Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Miša Gams, mag. antropologije vsakdanjega življenja
S prijateljico sva januarja letos po cesti »bratstva i jedinstva« in po trinajsturni avtobusni vožnji prispeli v najjužnejšo republiko nekdanje Jugoslavije, kjer se tik ob glavni avtobusni postaji nahaja tudi najcenejši hostel na Balkanu. Misel na Šutko, največje romsko naselje na svetu, me je spreletela šele po prihodu v Skopje.
»Še zdaj mi srce odzvanja v ritmu makedonskega bobna iz Šutke,« je med drugim zapisala Miša Gams, ki je v objektiv ujela glasbenika iz največjega romskega naselja.
Skopje – mesto ob Vardarju, kjer ljudje sobivajo na najrazličnejše načine
Bivanje v skopskem hostlu, kjer spoznaš popotnike s celega sveta, stane le pet evrov. V času najinega bivanja sva tako spoznali Argentinca, ki že šest let potuje po svetu, Francoza, ki študijsko preučuje ekosistem Makedonije in Albanije, Američana, ki je iz domovine pobegnil zaradi volilnega kaosa, Srba, ki ne more več prenašati totalitarizma v lastni državi, in Tajvanko, ki čaka na odprtje nemških meja, da bo lahko obiskala v Berlinu živečega srbskega partnerja. Po uvodnem navdušenju nad pestrostjo naših korenin, ki so se v kriznih časih prepletle ravno v Skopju, smo se odločili, da se bomo skupaj odpravili na enodnevne izlete in spoznavali še druge predele Makedonije.
Na vse izlete smo se lahko odpravili z double-decker avtobusi, ki zelo spominjajo na londonske in so jih prebivalci Skopja dobili od Kitajcev. Najprej smo se odločili za ogled mestnega središča, ki se lahko pohvali z zdaj že skoraj milijon prebivalci. Kar vsak tretji Makedonec naj bi že živel v prestolnici, saj lahko malodane le tam zasluži več kot 250 evrov neto, kolikor znaša tamkajšnja trenutna minimalna plača. V Bitoli, ki se nahaja na jugu države, so delavke v tekstilni tovarni še pred nekaj leti prejele le 120 evrov plače neto, kar je primerljivo z Bangladešem ali Pakistanom. Pogovarjala sem se tako s cariniki, delavci v proizvodnji, gostilničarji in taksisti ter prišla do spoznanja, da so bili s plačo še najbolj zadovoljni taksisti, ki so povečini še predlani v povprečju zaslužili 1200 evrov na mesec, po začetku epidemije pa jim je dobiček kar trikratno upadel.
Skopje predstavlja zanimiv preplet različnih arheoloških stilov – ko se sprehajaš po centru, lahko na vsakem koraku trčiš ob kak kip, ki deluje, kot bi bil živ. Med številnimi narodnimi junaki, ki so najpogosteje upodobljeni v dramatični pozi, se nahaja tudi kip malega čistilca čevljev, saj je bil ta poklic v Makedoniji še pred kakšnimi desetimi leti zelo priljubljen.
Nič čudnega torej, da mu družbo na fotografiji dela tudi avtorica članka. Foto: osebni arhiv
Ob reki Vardar se nizajo številne bele stavbe z značilnimi grškimi oz. romanskimi stebri in simboli, ki še najbolj spominjajo na Belo hišo v Washingtonu. Nasploh dobi človek občutek, da se Makedonci radi zgledujejo po Zahodnem svetu, kot protiutež pa jim služi turška oz. albanska četrt, ki močno spominja na sarajevsko Baščaršijo. V njej Albanci v številnih prodajalnah prodajajo tepihe, preproge, torbice, denarnice in ostale spominke, med njimi pa izstopajo številne kavarne in slaščičarnice, ki so bile na naše veselje vsak dan odprte do 18.00, po 24. januarju pa celo do 21.00. V tem predelu smo našli odlično turško restavracijo z najboljšo bučno juho na Balkanu, ki so jo stregli za samo 50 den oz. 90 centov. Tla restavracije so krasile večbarvne orientalske preproge, na katerih smo v lotosovem položaju jedli prigrizke, med katerimi velja pohvaliti odlične špinačne in sirove pite ter turške olive. Kavo pripravijo na turški način s pomočjo vročega peska, v katerem džezva s kavo v trenutku zavre in ostaja močna, kljub temu, da je precej redka (postopek priprave si lahko ogledate tukaj).
