MIGRANTI NA PREDPRAŽNIKU EVROPSKIH VREDNOT

13. festival migrantskega filma

Razgovor s Cristianom Natolijem

Piše: Miša Gams
Slovenska filantropija je ob dnevu beguncev, ki ga zaznamujemo 20. junija, že trinajstič  zapored organizirala Festival migrantskega filma, katerega osrednji del je potekal v ljubljanskih Kinoteki in Kinodvoru (spremljevalni del tudi v prostorih AGRFT, Slovenske filantropije in Pritličja), posamične projekcije in debate o migrantski problematiki pa so se vse do julija odvijale tudi v Črnomlju, Metliki, Murski Soboti, Ptuju, Žalcu, Mariboru, Ljutomeru, Kopru in Logatcu. Letošnji festival, na katerem je v živo gostovalo kar 14 filmskih ustvarjalcev, je postregel s 23 filmi iz enajstih držav, ki so bili razdeljeni na šest sklopov: Prezrti, Nasilne meje, Skozi prizmo evropskega rasizma, Rožavska filmska komuna, Ženske na poti in Čez mejo. Kot posebnost festivala velja omeniti tudi filmsko kritiško delavnico, ki je potekala pod mentorstvom kritičarke Petre Meterc in na kateri so udeleženci analizirali Obzornike Nike Autor in film Chrisa Markerja Prime time v zbirnih centrih (1993) ter podoživetje begunskih izkušenj v filmih Oblaki nad Sidro in Razseljeni, kjer je projekcija potekala s pomočjo očal VR.

Na festivalski otvoritvi, ki je stekla  20. junija v prostorih Kinodvora, je predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos v uvodnem nagovoru opozorila na revščino in socialno degradacijo beguncev, ki se tudi po prebegu v bogate države Zahoda soočajo s številnimi težavami in stigmo. Ne glede na to ali bežijo pred vojno ali pred revščino, je njihov položaj v vseh ozirih negotov, saj so zapustili  znano družinsko zaledje in se podali  na pot, ki je za njih lahko usodna. Dokumentarni filmi, ki se osredotočajo na njihove vsakdanje težave in podvige bodisi znotraj matičnih držav bodisi znotraj držav, v katere se zatečejo, imajo poleg estetske komponente tako tudi socialnoaktivistično noto: “Zato o Festivalu migrantskega filma lahko rečemo, da ima poleg umetniške vrednosti za migrante in prebivalce dežel, v katere prihajajo, pomemben značaj in vrednost socialnega aktivizma – informiranja, osveščanja, prebujanja naše vesti in vplivanja na naše vedenje ob migrantih. Duševnozdravstveni strokovnjaki pišemo članke in knjige o potravmatski stresni motnji, izgubah, tesnobi, depresiji ljudi, ki morajo zapustiti svoje domove, se podajo na beg zaradi strahu za svoje življenje in za življenje svojih bližnjih ali se selijo v druge dežele, da bi živeli človeka dostojno življenje. Toda naše pisanje veliko manj pove o človeških stiskah in trpljenju beguncev in drugih migrantov, kot lahko izvemo, začutimo, kadar gledamo film. Predvsem pa se strokovnjaki omejujemo na psihiatrični del zgodbe in le malo prikazujemo posledice, ki jih imajo preganjanje, beda, nespoštovanje osnovnih človekovih pravic za videnje sveta, vero v človeštvo in človečnost. Lahko bi rekli, da gre za prizadetosti, izgube metafizične narave, ki načenjajo moči in zmogljivosti posameznika, da obvladuje gorje, ki ga je doletelo, in njegovo psihično odpornost. Filmi so tisti, ki prikazujejo celoto človeka migranta in njegovih odnosov z okoljem. Usoda, varnost, dobrobit migrantov so odvisni od pravnih in administrativnih določil države, v katero so se zatekli. In ta določila so pogosto kruta. Toda odvisni so tudi od civilne družbe v teh državah.”

