PETI FINALIST SREČANJA V ZAVETJU BESEDE 2024: AJDIN HUZEJROVIĆ

28. november 2024
Peti (in edini moški) finalist srečanja odraslih literatov je Ajdin Huzerjović. Na nek način ga je lahko predstaviti, saj je znana gledališka osebnost, ki je zlasti v Kranju postal kar nekakšna gledališka institucija (dramaturg, režiser, pisec), delujoča v Centru kulturnih dejavnosti, ki  se je v zadnjih letih razvil v zanimivo središče alternativne kulturne ponudbe. Po drugi strani pa nam Ajdin ni poslal niti svoje fotografije, tako da smo morali brskati po spletu . kjer je najti le eno mladostno fotografijo iz gimnazijskih časov, zato smo si morali pomagali z skupinskimi  fotografijami zlasti s predstave Dan, ko je padal sneg, ki nosi njegovo trojno avtorsko znamenje: je pisec, režiser in povrhu še igralec (v alternaciji z enim od kolegov). Bilo bi narobe, če ne bi poudarili, da je predstava letošnja zmagovalka Linhartovega srečanja, ki velja za najpomembnejši gledališki festival ljubiteljskih gledališč.

Njegova biografija je tako obširna, da smo jo premestili na tole mesto:

.  Če povzamemo le bistvene življenjepisne podatke: Ajdin Huzejrović se je rodil 10. 9. 1992 v Kranju. Otroštvo je preživel v Preddvoru, kjer je obiskoval osnovno šolo Matije Valjavca. Kasneje je obiskoval in leta 2012 maturiral na Gimnaziji Kranj, kjer je skupaj s prof. Barbaro Logar vodil Gledališko skupino Gimnazije Kranj.  Deluje kot mentor za igro, muzikal in ustvarjalno pisanje na CKD Kranj, poučuje drama class na mednarodni šoli LIS v Ljubljani, od leta 2023 pa je »samozaposlen v kulturi kot režiser, oblikovalec in književnik«.

Objavljamo njegovo kratko zgodbo  in dve pesmi.

