ALI JE RES VSE FOLKLORA?

Piše: Tomaž Gantar

Ob ogledu 2. dela državnega srečanja odraslih folklornih skupin za leto 2018 v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) v Žalcu se mi je ponovno potrdilo nekaj splošnih premislekov o folklorni dejavnosti, ki se sicer porajajo že dalj časa.

Osnovno premiso (rdeč nit) izbranih programov tega srečanja bi lahko označili kot prestavljanje ali celo brisanje mej v folklorni dejavnosti. Po umiku nekaterih dolgoletnih avtoritet folklorne dejavnosti je počasi zaznati vedno večjo sproščenost in precejšnjo svobodo pri (po)ustvarjanju folklornih programov. Pa je res lahko folklorna dejavnost brez mej? Ali niso ravno meje tiste, ki jo definirajo, značilno ločijo od drugih dejavnosti?

FS Tine Rožanc
Foto: Janez Eržen

Folklorna dejavnost je kompleksna, ni samo (živi, mobilni) muzej, ampak preko interpretacije izročila tudi umetnost. Ta kompleksnost pa je nujna, brez ene od teh dveh komponent ne moremo govoriti o folklorni dejavnosti. Neposredno ohranjanje izročila kot takega v scenski dejavnosti nima ključnega pomena (ker je pač vedno prisotna tudi odrska (avtorska) interpretacija), a tudi sama (umetniška) interpretacija ljudskega izročila brez zgodovinske komponente ni ključni namen folklorne dejavnosti (kot taka bi potem sodila v druge žanre (etno) umetnosti – gledališče, balet, sodobni ples, muziko … ).

FS Podkev
Foto: Janez Eržen

V večini tokratnih izbranih programov je šlo (vsaj delno) za t.i. »koreografirano folkloro« (ocenjevalci to označujejo kot vsebinsko interpretacijo plesa), pri tem pa seveda ni mišljeno koreografsko postavljanje plesov na oder, pač pa za koreografiranje samih plesnih obrazcev (torej korakov, obratov, figur …), v nekaterih primerih tudi za stilizacijo. Skratka to, kar je še pred nekaj leti veljalo za neželeno, če ne kar ‘prepovedano’ … Čeprav se zavedamo, da plesni obrazci niti v izvorni obliki niso bili zacementirani in jih niti ne velja jemati kot take, pa mislim, da vseeno ločimo izvorne podobe od novo-koreografiranih.

Ko sem sredi 90-ih začenjal svojo folklorno udejstvovanje, smo imeli v novonastali državi možnost videti nastop folklorne skupine naših izseljencev (oz. njihovih potomcev) iz Amerike in Kanade. Njihov plesni program je temeljil na sodobno koreografiranih plesih z elementi folklornih plesov v slovenski narodni noši na posnetke popularne glasbe Avsenikov in Slakov. Takrat je bilo v Sloveniji zaznati precej zgražanja, kako to pač ni slovenska folklora in da tak način poustvarjanja ni primeren. No, od takrat so minila tri desetletja, izseljenci so se (večinoma po maroltovski matrici) naučili nekaj postavitev pravih slovenskih ljudskih plesov, naša folklorna dejavnost pa se je v tem času tranzicije očitno razvijala v vedno bolj koreografiran folklorni ples (ki seveda tudi drugod po svetu ni neznanka (prej celo pravilo), vendar je najbolj pogost komentar naših strokovnjakov, da je taka zato, ker so pred tem (nekje tudi načrtno) ‘izgubili’ svojo prvotno izročilo). So bili torej (tudi na folklornem področju) v Ameriki 40 let pred nami?

