FOTOGRAFSKA RAZSTAVA BORUTA KRAJNCA PREOBRAT: O TRANZICIJI IN PRAZNINI VSEH PRAZNIN

Praznina – jumbo plakat

12. november 2026
Piše: Miša Gams
Fotografija pogosto pove o dogodku in času, v katerem se je zgodil, več kot vsakršna interpretacija izpod peresa še tako uglednega pisca, in Borut Kranjc je eno tistih znamenitih fotografskih imen, ki je bilo zraven večine dejanj, ki so ukrojile našo polpreteklo zgodovino. V času pred osamosvojitvijo, med njo in kajpak v novi Sloveniji z vsemi njenimi srečami in nesrečami. Miša Gams je pozorno in občuteno pregledala razstavo, ki neusmiljeno beleži svoj svet in spregovori skozi premišljeno pripravljene cikluse oz. skupke fotografij na način, ki spodbudi razmišljanje in na koncu omogoči inventuro vsega, kar je obiskovalec videl. Vse, od mogočne zmage demokratičnih energij pa vse do ničevosti marsikaterega njihovega nosilca, od uspehov nove družbe do praznih tovarniških dvoran propadlih podjetij in solza in stiske ljudi, ki so ostali na cesti…

***

O asociacijah in vprašanjih, ki jih porajajo družbeno angažirane fotografije

Borut Krajnc je fotoreporter, poznavalec dokumentarne in reportažne fotografije, ki ima za sabo več kot pol stoletja ustvarjanja in objavljanja v medijih. Bil je tako fotograf pri študentskem časopisu Tribuna kot pri dnevniku Demokracija, od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa dela za revijo Mladina. Pravkar njegove konceptualno zasnovane serije fotografij lahko spremljamo tudi v Mestni galeriji, kjer je med 17. septembrom in 15. novembrom obiskovalcem na voljo razstava z naslovom Preobrat. Torej še dva dni časa, da jo obiščete.

Begunci (2015)

V pritličju nas je pričakala res velika fotografija, ki je obeležila proglasitev državne samostojnosti 26. 6. 1991, ko se je pred parlamentom na proslavi zbrala množica veselih ljudi. Isto fotografijo lahko v pomanjšani verziji spremljamo na koncu razstave v drugem nadstropju, kjer nas čaka priročna klop za umiritev in razmislek. Zdi se, da nas hoče fotograf na več mestih opozoriti na ta veliki preobrat, ki se je zgodil v slovenski zgodovini, ki je iz enega političnega obdobja prešla v drugega. Je bil to naraven in spontan proces? Kakšne igre so se pri tem igrali v zakulisju? Kakšna je bila pri tem vloga Beograda in ostalih republik nekdanje Jugoslavije? Kakšno samostojnost imamo v mislih po letu 1991? Ali je množica ljudi, ki so se takrat nahajali pred parlamentom, vedela, kaj čaka njih in njihove potomce? Ali bi glasovali isto kot so takrat, če bi videli v prihodnost? S kakšnimi čustvi smo se takrat soočali in s kakšnimi zdaj motrimo našo državo, ki se nahaja znotraj EU?  Vse to so vprašanja, ki se porajajo v glavi nič hudega slutečega obiskovalca razstave, ki se prepusti asociacijam in vizijam, ki jih ima priložnost videti v razstavnem prostoru prvega in drugega nadstropja. Nedvomno je pogled obiskovalca na to pomenljivo fotografijo, ki se v pomanjšani različici nahaja na koncu razstavnega hodnika, drugačen kot je bil na začetku, ko je “neobremenjen” vstopil v avlo galerije, kjer ga je pričakala ista, le približno petkrat večja fotografija.

V prvem nadstropju trčimo ob serijo slik s povsem praznimi jumbo plakati (cikel Praznine), ki sredi mest in podeželskega okolja delujejo kot prazen bel papir, ki čaka, da ga mimoidoči popiše ali poriše. Kaj se zgodi, ko nenadoma več nimamo velikih oglasov, ki naj bi nam sugerirali, kaj je dobro za naše blagostanje in statusni položaj – nas zagrabi panika, nihilizem ali blagodejna milina? Fotografije, ki so nastale med leti 2005 in 2008 pričajo o obdobju tranzicije, o psihični predpripravi na veliko obdobje recesije, ki je sledilo v letih 2009 in 2012. Takoj za ciklom Praznine nastopi cikel Preobrat, ki vključuje serije Mura (2019), Adria Airways (2019) in Mariborska livarna Maribor–MLM (2024–2025). Ta cikel beleži podobe izpraznjenih podjetij  in tovarn, prekritih s kosi blaga, nakopičenimi rekviziti, ki ne služijo več ničemur in opustošenimi prostori, ki še vsebujejo posamezne sledi delavcev, ki so nekoč sedeli za stroji. Čisto na koncu prvega nadstropja se nahaja fotografije iz cikla Prehajanje (2020-2021), na katerih vidimo prazne frizerske salone, bare, trgovine, pralnice in gostilne, ki so samevale v času epidemije Covida. Izgledajo kot do potankosti zverzirane arhitekturne fotografije, ki bi lahko sodelovale na kakem tekmovanju za najlepšo izložbo ali scenografsko namestitev, v bistvu pa pričajo o praznem prostoru, ki nastane, ko iz njega izginejo ljudje, ki vanj vnašajo smisel in vsebine.

