BEREM NACIONALNI PROGRAM KULTURE: VELIKO PLUSOV, A TUDI MINUSOV NE MANJKA!

30. julij 2024

Piše. mag. Jože Osterman

V razmislek

Najprej naj pojasnim, da pod izrazom nacionalni kulturni program (NPK) mislim na dokument, ki se uradno imenuje Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–203., ki Zečela je veljati v prvi polovici letošnjega julija. Izraz nacionalni kulturni program je pač popularno poimenovanje, ki se je uveljavilo že od vsega začetka sprejemanja tega dokumenta in dejansko povzema njegovo bistvo: opredelitev  smernic za delovanje kulture v daljšem časovnem obdobju. Državni zbor je sprejel dokument, ki ga sicer operativno konkretneje določa še  Akcijski načrt, vendar tega ga v Uradnem listu poleg objavljene resolucije ni. Njegov osnutek pa smo spomladi že spoznali.

Po svoje se zdi, da je komentiranje že sprejetega dokumenta malce Sizifovo delo, saj na njegove morebitne spremembe ni več mogoče vplivati, vendar pa je vsaka pripomba oz. opozorilo za demokratičnega izvajalca, v tem primeru Ministrstvo za kulturo, lahko dobrodošla pri razmisleku, kako optimalno udejanjati zapisano.

Opolnomočenje kulture

Pripravljavcem je zanesljivo treba priznati, da so opravili  ogromno delo, saj so  na osnovi številnih dokumentov uskladili in napisali  tekst, ki metodološko pomeni precejšnjo novost v primerjavi s prejšnjimi besedili NPK. Novost je zlasti vsebinska integracija področja kulture v celovit razvoj slovenske in evropske družbe in vzpostavitev pomembnih razvojnih kulturniških  trendov, ki naj bi omogočile ne le popolne emancipacije kulture z večino (ostalih) najpomembnejših družbenih podsistemov, marveč na nek način celo njeno vodilo vlogo v oblikovanje humanejše, bolj solidarne, duhovno  bogatejše in v vseh pogledih nasploh modernejše (razsvetljene) družbe. Ta naj bi bila  sposobna iskrene samokritike in temu ustreznega  samoomejevanja glede na rastočih nevarnosti, ki jih prinašajo vse bolj neobvladljivi neoliberalizem, širjenje velikih vojnih spopadov, zaton humanističnih vrednot in človeške empatije nasploh, še posebej pa povsem fizično otipljiva grožnja podnebnih sprememb, ki je verjetno najhujša nevarnost, s katero se človeštvo sooča vse od svojega nastanka. Naj zveni še tako utopično: izbire za svoj obstoj človeštvo (in z njim seveda tudi mi) pravzaprav nima in prav je, da NPK to tudi jasno opredeli.

Cilj, da mora  v takih okoliščinah (NPK  jih imenuje presečišče kriz)  področje kulture postati sistemsko dobro urejena in organizirana v vseh pogledih, da bi bila lahko v veliko večji meri kot zdaj kos tej gigantski nalogi, je logična. Morda bi veljalo ob tem še zapisati, da sploh ne gre zgolj za kulturo, marveč vsaj za velik del javnega sektorja, kjer na področju nekdanje nerazdružljive triade (kultura, izobraževanje, znanost, čemur lahko dodamo še zdravstvo) kaže izjemno kritične sistemske probleme, kar bi se ob nadaljevanju takih težav lahko končalo s popolnim družbenim kaosom. V tem smislu se zdi pravilna usmeritev, da je potrebno bistveno okrepiti sistem zaposlovanja in delavskih pravic ljudi, zaposlenih na tem področju, hkrati s tem pa tudi pomembno izboljšati kulturne modele vodenja tega področja in jih odpreti novim pobudam in sposobnim ljudem. V tem smislu je razvrstitev strateških ciljev v tri stebre, ki so vsi tesno navezani na splošni družbeni razvoj in družbeno prihodnost, smiseln še zlasti zato, ker kulturo vleče iz določene »posvečene«  osame v neposredno korelacijo in soodvisnost  z ostalimi družbenimi podsistemi. Vztrajanje na osnovnem kriteriju, da je v tej funkciji kultura izrazito javno dobro, ki jo je potrebno v zadostni meri podpreti z javnimi sredstvi, je temelj take usmeritve.

Še posebej pomembna se zdi odločitev, da bo ministrtsvo krepko prevetrilo sistem javnega razpisovanja in dalo prednost razpisom za  dolgoročnejše projekte, saj je zdajšnji sistem eden od pomembnih generatorjev hiperprodukcije, ki je nedvomno precejšen problem. Boljša organizacija postprodukcije in mehanizmi, ki bodo omogočali učinkovitejšo izvedbo različnih gostovanj oz. izmenjav ustvarjenih projektov  je zagotovo ena bistvenih  nalog v prihodnjem srednjeročnem obdobju. , ki utegne precej racionalizirati kulturno ustvarjanje.

