Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tonja Jelen
Pesnik, esejist, dramatik, prevajalec in pisatelj Ivo Svetina velja za izjemnega literarnega umetnika. Njegovo brisanje meja med prozo in poezijo je, upoštevaje formo, družbeno kritiko in vpeljevanje vzhodne miselnosti v slovenski literarni prostor, mogoče najti tudi v romanu Malabar, ki je l. 2020 izšel pri Založbi Miš. Čeprav bi se mu dalo pripeti različne žanrske oznake, je na lanskoletnem 21. Mednarodnem Lirikonfestu v Velenju bil nagrajen s krilato želvo za najboljši potopisni roman, nominiran pa je bil tudi za enaintridesetega kresnika. Kvaliteti romana je tako po vsebinski kot jezikovni plati težko oporekati, zato bom v nadaljevanju izpostavila vidnejše literarne postopke oziroma presežke.
»’En sam krik, skoraj skovik, je še ušel iz vdovinih ust, že so ognjene kače ovile njeno telo, še ne truplo, da se je bela svila skrknila, kot bi bila živa, in za hip sem ugledal golo žensko telo, s katerim se je gostil ogenj … ‘, ki mu med branjem romana ne moremo ubežati. Živali, ki nastopajo kot inštrument, so prispodoba staranja in odtekanja časa. Gre za izjemno subtilnost, izraženo že v prejšnjih Svetinovih literarnih delih.« Foto: Tonja Jelen
Malabar prikazuje hkratno pot in potovanje lika vase ter onkraj sebe. Romaneskno delo nas z izredno spretno govorico, polno liričnosti, kot tudi z vsakdanjimi, nič kaj prizanesljivimi opazkami o svetu in njegovi zgodovini, privede k preizpraševanju družbe in posameznika. Gre predvsem za kritičen razmislek o posameznikovem prilaščanju in hlepenju po materialnih dobrinah, ki so zaradi človekove samozadostnosti, egocentrizma in antropocentrizma vedno bolj izropane. Ali niso torej rajskih dežel opustošila prav ta potovanja in raziskovanja? Ali se niso prav ti plenilski pohodi spremenili v kolonializem in pozneje v vedno bolj premočrtni turizem, ki ga podpira kapitalizem? Potopisni roman je tako antipod hvalnici osvajanja dežel in seveda prisvajanju surovin. Malabar je resen razmislek o divjem evropskem plenilcu, ki je pet stoletij nazaj, se pravi v zgodnjem 17. stoletju, ko se romaneskna zgodba odvija, pretresal takrat še neopustošeni Malabar. Roman je tako mogoče dojemati kot ozaveščanje o kolektivni in osebni krivdi za človekovo pustošenje okolja.
Brati se ga da tudi kot osebni dnevnik, saj so posamični deli oziroma poglavja do 119. dneva datirani in dodatno ločeni še z razdelki Nekega dne, Nekega drugega dne in Epilog. Vse tvori uvod, v katerem je pojasnjen navdih za pisanje: to je potopisno delo A Momentous Journey (Veliko popotovanje), ki ga je spisal portugalski raziskovalec Duarte Barbosa. Malabar je zato mogoče razumeti kot potopisni roman. Gre za doživljanje poti, med katero nas junak sooči s svojimi razmišljanji in vtisi. Posebej pomembno pri tem pa je, da se avtor ves čas poigrava z natančnimi vtisi najrazličnejših likov. Svetina nas seznani s fizičnim potovanjem, ki se preplete z duhovnim. To brisanje meja med stvarnim in fiktivnim dogajanjem je izpeljano prepričljivo: »En sam krik, skoraj skovik, je še ušel iz vdovinih ust, že so ognjene kače ovile njeno telo, še ne truplo, da se je bela svila skrknila, kot bi bila živa, in za hip sem ugledal golo žensko telo, s katerim se je gostil ogenj …« Prav tako pronicljivo je vživljanje v živali, kot je na primer slon, kar je pri vseprisotnem občutku odvečnosti ena najboljših upodobitev in razmislekov v romanu. Živali, ki nastopajo kot inštrument, so prispodoba staranja in odtekanja časa. Gre za izjemno subtilnost, izraženo že v prejšnjih Svetinovih literarnih delih.
»Malabar Iva Svetine nas popelje predvsem v protagonistov mentalni svet, v katerem se spoprijema z različnimi vprašanji o umetnosti, ustvarjanju, filozofiji, vse to pa se prepleta z življenjem in življenjskimi spoznanji. Gre za pot onkraj in znotraj vase. Razbrati je, da je življenje treba iskati, ga doživeti, izživeti in ga, nenazadnje, preživeti« … tu in tam pa proslaviti zmago na Mednarodnem Lirikonfestu Velenje (Svetina je drugi nagrajenec z leve). Foto: S. Š.
Ivo Svetina je ubesedil tudi intimno prebolevanje izgube, vnovično iskanje samega sebe in vživljanje v različne – tako resnične kot literarne – svetove in like. V delu je najti veliko literarnih referenc, ki jih pripovedovalec med potovanjem na jugozahodno indijsko obalo vključuje v svoje tehtne razmisleke. Malabar je literarni presežek predvsem zaradi brisanja ločnic, kar je pogosto uporabljen romaneskni postopek: »Bilo je smaragdno jezero, vodila si me v svoje sanje, da bi ga videl. Zate je bil to kraj miru, spokoja, pozabe.« Prav to spominjanje svoje ljubljene – nje, na začetku romana naslovljene »Njej«, je najbolj poetično in meji na glorifikacijo. Vrh estetike pa je vsekakor dovršeno vzdušje, ki se zlije z dogajanjem celotnega romana.
Roman Malabar je, kot rečeno, žanrsko izmuzljiv in večpomenski, jezikovno bogat in poln estetskih prvin. Popelje nas predvsem v protagonistov mentalni svet, kjer se spoprijema z različnimi vprašanji o umetnosti, ustvarjanju, filozofiji, vse to pa se prepleta z življenjem in življenjskimi spoznanji. Gre za pot znotraj in onkraj sebe. Razbrati je, da je življenje treba iskati, ga doživeti, izživeti in ga, nenazadnje, preživeti. Vse je lahko lepota, ki nekaterim prinaša izgubo. To mehko uvajanje v krutost je izpeljano prepričljivo in brez odvečnosti. Ko izgubi eden, namreč pridobi nekdo drug.
