
Aljoša Harlamov in Mladen Dolar na predstavitvi knjige
Piše: Miša Gams
6. december 2024
Pozna jesen je čas za knjižne sejme. Po poletnem zatišju navadno izide kopica novih knjig in ob splošnem povečanju zanimanja za kulturo je tudi obisk knjižnih sejmov bistveno višji. Zlasti v krajih, kjer ima knjiga dobro tradicijo in Slovenci imamo svojo deželo za natanko takšno. A zadeve niso rožnate, kar govorijo tudi ankete o bralnih navadah Slovencev, ki so se od nekdaj res kar “bralnega” ljudstva pred leti (prvo mesto po izdanih naslovih na prebivalca v Evropi, visoko mesto glede na delež ljudi, ki je v letu prebral vsaj 5 knjig . raziskava dr. Kocjana iz leta 1976) spustili na nivo evropskega povprečja- ali še malce nižje. Miša Gams je neusmiljeno objektivna v svojih primerjavah in sklepih, ki iz teh primerjav izjajajo, in vredno je prebrati njen sicer kar dolg prispevek.
***
Splošni podatki in subjektivni vtisi
O 65. Beograjskem knjižnem sejmu sem v navezavi z EPK Novi Sad pisala jeseni 2022, tokrat pa se lotevam analize 67. Beograjskega in 40. Slovenskega knjižnega sejma – slednji se je pred nekaj dnevi zaključil na Gospodarskem razstavišču. Najprej naj povem, da me je razveselilo dejstvo, da ljubljanski sejem ostaja brezplačen in da so Slovenske železnice že drugo leto zapored omogočile 75% popust pri nabavi kart, LPP pa brezplačen prevoz v času sejma. To je za razliko od Beograjskega knjižnega sejma, ki zadnja leta za nakup dnevne vstopnice računa sicer skromnih 300 din (2,70 eur), dobrodošla ugodnost, saj lahko obiskovalci kak evro več namenijo nakupu knjig. Po drugi strani pa je beograjski sejem knjig postregel z bolj ugodnimi znižanji in popusti – kar nekaj starejših knjig se je dalo dobiti za ceno enega ali dveh evrov, medtem ko je cena novih knjig v povprečju znašala med 10 in 15 evrov.

Beograjski sejem – antikvariat
Bolj zaskrbljujoče se zdi, da so slovenski založniki, uredniki in kupci knjig precej bolj kot na vzhodni trg vezani na zahodni knjižni trg, katerega vodilno vlogo zavzema Frankfurtski knjižni sejem, ki poteka nekaj dni pred Beograjskim knjižnim sejmom, oba pa potekata vsako leto v oktobru. Treba je vendarle povedati, da velja zadnji za največji knjižni sejem v JV Evropi oz. na Balkanu in je letos dosegel rekordno število obiskov (obiskalo ga je kar 203.350 obiskovalcev) – v štirih ogromnih halah je na 30.000 m2 razstavljalo kar 424 založnikov, od tega 84 iz tujine. Za primerjavo naj povem, da je na letošnjem sejmu na Gospodarskem razstavišču, ki obsega 12.318m2, razstavljalo 109 razstavljalcev iz Slovenije. Medtem ko je Beograjski knjižni sejem v šestih predavalnicah ter na posameznih stojnicah omogočil izvedbo 530 različnih dogodkov (predavanj, predstavitev knjig, okroglih miz, delavnic), lahko rečemo, da tudi naš ni preveč zaostajal, saj je na štirih odrih (Glavni oder, Pisateljski oder, Pogovorna postaja, Otroški oder) ponudil okrog 280 najrazličnejših prireditev, namenjenih tako odraslim kot tudi najstnikom in najmlajšim. Kljub temu, da so bili pogovori primerno ozvočeni, pa se je izkazalo precej moteče, da je glasbeni program na Glavnem odru sovpadal z umirjenimi pogovori na Pogovorni postaji, kar je prispevalo k precejšnji dekoncentraciji tamkajšnjih gostov in občinstva.
K dobrodošlim pobudam za naslednje leto lahko štejem tudi predlog, da se pogovorne dogodke in okrogle mize, ki zahtevajo veliko pozornost s strani obiskovalcev, premakne v manjše dvorane, ki so zaprtega tipa in ki se nahajajo v prvem nadstropju nad garderobo. Pri tem se lahko veliko naučimo na primeru specifične logistike beograjskega sejemskega prostora, ki je zasnovan tako, da se delno odprte predavalnice nahajajo v tihem hodniku med 2. in 3. halo, pri čemer so na očeh mimoidočim obiskovalcem, ki se kadarkoli lahko odpočijejo na tamkajšnjih stolih in obenem v miru prisluhnejo predavateljem.
Eden izmed predlogov, kako bi lahko popestrili naš knjižni sejem, pa je tudi uvedba oddelka s starimi knjigami in stripi, nekakšnega antikvariata v malem, kjer bi lahko ljudje po mili volji listali knjige in neobremenjeno vdihavali vonj papirja, čemur je v Beogradu npr. namenjeno celotno nadstropje 4. hale, ki je tudi sicer najbolj razbremenjena stojnic in nudi največ možnosti za postanek, pogovor in oddih. Čeprav so tudi v Beogradu v ospredju posamezni avtorji s svojimi knjigami, pa se zdi, da so bolj zastopani pogovori o univerzalnih temah (o pomenu poezije v sodobni družbi, o posledicah digitalizacije v kulturi, o pravoslavnem obredju, o izdajanju otroških slikanic itd.) – tako sem na medmrežju zasledila, da sta na letošnjem Beograjskem knjižnem sejmu svoji knjigi predstavili tudi slovenska avtorica in ena izmed slovenskih založb.
Primeri medkulturnega sodelovanja

