Avtorica: Miša Gams
Dokumentarni film Sarajevo safari, ki je od oktobra na pohodu po kinematografih po Sloveniji, je sprožil veliko vprašanj o tem, kaj se je med leti 1992 in 1995 pravzaprav dogajalo na področju Bosne in Hercegovine. Režiser Miran Zupanič, ki je bil na začetku vojne v Bosni, kjer je posnel veliko dokumentarnega gradiva o obstreljevanju Sarajeva, Mostarja in nekaterih drugih mest, je takrat skupaj s producentom Francijem Zajcem posnel pretresljiv dokumentarec z naslovom Oči Bosne, slednji pa je tudi zaslužen za to, da je raziskal ozadje zgodbe za film Sarajevo safari in vzpodbudil priče, da so nastopile v filmu, ki že poraja ugibanja o tem, kdo vse je bil vpleten v organizacijo lova na človeške trofeje. Film se bolj kot s tem vprašanjem ukvarja s prikazom razmišljanja treh žrtev – Faruka Šabanovića, ki ga je en samcati strel s strani ostroselca prikoval na invalidski voziček ter Stane in Samirja Čisića, ki sta zaradi ostrostrelca izgubila enoletno hčerko.
Glede na to, da so ta kratki, a usodni trenutek preigravali v glavi že neštetokrat ter se potem še vrsto let spopadali s svojo izgubo, nas ne čudi, da niso posebej izrazili želje, da bi kdaj prišli do dna uganki, kdo je pritisnil na sprožilec in zakaj je na tak brutalen način posegel v njihova življenja, ne glede na to ali je šlo pri tem za plačanega ostrostrelca ali strelca, ki je sam plačal, da je na lastni koži preizkusil kako se počuti morilec. Medtem ko se Stana Čisić že trideset let sprašuje, zakaj neki ni ustrelil nje, namesto enoletne hčerke, se Faruk Šabanović spusti v analizo svojih čustev, ki so ga prevevala tistega usodnega dne – vse od opisa lepote, ki jo je doživel ob sončnem zahodu pa do trenutka, ki ga je paraliziral do smrti. Kljub temu, da je izgubil dih, se je namreč zavedal, da bo ostal živ z namenom, da o tej ekstatični lepoti, ki jo je doživljal “na robu” med življenjem in smrtjo, poroča ljudem in se na ta način bori proti grozotam, ki jim ni bilo videti konca. Ko opisuje “safari ostrostrelce”, omenja, da jih poganja neka “jeziva, strašna, tajna, skrivena, opasna, precizna, žestoka vatra”, pri tem pa ostaja njegov glas povsem miren, obraz pa mu preveva nekakšna blažena, spokojna milina. Gledalec dobi občutek kot da ga je ta dogodek naučil skromnosti in hvaležnosti, ki jo čuti za vsak “podarjeni” trenutek, ki mu je ostal na tem svetu. V filmu izrazi prepričanje, da ti bogati lovci na trofeje niso ubijali iz sovraštva ali maščevanja, temveč iz nadutosti in brezbrižnosti do vsega živega, zato se ne bi čudil, če bi kdaj prišlo na plano, da se tovrstni plenilski “turizem” odvija tudi na drugih vojnih žariščih, saj jim vsesplošni kaos omogoča, da ostanejo nevidni, neizsledljivi in zatorej tudi nekaznovani.