Iz oči v oči s  tujci v goriški Džungli

Slovenska filantropija je za otvoritveni film festivala izbrala film Džungla režiserja Cristiana Natolija. Ta je  po projekciji pojasnil okoliščine nastanka filma in ponudil še dodaten vpogled v vsakdanje življenje migrantov v italijanski Gorici, torej tik ob slovenski zahodni meji. S pomočjo prijateljice, gledališke režiserke Elise Menon, je ustvaril čudovite portrete migrantov, ki so skozi proces nastajanja gledališke predstave spoznavali same sebe in okolje, v katerem živijo. Film sledi njihovemu preživljanju prostega časa na rečnem bregu  v Gorici na obsežnem gozdnatem območju,  ki mu domačini zaradi neprehodnosti pravijo Džungla, ter njihovemu postopnemu seznanjanju z osnovnimi gledališkimi tehnikami, ki vključujejo osveščanje telesa in dotika. Iz dneva v dan se ti ljudje, ki jih zahodni svet postavlja na družbeno obrobje, trudijo premagati  svoje tradicionalne kulturne in verske zadržke, ter stopiti na novo pot spoznavanja lastnega in tujega (ženskega) telesa. Največji izziv jim predstavlja izpoved lastne življenjske zgodbe pred gledališkim občinstvom, za katerega se ne ve, s kakšnimi predsodki in pomisleki se tudi samo sooča. Menonova  jih namreč poudarjeno opozarja, da sta resnici vedno dve – resnica tistega, ki prihaja v državo, ki je ne pozna in ki se spopada z občutki lakote, revščine in strahu ter resnica tistih, ki opazujejo njihov prihod in se pri tem počutijo ogrožene. Trk različnih kultur, vrednostnih sistemov in pričakovanj iima vsakokrat tektonske razsežnosti in pušča rane tako pri enih kot pri drugih, vendar se ga da s pomočjo gledališča, iskrenosti in katarze učinkovito preseči. Film nudi gledalcu veliko mero  estetskega ugodja kot tudi vere v družbeno opolnomočenje skozi fizični teater in preigravanje različnih družbenih vlog. Režiser je  na vprašanja občinstva tudi  pojasnil, da so vsi nastopajočiv filmu oz. predstavi po  obdobju epidemije covida uspeli v Gorici dobiti službe, najbolj nomadski med njimi pa se je celo odpravil raziskovat države severne in zahodne Evrope. Film je bil dan kasneje na ogled tudi v mariborskem interdisciplinarnem laboratoriju GT22. 

V znamenju filmov rožavske filmske komune

Diyar Hesso

Drugi dan festivala migrantskega filma si je občinstvo v Kinoteki lahko ogledalo dva filma rožavske filmske komune – to je kolektiva sirskih filmarjev, ki se od leta 2015 naprej poleg snemanja filmov posveča izobraževanju in političnemu aktivizmu.  S pomočjo digitalne platform Zoom smo imeli priliko spoznati soustanovitelja njihovega projekta Diyarja Hessa, ki je ponudil vpogled v trenutne razmere v Rožavi, kjer domačine vsak dan preletavajo turški droni, ter  ozadje nastanka obeh predvajanih filmov. Prvi z naslovom Heza (Moč) je pretresljiv dokumentarec o Jazidinji Hezi, ki so jo leta 2014 zasužnjili pripadniki ISIS, kasneje pa ji je uspelo pobegniti in celo ustanoviti svojo vojsko, s pomočjo katere je pomagala poraziti najnevarnejšo džihadistično teroristično organizacijo na svetu. V dokumentarcu spremljamo njeno vrnitev v porušeno mesto Raka, kjer obuja spomine na svoje ujetništvo, iz katerega se ji je tudi zavoljo številnih poskusov samomora in ob spletu drugih okoliščin nazadnje vendarle uspelo rešiti. Gre za izjemno pronicljiv portret ženske, ki je zbrala pogum, da se je soočila s svojimi mučitelji in posiljevalci, ki so se sprva izdajali za njene odrešenike, po zlorabi pa jo prodali drugim krvnikom.  Za svoje  preživetje se  mora v največji meri zahvaliti temu, , da se ni nikoli zatekla v žalost in samopomilovanje, temveč je svoj boj gradila na jezi in želji po maščevanju. 37-letna režiserka Derya Deniz je o filmu zapisala: »3. avgusta 2012 smo doživeli to, kar smo dotlej poznali le iz pripovedovanja starih staršev. Islamska država je pred očmi vsega sveta pobijala Jazide, pripadnike najstarejše etnično-verske skupnosti Kurdov zaradi njihovega verovanja, jih zasužnjevala in prodajala kot sužnje. A nekaj pa je bilo zdaj drugače: hčere in sinovi jazidskega ljudstva so vzpostavili samoobrambne mehanizme. Ob obisku v Sindžarju me je najbolj presenetlilo to, da so se zdaj Jazidinje branile, kakor da so podobe  žensk, ki jih prodajajo za sužnje, postale stvar preteklosti. To je zgodba, ki jo je vredno povedati.«

V filmu Sezona robid, ki je nastal lansko leto v koprodukciji ustvarjalcev iz Kurdistana, Iraka, Francije in Sirije, pa se glavni junak Servan po študiju vrne v požgano domačo vas  in  se pridruži kurdskemu uporu. Med skrivanjem v gozdu mu prebivalci kurdskih vasi pomagajo prebroditi številne težave in ovire. 40-letni režiser Hasim Aydemir,  tudi sam preganjan kot politični zapornik, je v film vnesel veliko svojih vizij in izkušenj – med drugim pa  je bil tudi sodelavec Cinema Academy of Middle East in kolumnist pri kurdskem časopisu, ki je bil pogosta tarča turške cenzure.