AFS France Marolt
Foto: Janez Eržen

Vsaka folklorna dejavnost ima svoje namene in cilje, tudi svoje pristaše. Medtem ko je izvorni koncept folklorne dejavnosti namenjen prikazovanju (in s tem nekakšnem ohranjanju vsaj v zavesti) narodove zapuščine (predvsem v tem, kar si kot narod mislimo/želimo, da naj bi ta zapuščina predstavljala – torej neka mitološka vrednota naroda), pa je na drugi strani koncept t.i. koreografirane folklorne dejavnosti namenjen predvsem predstavitvi veličine in odrskih veščin avtorjev in nastopajočih (koncept t.i. umetniškosti) – in ne neposredno naroda oz. njegove folklorne podstati.

Prostor za umetnost v folklorni dejavnosti je sicer širok, ni pa povsem svoboden, saj nas ljudsko izročilo veže tako krajevno kot časovno na entitete, ki jih s folklornimi programi prikazujemo (vprašanje namena, cilja, pomena folklornih postavitev). Ključni kriterij folklorne dejavnosti mora biti: ali (verodostojno, kredibilno) predstavlja svoj narod?

Na splošno je vse, kar prikazujejo folklorne skupine, folklorna dejavnost. Ampak, s čim pa se ukvarja (oz. prikazuje) folklorna dejavnost kot taka? Menda ne velja, da se folklorna dejavnost ukvarja s prikazovanjem folklorne dejavnosti? To bi pomenilo, da folklorna dejavnost jemlje sama sebe za referenco, kar pa je seveda popolnoma nestrokovno in na to kot resna dejavnost ne bi smeli pristajati! Tudi folklorna dejavnost rabi svojo vsebinsko podstat, t.j. referenco oz. zgodovinski (ok)vir, sploh če želi ostati kredibilna dejavnost, t.j. upravičiti svoj (izvorni) namen. V nasprotnem bi jo lahko označili le kot še en (etno) show-program, puristi morda celo za larpurlartizem. Ali je res vse, kar se je zgodilo v preteklosti, že folklora samo po sebi? Ali gre pri tem le za procese (ne)želene folklorizacije?

FS SKD Maribor
Foto: Janez Eržen

Seveda se tudi folklorna dejavnost neizogibno spreminja oziroma razvija. Razumljivo je, da folklorne skupine s posebnimi programi tudi prestopajo meje folklorne dejavnosti, vendar mislim, da tega ne moremo jemati kot neposredni razvoj dejavnosti (čeprav posredno vpliva tudi na samo dejavnost).

Glede na izbrane in nagrajene programe (z nekaj izjemami) 2. dela letošnjega državnega srečanja se torej ne moremo znebiti občutka, ali morda slovenska folklorna dejavnost ne postaja ZGOLJ (retro, vintage) plesna dejavnost v (folklornih) kostumih. Zanimivo pri tem je, da ti procesi folklorizacije potekajo predvsem na področju plesa, precej manj pa na področju inštrumentalne glasbe, še manj na pevskem področju, in prav nič na oblačilnem področju (tu je proces celo obraten – vedno bolj se teži k avtentični oblačilni podobi). Očitno je torej prav oblačilna podoba tisto, kar v osnovi definira folklorno dejavnost oz. jo postavlja v želeni zgodovinski kontekst.

Nehvaležno je ta dva koncepta medsebojno primerjati in mislim, da je prav, da se oba koncepta še naprej razvijata, a mislim, da bi bilo tudi prav, da ju zato ločujemo (in le kdor je spremljal oba dela letošnjega državnega srečanja v Beltincih in Žalcu, je lahko videl, da sta tudi selektorja to načeloma znala ločiti). Ne nazadnje, oba koncepta so selektorjem ponudile skupine same in ne obratno, izhajajoč iz svojih lastnih potreb in želja po poustvarjanju oz. ustvarjanju nečesa novega. Vseeno pa ob tem ne gre zanemariti odgovornosti selektorjev in žirije, čeprav gre za enkratne subjektivne odločitve, s tem vendarle v dejavnosti postavljajo standarde in usmeritve.

FS Metla KTD Miklavž pri Ormožu
Foto: Janez Eržen