Tukaj pa fotografijo aparata za pripravo turške kave; s pomočjo vročega peska kava v džezvi zavre v trenutku in jo imajo večinoma turške restavracije v albanskem delu Skopja. Foto: Miša Gams
Čeprav imajo Makedonci do Albancev, ki so se v zadnjih desetletjih naselili na širšem področju Skopja, Gostivara, Tetova, Struge in ostalih večjih mest v Makedoniji, ambivalentna stališča, smo dobili občutek, da sobivajo v miru. Še več, ko so kupci v albanski slaščičarni, kjer smo preizkušali baklave, zaslišali, da prihajamo med drugim tudi iz Srbije in Slovenije, so nam nemudoma častili pijačo.
Ob turški kavi in čaju je padla tudi odločitev, da naslednji dan obiščemo Šutko, ki velja za največje romsko naselje na svetu. Nihče od nas ni vedel, kaj lahko tam pričakuje, saj so o Šutki krožile najrazličnejše pripovedke in miti od življenja v kartonskih škatlah sredi blata pa do »zverziranih« roparskih podvigov. Za vsak slučaj smo se odločili, da bomo dokumente in bančne kartice pustili v hostlu in s seboj vzeli le manjšo vsoto gotovine.
Šutka – v očeh Zahoda »zanemarjen«, a v resnici najbogatejši svet
Pred obiskom Šutke sem o tem mestu znotraj mesta vedela le, da je v njem živela izvrstna pevka Esma Redžepova, ki je tam vzgajala svojih petdeset posvojenih otrok. Čeprav sem vedela, da zbirajo odpadno plastiko in železo, si nisem mislila, da je kar 93 % Romov v Šutki brezposelnih, ostali pa so na delu v tujini. Po zadnjih podatkih naj bi kar ena tretjina tamkajšnjih Romov živela v gospodinjstvih z vsaj enim lačnim družinskim članom.
»Otroci so na bližnjem travniku igrali nogomet. Ko sem prišla blizu, so mi s telesnimi kretnjami bolj za šalo kot zares dali vedeti, da naj si z nosu snamem masko, po krajšem prigovarjanju pa so mi dovolili posneti njihovo igro.« Nogomet igrajo na travnikih, zapuščenih tržnicah, ulicah in drugih javnih površinah. Foto: Miša Gams
Šutka je nastala po potresu leta 1963, ko so bile na novo zgrajene stavbe predrage za njihovo naselitev in jim je oblast dovolila postaviti skromne barake na severu mesta, ki se imenuje Šuto Orizari. Zdaj tam živi kar 45 % romske populacije v Makedoniji, kar znaša okrog 25.000 ljudi – 60 % populacije te druge najmanjše občine v Skopju sestavljajo Romi, 30 % Albanci, 7 % pa Makedonci in ostale manjšine. Šutka slovi kot edina romska upravna enota na svetu, kjer je romski jezik obveljal za uradnega.
V Šutko smo prispeli z avtobusom št. 20 in izstopili na predzadnji postaji, kjer se na obeh straneh ceste nahaja ogromna tržnica. Takoj po izstopu smo zaradi svetle polti in oblačil padli v oči mimoidočih. Prav gotovo smo delovali kot svojevrstna mednarodna delegacija, ki je prišla »firbce past« v pričakovanju eksotične drugačnosti. Med iskanjem barakarskega naselja in blatnih ulic smo z glavne poti zašli v sosednje ulice, kjer smo naleteli na več zanimivih prizorov. Na vozilo, ki je bilo kot multipraktik prirejeno za žaganje drv, na dedka, ki je v rokah držal nekajmesečnega dojenčka in ga za šalo učil voziti moped, na dveletno deklico, ki je komaj hodila, a je v naročju že nosila mlajšega bratca, na možakarja, ki je peljal na sprehod skupino gosk, s katerimi je poskakujoč zaplesal, ter na nekaj moških, ki so hranili golobe in jih pripravljali na tekmovanje: spustili so jih v zrak in jih z žvižgi usmerjali sem in tja.