NPK razmeroma dosledno podpira zgoraj navedene strateške cilje, ki naj bi okrepili pomen kulture, kar  sicer v optiki slovenskih razvojnih programov, tudi tistih iz socialističnih časov, niso nič posebno novega. Slovenska zgodovinska tradicija, da je bila kultura sistematičen nadomestek umanjkanja državnosti oz. državnih inštitucij, je navsezadnje  živa tudi danes. Navsezadnje nas je nagradila s tem, da smo postali nacija s samostojno državo, s čimer je izpričala svojo smiselnost in učinkovitost. Zdi se, da to težnjam NPK pomembno olajšuje možnost dobre realizacije zapisanih ciljev, pa naj se na prvi pogled zdijo še tako zahtevni in težko dosegljivi.

Slabosti

Besedilo NPK sicer dobro, predvsem v statističnem smislu, povzema tudi značilnosti in stanje na posameznih področjih kulturnih dejavnosti oz. na poljih, kjer kultura igra poglavitno vlogo. Vendar pa se pogosto  zdi, da je pri tem problemskega razmišljanja odločno premalo: pripravljalci se namreč niso odločili za vsaj minimalno problematizacijo dejanskega stanja na posameznih področjih, iz katerega bi lahko že v NPK izvedli nekoliko konkretnejše smernice za spremembe ali reforme, ki so ponekod zanesljivo potrebne. Še tiste redke in  posplošene opredelitve, kam naj bi v prihodnje zavila kulturna politika, dajejo namreč vtis, da je stanje pravzaprav (kar zelo) zadovoljivo, kar bistveno znižuje nujno aktivno usmeritev nacionalnega programa, ki pa bi ga tak dokument moral imeti. Kot da so se ustrašili možnosti, da že v fazi priprave v dialogu razčistijo nekatere evidentne probleme in pripravijo osnovo za to, da se v srednjeročnem obdobju razrešijo. Optimistično verjamem, da bo Akcijski načrt 2024- 29 vsaj v določeni meri te težave razrešil, a temeljni tekst NPK mu za to ne daje velikih možnosti. Škoda, da pripravljalci časa od oddanih pripomb na osnutek v začetku maja  niso izkoristili za neposreden  dialog s predlagatelji pripomb in dopolnitev, s čimer bi uspešno zaključili sicer nedvomno demokratično razpravo, ki se je razila v javnem komuniciranje pred pripravo osnutka na začetku leta…

Kar pa me je presenetilo, pa je dejstvo, da v niti v temeljnih izhodiščih, niti v kasnejših izpeljavah nisem našel niti ene opredelitve, ki bi govorila o kulturi kot osnovnem nosilce nacionalne in družbene identitete. Denimo vsaj v poglavju Poslanstvo kulture, ki opredeljuje celo množico nalog, značilnosti  in sporočil, ki jih vsebuje ali jih bo v še večji meri uveljavljala kultura v okvirih nacije, kar Slovenija danes je, bi pričakoval  omembo  še ene temeljne komponente nacije (poleg skupnostne in politične)  namreč etnično,  ki je za kulturo celo bistvena. Zakaj so se avtorji besedila distancirali od nje, mi ni jasno, saj v okviru slovenskih kulturnih politik ni bila to  nikdar lastnost,  ki bi kakorkoli spodbujala distanciranje do drugih kultur ali celo  ljudi, čemur sicer rečemo nacionalizem, ali celo  šovinizem. Zaradi tega so iz NPK praktično izpadla vsa kulturnopolitična načela, ki podpirajo razvoj etnične posebnosti naroda, torej smiselno razvijanje te komponente v okvirih splošnega družbenega razvoja, in njegovo razmerje do drugih kultur. Gre sicer za občutljivo, a nikakor problematično vprašanje, ki pa bistveno definira stopnjo odprtosti nekega naroda do drugih.  Zlasti v Evropi kot pravi zakladnici množice narodov in kultur  je potrebno jasno stališče do tega, saj bistveno opredeljuje sobivanje njenih narodov.  Da je zavoljo tega iz NPK popolnoma izpadlo vprašanje kulturne politike matičnega naroda (nacije) do ti. skupnega kulturnega prostora (ta je naveden v dveh stavkih brez posebnih pojasnil), se mi zdi največja napaka sprejetega programa. A je resna – prav zanima me, kaj si o tem mislijo naši rojaki v sosednih državah.

Kakorkoli, NPK je sprejet in sprotna opozorila mu lahko v marsičem pomagajo. V stalnem dialogu, ki ga sicer NPK  obljublja kot učinkovit način odzivanja ministrstva na morebitne probleme, vidim eno temeljnih jamstev, da je nacionalni program izrazito dobronameren. Naj se zgodi!