams
Zadnji je nastopil aktivist Matevž Pistotnik in spregovoril o vlogi gledališča v političnih procesih. Politično vlogo je opredelil s konceptom kontrakulture, kamor je uvrstil anarho-punk sceno in gibanje Avtonomnih v sedemdestih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Osredotočil se je na vprašanje, kako opolnomočiti gledališče za boj z družbenimi spremembami in sooblikovanje kvalitetnega življenja skupnosti. Konferenca se je zaključila z delavnico O gradnji in organizaciji skupnosti Joschke Köcka, na kateri so se udeleženci naučili ključnih principov organiziranja in njihovega vključevanja v gledališki proces.
Druga konferenca gledališča zatiranih je kot temelj vsakdanjega življenja in gledališča zatiranih torej izpostavila moč povezovanja znotraj skupnosti. Skupnost zmore opolnomočiti svoje člane, ki lahko kadarkoli vstopijo tudi v območje političnega delovanja. Metode gledališča zatiranih ostajajo pomembno orodje v boju proti neoliberalističnim doktrinam, saj razgaljajo razmerja moči in namesto premoči izpostavljajo koncept enakovredne somoči.
Enakovredni so bili tudi pesnice in pesniki nekega mavričnega mariborskega večera …
