KULTURNI UGRIZ: PODRTIJA

Piše: Aleš Jelenko

 

 

»What’s my age again? What’s my age again?«

(blink-182)

 

»Stanje na kulturniški sceni bo takšno, dokler bomo dopuščali, da se pisanje jemlje kot postranska dejavnost, kot hobi program, kot nekaj nenujnega in nepotrebnega za našo družbo, kot nekaj, česar se lotevajo predvsem tisti, ki nočejo (ali ne znajo) delati.« Foto: Matej Nareks

 

I.

Skoraj vsakič, ko sedim na balkonu in opazujem miniaturni svet pred sabo, ki se z višine zdi bolj obvladljiv, kot je v resnici, se spomnim srednješolskih časov. Tisti čas je bil drugačen; bil je razumljiv – bil je tako zelo na dosegu roke, da si se ga lahko dejansko dotaknil, v njem živel in odraščal.

Seveda, možgani šestnajstletnika funkcionirajo drugače kot možgani petintridesetletnika; bili smo bolj naivni in življenje se nam je zdelo kar kul. Vsi smo imeli visokoleteče cilje – hoteli smo postati direktorji, menedžerji, turistični vodiči, vodje hotelov … In ti cilji se nam niso zdeli nedosegljivi, bili so zgolj malce oddaljeni, odrinjeni proti nedoločeni prihodnosti, v kateri se bomo nekega dne znašli.

Zagotovo smo imeli (pre)malo stika z realnim, ravno zato smo lahko tako pogosto odlebdeli (ne)znanim motivom naproti in se hranili s tistim, česar še ni. A svet okoli preloma tisočletja je vendarle bil drugačen od tega, ki nas obdaja danes. Leta 2000, ko je punk rock in nu metal scena eksplodirala – in to ne naključno –, smo dejansko živeli za nekaj. Morda za dobro bejbo, dobrega tipa, dober job čez nekaj let, lagodno delovno mesto, otroke, hišo in športni avto, karkoli. Nekaj.

Ne bom rekel, da je v zraku bilo prisotno upanje, ker bi zvenelo preveč naivno in romantično – in torej v neskladju tudi s tedanjim časom –, rekel pa bom, da smo verjeli.

 

 

II.

Nekaj sto metrov proč se nahaja rahlo zlovešča koča, no, bolj podrtija, ki s svojo podobo simbolično nastavlja zrcalo našemu času.

Dandanes namreč ne živimo za nekaj, zdaj zgolj živimo … životarimo. Ciljev, ki smo si jih zadali v srednješolskih dneh, večinoma nismo izpolnili. Kot da bi naša generacija izpuhtela v nič; v lasti nimamo razkošnih hiš, še manj športnih avtomobilov …, in kar je najpomembneje: nimamo dobre in dobro plačane zaposlitve. Nekateri med nami je sploh nimamo.

Morda sem naredil napako, ko sem se odločil, da postanem pisatelj, pesnik, esejist, urednik, recenzent in kar je še tega. Moral bi vedeti, da se spuščam na spolzek teren, kjer led pod stopali vsake toliko poči in nas brez milosti vrže v ledeno vodo. Izplavati moramo sami, kot si moramo sami poiskati toplo zavetje, odejo in si skuhati vroč čaj, da lahko naslednjič poskusimo znova.

V teh tednih si urejam status samozaposlenega v kulturi. Vem, vem, zdaj zmajujete z glavo in si mislite, le kaj mi je tega treba? Pa mi je. Sem sredi tridesetih – nekateri pravijo v najboljših letih, čeprav jim moja predlanska operacija na ledvenem delu hrbtenice ne pritrjuje –, delovne dobe pa imam za pičli dve leti. Zakaj? Predvsem zato, ker sem veliko delal preko avtorskih in podjemnih pogodb (da ne omenjam tone prostovoljnega dela), ker tako pač je v kulturi.

Problem vidim tudi v našem razumevanju kulture in dojemanju pomena ustvarjalcev (oz. umetnikov) za družbeno okolje. Slovenija je ena tistih držav, kjer vlada takoimenovana zdrava kmečka pamet. Saj veste – še v tem koronavirusnem obdobju to pogosto slišimo; ljudje govorijo »pusti ti dohtarje in kvazi strokovnjake, vklopi raje zdravo kmečko pamet«. ZKP (alias zdrava kmečka pamet) nam nalaga smernice – ja, tudi za ustvarjalce. Pred kratkim sem spet slišal našo znamenito misel »kdor ne dela, naj ne je« … in »bodi priden in ubogaj …« Stanje na kulturniški sceni bo takšno, dokler bomo dopuščali, da se pisanje jemlje kot postranska dejavnost, kot hobi program, kot nekaj nenujnega in nepotrebnega za našo družbo, kot nekaj, česar se lotevajo predvsem tisti, ki nočejo (ali ne znajo) delati.

In kaj bi s statusom pridobil (če ga seveda sploh dobim)? Najpomembneje: končno mi bo začela (znova) teči delovna doba in (znova) se bo nekaj malega nalagalo v pokojninsko blagajno. Je pa jasno, da bo težko. Težko bo zbrati vsak mesec nekaj sto evrov honorarja, a treba je poskusiti, včasih je treba z glavo skozi zid in upati, da ostane cela. Danes vidim, da je srednješolska atmosfera dajala ne toliko drugačen, temveč predvsem lažen občutek prihodnosti.

 

 

III.

Ko se namestim na belem plastičnem balkonskem stolu in srknem vročo črno kavo, se zavem, da to sploh ni težava naše v osemdesetih rojene generacije, pač pa večna težava vsake nove generacije: soočenje s staranjem – torej tudi minevanjem – je slejkoprej za vsako generacijo kot udarec naravnost v glavo. Gre preprosto za razmerje med nekoč in danes, za dejstvo, da se svet spreminja, da se spreminjamo ljudje, da je neumno pričakovati uresničitev vseh naših mladostniških (ali kar najstniških) želja … in nenazadnje, da smo bili od realnosti enostavno preveč odmaknjeni.

Če potegnem črto, pridem do naslednjega zaključka: srednješolske meglice z leti skoraj povsem zbledijo in ne zastirajo več pogleda na družbeno okolje; je pa jasno, da prav ostrejši in bistrejši pogled odstira resnično problematiko, s čimer imam v mislih predvsem degradiran položaj v skriti kot odrinjenih ustvarjalcev.

In potem še ta naša zdrava kmečka pametjah, ZKP moramo izkoreniniti, saj je jasno, da s svojimi floskulami ljudem vceplja neke stare miselne vzorce in nas vrača nazaj v 19. stoletje. Nisem se rodil, da bi hodil nazaj, rodil sem se, da se postavim na noge in korakam naprej

 

 

IV.

Življenje je nepredvidljiv krožni proces.

In podrtija še vedno stoji.

 

 

 

Prvi mesečni uvodnik je obstal in bo med vas ponovno zaokrožil 1. maja – dobrodošli k branju!

Piše: Aleš Jelenko     »What's my age again? What's my age again?« (blink-182)     I. Skoraj vsakič, ko sedim na balkonu in opazujem miniaturni svet pred sabo, ki se z višine zdi bolj obvladljiv, kot je v resnici, se spomnim srednješolskih časov. Tisti čas je bil drugačen; bil je razumljiv –…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.21 ( 4 ocen)

Objavite komentar