Podobnega mnenja je tudi Edin Subašić, obveščevalni oficir armade BiH, ki je v filmu spregovoril o izpovedi ujetega srbskega vojaka, ki je poročal o tem, kako je na avtobusu, ki je peljal iz Beograda na Pale, kjer je potekala ostrostrelska linija nad Sarajevom (le-to so vzdrževali vojaki Radovana Karađića), spoznal italijansko govoreče ostrostrelce, ki so mu zaupali, da so plačali za to, da so streljali na izbrane tarče. Ko se je Subašić s tem poročilom obrnil na italijansko obveščevalno službo, ki je bila v tem času prisotna v Sarajevu, je ugotovil, da so bili nad tem v resnici presenečeni, čez nekaj časa pa so mu zagotovili, da so zadevo “nevtralizirali” in da se podobni “izgredi” ne bodo več dogajali. Na tej točki si gledalec zaželi, da bi izvedel kaj več o tem, kako je ta “nevtralizacija” v praksi potekala in kaj sploh ta beseda pomeni tako v vojaškem žargonu kot na ravni mednarodne in lokalne politike. Da gre za t. i. “vikend strelce” različnih narodnosti, ki so prihajali v glavnem z letalom preko Trsta do Beograda, nato pa bodisi s helikopterji bodisi z avtobusi do vzhodnega Sarajeva, je potrdil tudi anonimni Slovenec (na platnu ga vidimo kot zatemnjeno silhueto, a slišimo njegov glas), ki je v tem času delal za ameriško obveščevalno službo. S pomočjo novinarske akreditacije se mu je uspelo prebiti do prve ostrostrelske linije na Grbavici, kjer je imel priliko elitne “safari strelce” spoznati v živo. Govori o Kanadčanih, Američanih in Rusih, ki so že po stilu oblačenja razodevali, da prihajajo iz premožnejšega sloja, omenja pa tudi, da je slišal, da naj bi se strelskega safari turizma posluževali tudi Slovenci, kar ga sploh ne čudi. Kar nas pri njegovi izpovedi najbolj preseneti, je to, da je bila vsa ostrostrelska operacija izpeljana veliko bolj planirano kot je to izgledalo na prvi pogled. Na ostrostrelskem mestu je bil – tako se zdi – vedno nekdo, ki je pokazal na tarčo in določil njeno “finančno vrednost”, medtem ko je ostrostrelec ob primernem plačilu dejansko izvedel smrtonosni strel – najsi je šlo za otroka (ta je bil največ vreden), njegovega starša, starostnika itd. V nekem trenutku so mu celo ponudili brezplačno doživetje te izkušnje, kar je zavrnil, saj si ni želel “prestopiti meje, od koder ni več vrnitve”.
O tem, da so ostrostrelci, takšni in drugačni, točno vedeli kam morajo meriti, priča tudi Miroslav Jančić, veleposlanik v Gani ter diplomat BiH srbskih in hrvaških korenin, ki se mu je uspelo (tudi s pomočjo ponarejene novinarske izkaznice) dvakrat prebiti v oblegano Sarajevo in iz njega. V svojih dveh knjigah z naslovom Glasnik pekla I (Umreti s Sarajevom) in Glasnik pekla II (Umreti brez Sarajeva) med drugim opisuje strategijo obstreljevanja Sarajeva – po vsaki pomembnejši politični prelomnici (ključni sestanek, podpis ali odklonitev sporazuma) je Karađićeva vojska ciljala na točno določen del zgradbe ali celo v smeri določenega stanovanja, za katerega se je vedelo, da v njem živi dotična oseba. Čeprav v pričujočih knjigah izrecno ne piše o pojavu bogatih “safari ostrostrelcev”, pa jih omeni v razgovoru s pesnikom Josipom Ostijem, ki o dogodku poroča v knjigi Duhovi hiše Heinricha Bölla. Ta v eni izmed kratkih zgodb zapiše, kako mu je Jančić poročal o mladih strelcih, ki so se iz Beograda med vojno z letalom odpravljali na strelsko tekmovanje na Poljsko in se pri tem na glas sklicevali na svoje ostrostrelske izkušnje, ki so jih pridobili v Sarajevu.
Režiserju je že skoraj uspelo dobiti anonimne izjave s strani dveh upravljalcev helikopterja, ki sta sicer znanca slovenskega pričevalca, vendar sta se v zadnjem trenutku premislila. Nedvomno bi preveč tvegala, obenem pa bi svojo družino in prijatelje lahko izpostavila nevarnosti. Prav tako so se za molk odločili srbski vojaki, ki bi lahko dodatno osvetlili razmere, v katerih so se znašli t. i. elitni ostrostrelci, za katere kar ne najdemo pravega poimenovanja, saj zdrav človeški um ne more doumeti poante njihovega bizarnega “hobija”. Težko namreč verjamemo, da so “mrtvo hladno” trenirali svoje strelske veščine. Mar ni mogoče, da bi bila v ozadju prisotna nekakšna strast, neke vrste perverzija, morda plenilski nagon po iztrebljenju bitja, ki nemočno teka pred tabo kot srna, ki zasluti pogled lovca? Kaj neki se mota po glavi človeku, ki ima orožje naperjeno proti otroku in brez kančka slabe vesti ustreli proti njemu? Z daljnogledom celo brezbrižno motri posledice svojega razdejanja – otrokovo krvavo truplo in objokanega starša, ki čepi ob njem. Kaj neki se dogaja v glavi človeka, ki bi ga lahko označili za morilskega mediatorja, da nonšalantno izbere tarčo in ji celo določi finančno vrednost? Mar uživa v vlogi boga, v nekakšni vlogi razsodnika, ki vsak dan znova izbere kdo si zasluži živeti in kdo ne? In četudi mu nemara to ne predstavlja užitka – kako lahko s prstom pokaže na otroka, ki se nič hudega sluteč igra pred blokom ali na starčka, ki čaka v vrsti za kruh?