Od sodobnih srednjeameriških karavan do spominov na begunsko krizo v nekdanji  Jugoslaviji

Srečanje s slovenskim režiserjem Jakoobom Kresetom

Slovenska filantropija je poseben filmski sklop posvetila ženskam, ki zaradi nevzdržnih družinskih okoliščin in pomanjkanja služb v domovini iščejo možnost zaslužka v državah razvitega  sveta. Ideja za film Kar ostane na poti slovenskega režiserja Jakoba Kreseta, ki je mladost preživel v nenehnem migriranju med Nemčijo in Jugoslavijo ter brazilskega režiserja Danila de Carme, se je porodila med spremljanjem ene izmed številnih karavan, ki so se na začetku 21. stoletja podajale na pot Honduras – Gvatemala – Mehika – Združene države Amerike. Potujoče karavane, pogosto tudi več kilometrske, so bile za številne prebivalce najsiromašnejših držav Južne in Srednje Amerike edina možnost, da zapustijo nasilno okolje in se v razmeroma varnem spremstvu številnih sotrpinov odpravijo na sever iskat boljše pogoje za življenje. V filmu sledimo življenjski zgodbi 29-letne Lilian, ki se s štirimi otroci poda na naporno pot od Gvatemale do Združenih držav Amerike,  upajoč  da jih bo Lilianin novi partner sprejel z odprtimi rokami. Kamera beleži njihovo mukotrpno pešačenje, štopanje in nenehno prosjačenje za prevoz, pri tem pa zna ujeti  tudi prizore otroške igre in pristnega veselja, ko se jim posreči kaj nepričakovanega. Po projekciji je občinstvo lahko prisluhnilo režiserju Jakobu Kresetu in nemški producentki Anniki Mayer, ki sta opisala bitko za pridobivanje sredstev za film. Ta  je nastal v nemško-  brazilsko-  mehiški koprodukciji – a od omenjenih držav ga je finančno podprla le Brazilija.

Za spomin na val beguncev sredi devetdesetih let 20. stoletja je poskrbel francoski kratki film Prime time v zbirnih centrih režiserja Chrisa Markerja, ki nam nudi vpogled v ustvarjalnost bosanskih beguncev, ki so bili leta 1993 nastanjeni v begunskem centru Roška, kjer so si uredili televizijski studio in vsak dan snemali svoje lastne novice. V filmu sledimo intervjujem z begunci, ki sestavljajo že obstoječe posnetke iz novic CNN-a, Sky News-a in drugih satelitskih televizij in jih kot nekakšne video kolaže sestavljajo v prispevke, ki prikazujejo njihovo  “medijsko realnost”  oz. nudijo nekako ironično refleksijo njihovega vsakdana glede na siceršnje medijsko poročanje. Tovrstna dejavnost vsekakor  predstavlja svojevrstno politično in moralno kritiko umetelnega  konstruiranja realnosti, ki jo ustvarjajo  svetovni mediji in kritiko  potiskanja teh problemov  v predalček pasivnega begunstva, ki je obsojeno zgolj na umikanje in pristajanje na vsiljene  politične pogoje. Z umetniško nadgradnjo reciklaže obstoječih posnetkov si begunci učinkovito povrnejo aktivistično držo in svoje dostojanstvo. Kratkemu filmu je sledil pogovor na temo odnosa do beguncev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in odnosa, ki ga imamo do beguncev  dandanes. Imajo Slovenci do Ukrajincev, ki prihajajo iz vojnih razmer v vzhodni Evropi,  kaj drugačen odnos kot so ga imeli pred štiridesetimi leti do beguncev iz Bosne in Hercegovine?