GOSPA  DALLOWAY

“Rože sem kupila sama, za na grob.”. – Tišina. “ Če bi bil tata živ, bi bilo vse drugače.” – Tišina. “A ga pogrešaš?”. Moje vprašanje je bilo popolnoma neumno, saj bi lahko vedel, da če nekdo govori o človeku, ki ga ni, ga najbrž pogreša. “Pa ne … Mislim ne vem. Doma o njem ne govorimo več. Zadnje dve leti je bilo precej hudo. Če bi odšel prej, preden je storil vse pizdarije, bi ga lahko pogrešala, tako pa ga ne smem. Njegova smrt je bila olajšanje za vse nas. Vsaj tako smo sklenili v nekem tihem dogovoru, ko je umrl.” Tišina. “Greva.”
Sneg naletava. Mesec februar. Minuta čez polnoč. Najine stopinje na pokopališču se do jutra ne bodo poznale več. Skril jih bo sneg. Lahko vam povem, da pred najinimi stopinjami ni bilo nobenih prej. Niti zjutraj jih ne bo.
Danes bi njen oče praznoval rojstni dan. Danes bi, tako kot je dvajset let prej, sama izdelala voščilnico in mu jo dala. Ure bi premišljevala, kaj bi nanjo napisala, seveda bi posvetilo vključevalo zahvalo za očetovstvo, za življenje, za lepe trenutke in potem bi, ko bi mu jo izročila bila najsrečnejša hčerka na celem svetu in cenila kratek trenutek družinske sreče.
Danes bi njen oče praznoval rojstni dan, tako pa leži na pokopališču, brez voščilnice, brez svojih drugih dveh otrok in z eno samo svečko. Prepričan sem, da mu je v mislih zapela vse najboljše, ko je točno minuto in dvajset sekund zrla v grob, preden sva odšla. Mislim, da se ni počutila toliko srečno, kot si je želela
Znala je presenečati ljudi, ki jih je imela rada. Najbrž zato, ker si je želela, da bi nekoč nekdo presenetil njo. In vedno znova je verjela v dobro v človeku, najbrž zato, da bi kljub njenem osornem vedenju in nenehnem podjebavanju ljudi, kar je imela za obrambni mehanizem, nekdo slepo verjel v dobro v njej.
Pomlad je prišla v mesto in stopila ves sneg, kar ga je pozna zima prinesla. Hladno je in Kranj je tako zelo siv in depresiven. Nekje v drugem nadstropju stanovanjske hiše nikakor ne zmore skupaj spraviti testa za torto. Vse gre narobe. Pokliče me in vem, da je nekaj narobe. Joka, ker torta ne stoji in je ne more končati do ure, ko naj bi z njo presenetila prijateljico. “Nič hudega ni, če torte ne bo. Saj je ne pričakuje”, ji odgovorim. “Ampak jo, ljudje vedno pričakujejo od mene…” Tišina. “Ajde, nehaj”, ji rečem. “Pospravi vse kar imaš na pultu in se greva napit. Jebeš torto. Štos prijateljstva ni v tortah in darilih in presenečanju drugih. Veliko več je, saj to veš.” Njen glas je izpustil čuden zvok, kot, da bi dvomila v to, kar sem ji povedal. Nenehno
se je trudila ugajat in prilagajat drugim in jim dajat pozornost, svoj čas, darila. Vse to, samo, da bi se počutila ljubljeno. Zvečer sva se ga napila, naslednji dan pa je ob treh popoldne na rojstnodnevnem pikniku sredi mize stala najlepša in najokusnejša torta. Vsi so jo hvalili. Mislim, da se ni počutila toliko srečno, kot si je želela.
Poletje je bilo na vrhuncu. Julij se je bohotil s soncem, sušil polja in travnike, segreval betonske stavbe in ob dvanajstih Kranj ni bil nič bolj drugačen, kakor je po navadi. Njegova umirjenost in nekaj pičlih sprehajalcev po starem mestnem jedru, spominjata na sceno za film. Vse je na svojem mestu, še sonce je točno tam, kjer mora biti ob dvanajstih. Cerkev svetega Kancijana zazvoni in ona se prikaže, vrže torbico na stol. Sediva za mizo, pijeva kavo.
“Rojstni da se bliža. Kaj mu bomo kupili?” Odkimam. “Rada bi, da bi mu darilo prišlo prav. Ne sme biti kar nekaj. Pa torto bi mu rada spekla in naredila voščilnico.” Tišina, kot po navadi. “Mi boš pomagal? Jaz bom poskrbela za vse.” Prikimam. Na rojstnem dnevu najinega prijatelja, je bilo več neznancev, kot njegovih prijateljev. Vsi so že prej zapustili zabavo in šli, nekateri z neznanci seksat v svoja Ljubljanska stanovanja, nekateri spat v svoja avta, kjer so sanjali o boljšem jutri, še celo slavljenec je odšel. Ona pa, ko je bilo vsega konec zagrabi metlo v kotu in pomete strgano voščilnico, ostanke darilnega papirja in koščke torte, ki so ležali po tleh. Srečna je, ker se ji je zahvalil in ker je lepo praznoval rojstni dan, za katerega se je tako trudila. Mislim, da se ni počutila toliko srečno, kot si je želela.
Poletje umira in bliža se september. Bliža se še en rojstni dan. Rojstni dan, za katerega sem prepričan da bo vložila največ truda, kajti slišala je vse moje zahteve in želje, moja mnenja in zamisli za grandiozno, pretirano razmetavanje denarja, za praznovanje sploh ne okroglega rojstnega dne. Ker bi tudi sam bil zelo rad presenečen za rojstni dan, ti ne povem, da pravzaprav ne potrebujem nič. Da bi bilo dovolj, če odpreva penino in se pogovarjava na malem balkonu. Lahko sva tudi tiho. Sploh pa že vem, kaj nameravaš, in mislim tudi, da se ne boš počutila tako zelo srečno, če me osrečiš. Raje stori kaj zase.
PROLOG:
Marec je in hitim po Mercatorju. Iščem darilo, kajti praznuje čez dve uri, jaz pa še nimam darila. Nekaj namečem skupaj in odhitim na praznovanje. “Rože, pozabil sem
na rože, oprosti. “ Nerodno mi je. “Rože bom kupila sama,” odgovori. Mislim, da se ni počutila toliko srečno, kot si je želela.

***

 

 

MOJ PES OB POL OSMIH Moj pes še danes nosi v ustih tvojo nogavico, ker diši po tebi in vsakič, ko nekdo ob pol osmih zvečer pozvoni, je prepričana, da si ti. Ne razume, da te še nekaj časa ne bo, in, da bo najbrž preden te spet vidi, pozabila nate, čeprav še vedno maha z repom pred vrati, ko nekdo pozvoni ob pol osmih. In jaz se zdrznem, ker mislim, da je tvoja senca nekje na stopnišču in, da boš čez nekaj minut zopet odpiral rane s svojo tišino, ki jo bom jaz polnil z nepomembnimi besedami.

MOJ PES OB POL DEVETIH –   Moj pes ne ve več kdo si od kod si in kako dišiš. Zvoni in trkaj – prepozno je, za tvoje obljube in objeme. Moj pes se boji, spet te objeti, ker tvoje besede bolijo. Zadnja je – prisegam. Pojdi in ljubi vse, razen mojega psa, razen mene. Ob pol devetih.

PETI FINALIST SREČANJA V ZAVETJU BESEDE 2024: AJDIN HUZEJROVIĆ