Režiser Zupanič v svojih intervjujih vsakič znova omeni, da ga je k snemanju dokumentarca zvabilo razmišljanje o psiholoških vzrokih za t.i. vojni safari “turizem”, saj človek kar ne more verjeti, da so tam zunaj ljudje, ki v soljudeh vidijo zgolj tarčo oz. trofejo in da so za tovrstni lov celo pripravljeni plačati ogromne zneske. Vsakič znova ugotavlja, da morajo to biti ljudje različnih narodnosti, ki imajo poleg bogastva tudi izjemno družbeno moč in vpliv. Kako bi si lahko sicer en navaden človek z običajnim poklicem lahko sploh privoščil tako drag in logistično zahteven “hobi”? Edin Subašić ugotavlja, da bi to lahko bili ljudje, ki so vsega naveličani – denar so že investirali v razne delnice, nepremičnine, drage avte in barke ter uresničili vse bizarne hobije v življenju – ubijanje nedolžnih ljudi v okupiranem mestu, iz katerega ne morejo pobegniti, dejansko spominja na safari na prostem. Tovrstni lovci se nemara še kičijo s tem koliko zadetkov imajo in na koliko so ti ocenjeni. Ko človek malo bolj razmišlja v tej smeri, pride do zaključka, da človeštvo kot celota kljub tehnološkemu napredku ni naredilo koraka naprej, temveč velik korak nazaj k svojemu samoizničenju. Človeštvo kot tako je v etičnem smislu pogrnilo na vsej črti. Na to je pokazala že vojna v nekdanji Jugoslaviji, ki je na koncu 20. stoletja razkrila številna množična grobišča, koncentracijska taborišča in zgodbe posameznih ljudi, ki so bili priče nezaslišanim grozodejstvom. Pričujoči film sem si ogledala dvakrat – v manjšem kinematografu in v Islamskem kulturnem centru v Ljubljani, kjer je projekcija potekala na dan državnosti Bosne in Hercegovine, zato je bilo v prostoru moč občutiti še posebno žalost in težo – tako gosto, da bi jo lahko rezal. Tudi pisatelj Goran Vojnović, ki je po filmu vodil intervju z režiserjem, ni ostal ravnodušen. Le s težavo je zadrževal solze, ki so po omembi spominov na povojni obisk tete v Sarajevu izbruhnile na plano, zdelo se je kot da se bori z nečim, kar je za njega prehudo. Po nekaj trenutkih tišine, za katero se je zdelo kot da traja ure, je končno le izrekel vprašanje: “Hočete reči, da poleg vsega tega zla, ki smo ga s težavo prebavili v času vojne na Balkanu, obstaja še veliko večje zlo, ki je nepojmljivih razsežnosti?