Marsikatero vprašanje na temo odnosa Slovencev do vojnih beguncev in ekonomskih migrantov se nam je zastavilo tudi ob ogledu treh letošnjih Obzornikov Nike Autor, v katerih je avtorica izpostavila konkretne zgodbe prebežnikov z bližnjega Vzhoda, za katere so slovenski gozdovi začasna postojanka na poti proti Zahodu. Tako se režiserka v kratkem dokumentarcu z naslovom Preko vode do svobode posveti portretu Zieda Abdellaouija, ki je prehodil  4517 kilometrov in doživel 26 nezakonitih vračanj na prejšnjo lokacijo, zdaj pa brez dokumentov prebiva v Avstriji. V dokumentarcu z naslovom Tukaj imam sliko Autorjeva spremlja življenja prebežnikov v gozdovih ob mejah Evropske unije, medtem ko se v kratkem esejističnem filmu Rdeči gozdovi posveča razmisleku o gozdu kot simbolu  političnega prostora, ograjenega z rezilno žico, naperjeno proti vsem, ki si želijo prebiti do koščka obljubljene Evrope. S tematiko žičnatih ograj pa se ukvarja tudi belgijsko-norveško-hrvaško-slovenska koprodukcija z naslovom Žica slovenske režiserke Tine K. Gudac. V njem  se seznanimo z občutji ljudi, ki živijo ob slovensko-hrvaški meji in se vsak dan soočajo z najrazličnejšimi omejitvami. Na drugi strani so predstavljena stališča t. i. varuhov meje in borcev za človekove pravice, ki stojijo vsak na svojem bregu prepričanj. Dokumentarec so predvajali na AGRFT teden dni pred uradnim delom festivala,

Zaključek ljubljanskega dela festivala migrantskega filma z Nasim in Robertom Sokom

Festival je osvetlil tudi razmere v največjem begunskem taborišču v Evropi – Moiri, ki je predlani pogorelo skoraj do tal, v obnovljeno  različico, ki je nastala,  pa novinarji nimajo več vstopa. Režiserja Ole Jacobs in Arne Büttner sta se v tem begunskem centru na grškem otoku Lezbos znašla ob istem času kot protagonistka filma Nasim, ki je z dvema sinovoma, možem in bližnjimi sorodniki prišla iz Afganistana. Film prikazuje,  kako poteka vsakdanje življenje v taborišču, ki so ga zajeli preventivni ukrepi pred korono, kako se prebežniki pripravljajo na zaslišanja glede pridobivanja azila, kako skupaj z Nasim improvizirajo šolo ter kako se spopadajo z izrednimi okoliščinami, kakršna je obsežen požar. Projekciji je sledil pogovor z mladima režiserjema, ki sta opozorila na paradoksalni položaj Moire v evropski družbi – zaradi nehumanih razmer in večletnega čakanja na obravnavo prošenj za azil, je bil ta begunski “zapor” trn v peti tako skrajnim levim kot  desnim političnim strankam in neofašistom v Grčiji, grški vladi in tudi mednarodnim organizacijam za zaščito beguncev. Njegov obstoj so zahtevali (in financirali) le birokrati v Bruslju, ki pa so se za nevzdržne razmere v centru začeli zanimati šele po požaru, v katerem je umrl tudi otrok. Takrat so po hitrem postopku dodelili azil za Nemčijo par družinam, ki so “pravilno” odgovorile na vprašanja glede družinskih odnosov, zdravja in verskih prepričanj. Med njimi je bila tudi Nasim z možem in sinovoma, medtem ko so njeni sestri azil zavrnili. Ob tem se nam nehote postavi vprašanje, kako lahko trdnjava Evropske unije zgradi tako visoke zidove za zaščito svojih vrednot in evropskega načina življenja,  obenem pa zagovarja socialno, pravno in etično držo do vseh, ki prihajajo iz drugih kultur in celin in  kako da ne prepozna v tem ravnanju skrajne dvoličnosti in hinavščine?

Robert Soko: dolga pot  sijajnega DJ iz Bosne do Berlina

Festival migrantskega filma se je  23. junija  končal v Kinodvoru z dokumentarcem Hir vi muv hir vi gruv režiserja Sergeja Kresa o DJ-u (didžeju) Robertu Soku, ki je kot najstnik pobegnil pred vojno v Jugoslaviji in postal taksist v Berlinu. Tam se je pozneje uveljavil kot inovativni didžej, ki z mešanico zahodne glasbe in balkanskih ritmov vnaša nov duh na evropsko klubsko sceno. V filmu lahko vidimo  odlomke iz starih jugoslovanskih filmov, ki vlečejo vzporednice z izseki iz takratnega življenja Roberta Soka in njegovim  sodelovanjem z migranti, ki so se v Berlin zatekli iz vseh koncev sveta in ki na odre nemških klubov vnašajo glasbeno izročilo iz svojih domovin. Čeprav je DJ nastop Roberta Soka zaradi dežja žal odpadel, smo lahko najprej skozi film, nato pa še v živo prisluhnili njegovi zanimivi življenjski zgodbi. Sin Srbkinje in Hrvata iz Zenice, ki zadnja leta živi v Berlinu z muslimanko iz arabskega sveta, je že sam po sebi zanimiv lik, ki se v vsakdanjem življenju trudi ohraniti bošnjaški smisel za humor in posluh za inovativne glasbene zvoke iz vseh delov sveta.