Poklici Boruta Pahorja

V drugem nadstropju nas že v prvem prostoru pod napisom Politika pričaka serija dvanajstih fotografij Boruta Pahorja, ki so bile narejene leta 2012, v času njegove kandidature za predsednika države (kasneje je na njihovi podlagi nastal tudi koledar), ko se je želel približati navadnim delavcem s tem, da je za nekaj ur (ali minut) igral vlogo mesarja, lesarja, prodajalca, fizičnega delavca v tovarni, strojnika, inženirja, kmeta itd. Pomenljiva je tudi fotografija, ki je nastala ob odprtju igralnega centra s trampolini, kjer Pahor leži na barvnem trampolinu, na katerem je prej očitno poskakoval kot navdušen otrok. Opazovalec se vpraša, kaj vse so politiki pripravljeni narediti za svojo prepoznavnost in ugled, obenem pa se vanj naseli dvom, ali morda pri malem človeku ne pride prav do diametralno nasprotnega občutja – do zavedanja, da je razlika med njim in politikom le še večja, saj on kot delavec ne čuti potrebe po prezentaciji svojega poklica in zavzetosti zanj, medtem ko politik tako zagrizeno poudarja tujo telesno pozo oz. izvotljeno formo, ki jo (repetitivno) izvaja Drugi. Takoj za “komičnimi” političnimi krokiji so na vrsti resne vsebine – prikaz migracij (cikel Pot), ki so na področju Balkana potekale v letih 2015-2018 in žalostnih obrazov beguncev, ujetih na mejnem prehodu Rigonce, kjer so čakali na informacije o azilu, ter prikaz naslovnic časopisov kot so Dnevnik, Večer, Delo (ciklus Prikaz, 2016), ki so namesto pomembnih dnevnih novic postregli s promocijskimi oglasi. Pri tem se nehote vprašamo, kdo je tisti Drugi, ki nam diktira, kako naj gledamo in razmišljamo, kaj naj kupujemo – je to impozanten stric, dementen starček ali le pritlikavi iluzionist, ki vleče vrvice marionet v zgodbi Čarovnik iz Oza?

O tipih praznin – o praznini ugašanja tovarn, (post)covidni praznini in praznini potrošniške družbe

Da, fotografije Boruta Krajnca so zastavljene tako, da moramo kot obiskovalci galerije ob njih aktivno in kritično razmišljati, da jih postavimo v določene koncepte in sheme našega miselnega aparata, ki se je razvil tekom izobraževanja in analize obšolskih vsebin, ki nam jih servira vsakdanje življenje. Na koncu pridemo do ugotovitve, da nič na tem svetu ni stvar naključja in svobodne volje, temveč je vse rezultat določenih zgodovinskih ideoloških tokov, ki se neprestano odvijajo v zakulisju in ki nas potiskajo enkrat v eno smer, drugič v drugo. Mi pa lovimo ravnovesje kot kak vrvohodec, kateremu vsak korak predstavlja potencialni korak v brezno neznanega, kjer razlika med življenjem in smrtjo predstavlja že en napačen centimeter, ki ga lahko kroji napačen privid ali čustveno obarvana misel.

Prazna hala Livarne Maribor

Vprašanje, s katerim pa se ob ogledu razstave Preobrat najbolj pogosto srečujemo, pa ni, kakšno osebno ali družbeno preobrazbo nam je prinesla tranzicija ob menjavi socialističnega in kapitalističnega sistema, temveč, ali obstaja praznina vseh praznin, torej nekaj v smislu Nietzschejevega brezna, v katerem se zagledamo v zrcalni podobi in obnemimo? V njem zagledamo strah pred dokončnim porušenjem sistema in obenem željo, ki je želja po uničenju sebe kot razvajenega potrošnika, ki potrebuje nenehno dotok novih informacij in dobrin, da lahko obstaja? Ki potrebuje motriti podobe nekoga, ki mu gre v življenju še slabše (npr. begunce ali migrante, odpuščene delavce itd.), da bi se sam lahko počutil bolje? Ali nam praznina vseh praznin ne razgalja nihilizma 21. stoletja v vsej prvinski obliki? In ko se vprašamo, kaj v bistvu začutimo ob podobi praznih proizvodnih hal, pisarn, trgovin, lokalov, ob praznih pogledih ljudi, ki stopajo skozi naše ozemlje, dobimo vedno isti odgovor – začutimo, kakšno praznino mi sami nosimo v sebi. Praznino, ki je nič več ne more zapolniti in ki je sestavljena iz praznih označevalcev, praznih form, ki imajo namen zgolj lastno ponovitev, izpraznjeno vsake funkcije in smisla. To pa je tudi primarna narava kapitalizma, ki ubija subjekt, še preden ga znotraj lastnega sistema sploh vzpostavi; to je njegova samodestruktivna nrav, ki poganja vse okrog sebe, znotraj sebe pa kot rakavo tkivo gnije in razpada. Če zaključimo – kakšna je razlika med pogledom na fotografijo slovenske osamosvojitve na začetku razstave in v pomanjšani različici na koncu? V tem, da na nezavednem (in tudi zavestnem) nivoju dojamemo, da je vsak preobrat v svojem temelju le navidezen, vsaka preobrazba zgolj politična ali marketinška travestija … Da dojamemo razsežnosti tega ubijalskega mehanizma, ki je obenem ekonomske in politične narave in ki se napaja na našem libidinalnem psihološkem ustroju, ki ga poganja lastni manko. Ali z drugimi besedami – razstavo lahko dojamemo na več nivojih prav zato, ker nas kot subjekte povezuje praznina vseh praznin in vprašanja, na katera ni enoznačnih odgovorov.

Prazna Ljubljana