In dejansko – kako sploh ubesediti in kam umestiti to zlo, če ga že ne moremo osmisliti? Je to tisto brezno, o katerem je govoril filozof Friedrich Nietzsche, ki so mu blodnje sifilisa pravzaprav odprle oči, da je intuitivno uzrl naravo stvarnosti? “Če boš dolgo časa strmel v brezno, bo brezno pogledalo vate,” je ob neki priliki dejal. Nietzschejevo brezno še najbolj spominja na psihodinamično strukturo, ki jo je zasnoval francoski psihoanalitik Jacques Lacan in ki ga umešča v brezno Realnega, za katerega je dejal, da je sestavljeno iz nočnih mor in travm najhujše vrste, okrog njega pa se nahajajo simboli Imaginarnega. Morda se zlo najhujše vrste skriva v jedru njegovega jedra? Bolj kot sama umestitev zla se zdi pomembno vprašanje: Ga lahko prepoznamo v vsakem izmed nas? Ga začutimo v samemu sebi? Najlažje je namreč reči, da ga lahko ozavestijo in izživijo le tisti najbolj bogati in vplivni, ki jim nič človeškega ni več sveto in ki nizajo perverzije in bizarna doživetja kot kake bisere na ogrlici. Kaj pa, če gre za najbolj temeljno in prvinsko realnost, ki se nahaja že v samem zametku človeštva? Nasilje apokaliptičnih razsežnosti, ubijanje staršev, bratov in zaveznikov (kaj šele anonimnih ljudi) je opisano že v Bibliji, zgodovina pa beleži tako obsežne genocide in unikatna grozodejstva, da si niti misliti ne moremo …
Film je na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru prejel nagrado z obrazložitvijo žirije: “film z zlobo, ki je ne boste pozabili. Čutili boste izgubo ljudi in sovražili boste, da so lahko ljudje tako okrutni. Če smo pozabili, kako nora je lahko vojna – ta film nas bo na to vedno opominjal.” Film sta še pred ogledom obsodila predsednica Republike Srbske Željka Cvijanović in župan vzhodnega Sarajeva, češ da gre za napad na srbstvo in izkrivljanje resnice, medtem ko je županja Sarajeva Benjamina Karić po ogledu filma, ki je bil na začetku septembra predvajan v okviru Al Jazeera Balkans Documentary Film festival, vložila kazensko prijavo zoper neznanega storilca. Film je bil namreč predvajan v času predvolilnih soočenj ter je tako le še podžgal stare politične razprtije, ki se vlečejo še iz časov pred vojno. Vendar pa Zupanič na vsakem intervjuju izrecno povdari, da njegov namen ni bil pokazati s prstom na določen narod niti iskati krivce, ki so sodelovali v vojnem safari turizmu, temveč politično neobremenjeno predstaviti zlasti vidik žrtev, da si gledalci sami ustvarijo mnenje o dogajanju med vojno in po njej. Ni naključje, da je najprej diplomiral na Pravni fakulteti in se šele naknadno vpisal na študij režije, saj ga je prav soočenje s krivicami, ki jih doživlja “mali človek”, pritegnilo k snemanju filmov. Prav v svojih dokumentarnih filmih je lahko v polni meri razvil svoj potencial: poleg filma Oči Bosne (1993), za katerega so značilni dolgi kadri, v katerih beleži vsakdanje življenje Sarajevčanov sredi vojne, sta znana tudi filma Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine (2004) in Otroci s Petrička (2007), v katerem prikazuje usodo otrok, ki so jih leta 1945 ločili od staršev in jih iz taborišča Teharje premestili v mladinsko taborišče Petriček. Lahko bi rekli, da se je potreba po odkrivanju resnice združila s potrebo po pripovedovanju zgodb iz bližnje zgodovine, kar je botrovalo k temu, da se je iz ljubiteljskega režiserja prelevil v poklicnega režiserja, ki se z enakim žarom loteva tako dela na scenariju kot snemanja. V enem intervjuju je izjavil, da ima to srečo, da si lahko sam izbira projekte, v katerih sicer ne bi mogel sodelovati, če ga ne bi na nek čustven način nagovorili. Projekt Sarajevo safari ga je nagovoril prav zato, ker se na eni strani ni mogel načuditi človeški zlobi, nasilju in perverziji, na drugi pa občutkom lepote, solidarnosti in nadčloveškim naporom po preživetju, ki so navdihovale priče v filmu.
Tudi novi mufti Nevzet Porić, ki je 24. novembra v Islamskem kulturnem centru nagovoril pričujoče gledalce filma, je pozival k sožitju med različnimi verstvi in narodi, za katerega se moramo truditi vsak dan znova. Njegov govor se je zaključil s prošnjo obiskovalcem, naj si z baklavo posladkajo dan državnosti BiH, kar spominja na pričevanje Faruka Šabanovića, ki je za opazovanje sončnega zahoda tistega usodnega dne zastavil svoje življenje ter dal gledalcem vedeti, da lahko en sam trenutek užitja božanske lepote odtehta vse grozote tega sveta.