Na sprehod se je mogoče odpraviti z gosmi …
… ali pa z multipraktikom – prevoznim strojem in avtomatom za rezanje drv obenem, ki vam ga izdelajo že za 2000 evrov. Foto: Miša Gams
Zabavno je bilo opazovati skupino potepuških psov, ki se je na zaprti tržnici poganjala za nedrčkom, dokler si ga ni zmagovalni pomarančevec kot trofejo poveznil na glavo, in skupino otrok, ki so na bližnjem travniku igrali nogomet. Ko sem prišla blizu, so mi s telesnimi kretnjami bolj za šalo kot zares dali vedeti, da naj si z nosu snamem masko, po krajšem prigovarjanju pa so mi dovolili posneti njihovo igro. S solzami v očeh sem snemala njihovo brezskrbno valjanje po blatu, saj sem se zavedala, kako spontani, svobodni in srečni so bili.
Zagledala sem desetletna fanta, ki sta se predstavila kot Gabriel in Rahman ter stegnila roko za drobiž. Prvi je rekel, da želi postati policaj, drugi pa, da bi rad bil slikar. Oba sta imela več bratov in sester – ena izmed njih je umrla pri porodu. V roko sem jima stisnila nekaj makedonskih denarjev in jima zaželela lepo življenje, kakorkoli pokroviteljsko in dvolično je to morda zvenelo. Videno me je, kljub nekaj premožnim hišam na ulicah, še utrdilo v prepričanju, da tukajšnji prebivalci sicer nimajo veliko denarja, a jim je dana svoboda.
Med zavijanjem proti najbolj prometni ulici v Šutki smo zasledili skupino otrok, ki je skakala po zapuščenem avtomobilu in nas spraševala, od kod prihajamo. »Dolazimo sa severozapada, živimo hiljadu kilometara daleko, blizu Avstrije, Italije i Švajcarske,« sem odgovorila, misleč, da Švico zaradi velikega števila albanskih delavcev gotovo poznajo. Pokimali so nam in odhiteli svoji prihodnosti naproti.
Otroci vseh starosti se po Šutki brezskrbno potikajo brez spremstva staršev. Foto: Miša Gams
V daljavi smo zaslišali razbijanje na makedonski boben tapan in trobentanje. Ženska v čudoviti rdeči obleki je objeta z nekaj ljudmi plesaje praznovala svoj prihod v novo družino. Približal se mi je Rom, ki se je predstavil kot antropolog in me vprašal, ali delamo kakšno raziskavo. Odvrnila sem mu, da smo se tu znašli slučajno, on pa nam je zaupal, da je napisal veliko knjig na temo romske kulture, o kateri bo septembra predaval v Etnografskem muzeju. Izkazalo se je, da je sodeloval tudi pri snemanju dokumentarnega filma o Romih. Vprašala sem ga, ali smem snemati ceremonijo, za katero sem predvidevala, da je poroka. Povedal nam je, da ne gre za poroko, temveč za neke vrste pobeg bodoče neveste od doma. Kolo svojcev in prijateljev bodočih zakoncev je bilo čedalje bolj živahno in razigrano, glasbeniki pa so čedalje bolj vzhičeno igrali na svoje inštrumente, ki so k plesu privabili tudi moje prijatelje. Ritem prvinske romske glasbe nam je bil v olajšanje, saj že zelo dolgo nismo prisostvovali tako velikemu skupinskemu dogodku, polnemu ljubezni in predanosti.
Ko smo odhajali iz Šutke, nam je bilo žal, da v njej nismo našli prenočišča, kjer bi lahko začutili še nočni utrip te vesele soseske. Naslednji dan sva s prijateljico že imeli avtobus do Ljubljane, zato sva se od preostalih sopotnikov s težavo poslovili. Nekateri bodo ostali v Skopju, drugi bodo nadaljevali pot proti Albaniji, tretji pa bodo poskušali priti na Zahod, kjer se že nekaj časa več ne cedita med in mleko. Pot čez Srbijo in Hrvaško nazaj proti Sloveniji ni bila tako vesela; potniki, povečini sezonski delavci, so bili zamorjeni, ker so odhajali v Slovenijo, na mejah pa so nas večkrat pregledali zaradi morebitnega »švercanja« migrantov, rakije in tobaka. Še zdaj mi srce odzvanja v ritmu makedonskega bobna iz Šutke. Nasmehnila sem se ob misli, kako nam lahko zaplenijo prav vse, razen spominov.
… in navdiha, ki ga je poln tudi Gregor Počivalšek, programski vodja