Med filmi, ki jih je občinstvo lahko videlo v spremljevalnem delu festivala, velja omeniti še kratka igrana italijanska filma Free Town in Nurradin ter kratki francoski film Hortenzije pozimi o iranski begunki, ki pomaga   kiparki, ki se sooča z izgubo vida, ter kratka španska dokumentarca Conrado in Mladoletniki, ki nam približata občutja mladoletnikov ob prebegu v Evropo in izgonu iz Španije. Med celovečernima filmoma, ki sta se v Kinoteki in Kinodvoru odvrtela še pred uradnim začetkom festivala, pa velja omeniti še letošnji film Teritorij o boju ljudstva Uru-eu-wau-wau proti nezakonitim požigom in izsekavanju amazonskega pragozda, ter srbski igrani film Strahinja Banović, v katerem ganski in sirijski begunci nastopajo v sodobni predelavi zgodovinskih podvigov srbskih epskih junakov. 

Festival migrantskega filma je tako že trinajsto leto zapored postregel z zanimivimi tujimi gosti – nekateri med njimi so  predstavljali svoj film na festivalu na gostovanju prvič, drugim predstavlja tovrstno sodelovanje  način, da skupaj s filmom obidejo svet. Filmi so ne glede na svojo formo, dolžino in čas nastanka slovenskemu občinstvu približali medijsko marginalizirane teme, zato je treba pohvaliti odločitev Slovenske filantropije o distribuciji brezplačnih vstopnic, s katerimi so omogočili obisk Kinoteke in Kinodvora tudi migrantom in vsem tistim, ki si nakupa kart ne moremo privoščiti. Ne glede na to ali smo  na filmskem platnu spremljali zgodbe iz bližnjega območja nekdanje Jugoslavije, boj Kurdov za ohranitev svojega (kulturnega) prostora ali izpovedi afganistanskih, sirskih, palestinskih in afriških beguncev, ki morajo živeti  v sodobnih taboriščih na pragu Evrope (ali za njim), smo kot gledalci na festivalu dobili vtis, da bi se kljub zapletenim  političnim dejavnikom vseeno lahko tako na ravni Evropske unije kot na ravni posameznih držav dalo za rešitev težav, s katerimi se spopadajo imigranti, narediti veliko več, če bi za to le obstajala močna politična volja v Bruslju in socialni konsenz na ravni  posamičnih držav. Za razliko od denimo raznih  farmacevtskih združenj in megalomanskih trgovskih korporacij in multinacionalk begunci oz. imigranti nimajo v evropskem parlamentu svojih zastopnikov in lobistov, saj navadno  celo nimajo niti dovolj denarja, da bi prišli do svoje ciljne države. Dejstvo je, da je  Evropa ena od celin z največjim deležem starega prebivalstva in nizko stopnjo rodnosti, po drugi strani pa so vremenski ekstremi v njej manj izraziti kot so npr. v Aziji in Afriki. Nedvomno bo zato potrebno čim prej najti družbeni konsenz o tem, da se prebežnikom iz vojnih območij dodeli enake  ugodnosti kot ljudem, ki so prebegnili iz podnebno in ekonomsko degradiranih držav, ki so še nedavno nazaj bile kolonije držav zahodne Evrope. Čas je, da se pogleda v ogledalo evropske dvoličnosti ter razkrije in prizna vzroke in okoliščine za sedanji razmah evropskega rasizma.Ta rasizem namreč še dodatno otežuje nujno spoznanje, da v Evropi verjetno  nikoli ne bomo mogli poplačati odškodnine nekdanjim kolonijam ne v finančnem, kaj šele v psihičnem smislu, saj se rane, ki jih doživljajo begunci ob nenehnih zavrnitvah in poniževanjih (tako na mejah evropske trdnjave kot izza nje) zaradi načina, ki ga danes  izvaja evropska migracijska politika, ne morejo nikoli zaceliti in so v vseh pogledih prevelike …