Turška stojnica v Beogradu
Čeprav se skozi obsežen program knjižnega sejma v Beogradu, ki je v celoti napisan v cirilici, lahko prebijejo le najbolj vztrajni in dosledni sledilci, velja izpostaviti dve prireditvi, ki sta ju v sodelovanju s slovenskimi avtoricami organizirali srbska in slovenska založba: slovenska antropologinja Nataša Rogelja Caf je predstavila svoj antropološki potopis z naslovom Trinajsti mesec, ki ga je predlanskim prevedla in izdala založba Geopoetika, medtem ko je srbska založba Odiseja v sodelovanju s slovensko založbo Malinc organizirala pogovor na temo prevajanja otroške literature znotraj projektov programa Ustvarjalna Evropa, pri čemer je kot vzorčni primer izpostavljen roman 35 kalorij brez sladkorja srbske pisateljice Jasminke Petrović, ki je bil poleg slovenščine preveden še v španski jezik. Na okrogli mizi, ki so se je udeležile urednica založbe Malinc, Barbara Pregelj, in urednica založbe Odiseja, Sandra Bakić Topalović, skupaj s pisateljico Jasminko Petrović, je pogovor stekel tudi o destribuciji in promociji, ki je potekala v obliki srečanja pisateljice z bralci v Sloveniji in Španiji na različnih sejmih, knjižnicah in v šolah. Slovenski pisatelji/ce in pesniki/ce oz. njihovi prevedeni romani s srbskimi naslovi pa so se nahajali na vidnem mestu v tretji hali beograjskega sejma – med avtorji naj izpostavim Miho Mazzini-ja, Zorana Predina in Mojco Kumerdej – slednja je bila gostja založbe Geopoetika že leta 2018, ko je bil njen roman Kronosova žetev preveden v srbski jezik in je knjigo predstavila na sejmu. Podobno je storil Mazzini z romanom Izbrisana leta 2015, čeprav je takraten dogodek obiskalo bolj malo ljudi. Da pa je tema o izbrisanih v Sloveniji prav sedaj šele postala aktualna, priča podatek, da je bil pogovor o knjigah založbe Goga – kratkoprozni zbirki Ćrtice Tine Perić, Mazzinijevem romanu Izbrisana in zborniku Tega se ne da izbrisati Andraža Rožmana – eden izmed najbolj obiskanih dogodkov na celotnem knjižnem sejmu v Ljubljani.

Prizor z ljubljanskega sejma
Ko govorimo o obisku eminentnih gostov iz tujine, se oba sejma lahko pohvalita z visoko udeležbo obiskovalcev – za stojnico Beletrine se je kar dva dni vila dolga vrsta oboževalcev brazilskega pisatelja Chrisa Carterja, ki je podpisoval svoje kriminalke, medtem ko se je beograjski sejem pohvalil z obiskom angleškega pisca kriminalk, novinarja in kolumnista Toni-ja Parsonsa, katerega številni ljubezenski in horror romani so prevedeni v srbski jezik. Kljub temu pa lahko rečemo, da je med obema knjižnima sejmoma vseeno kar nekaj razlik, med njimi naj omenim največjo oz. najbolj očitno – medtem ko si Beograd zaradi obsežnih prostorskih kapacitet in politično-kulturoloških navezav lahko privošči gostiti literarne gost(j)e iz Evrope, Azije, Afrike in latinske Amerike ter poleg predstavitve posameznih knjižnih novitet omogoča tudi multimedijsko predstavitev kulture posameznih držav, se Ljubljana kljub obisku nekaterih gostov iz tujine in vsakoletnemu fokusu na določeno državo (letos Hrvaška), vseeno “zapira” v krog slovenskih založb, ki se iz leta v leto bolj pritožujejo, da se jim namenja premalo pozornosti in prostora. Kar je glede na izjemno visoko ceno kvadratnega metra najemnine za stojnico v Gospodarskem razstavišču, nenazadnje povsem razumljivo, saj imajo zlasti manjše založbe lahko na koncu knjižnega sejma veliko izgubo.
Minimalizem v vseh oblikah: izgled stojnic in popusti

Izbrano, a obenem skromno: Črna skrinjica
Prav veliki stroški z najemom sejemskega prostora so verjetno tudi razlog, da so si največje popuste (50-70%) lahko privoščile le velike založbe, medtem ko so male ostale pri skromnejših popustih (10-20%). Na strateško vidnejših mestih smo lahko opazili Mladinsko knjigo, Avroro in založbo Felix, ki je imela na razpolago kar dva ogromna prostora v obeh halah, medtem ko so se številne manjše založbe gnetle na parih kvadratnih metrih in se trudile ujeti kakega obiskovalca, ki je zataval med iskanjem knjige. Tudi za Beograjski knjižni sejem veljajo enaka pravile igre – večje založbe imajo že desetletja najet prostor na točno določenem mestu v dvorani, katerega vizualna podoba ostaja bolj ali manj ista. Tu in tam se zgodi, da kakšna stojnica vendarle preseneti, kot se je to zgodilo predlanskim, ko je Pošta Srbije postavila na sredino največje hale starinsko telefonsko govorilnico, zraven pa gugalnico, obdano s cvetjem. Verjetno je navdih dobila pri takratni gostji sejma – Romuniji, ki je svoj prostor opremila s kar dvema gugalnicama, namenjenima odraslim in otrokom. Med letošnjimi vizualno impresivnimi stojnicami knjižnega sejma v Beogradu naj izpostavim stojnico Turčije, lanskoletne osrednje gostje sejma, ki je svoj prostor zasnovala tako, da je postavila nekaj študijskih miz, na katerih so se bohotile starinske svetilke in knjige za otroke in odrasle, ter stojnico Kube, ki je razstavni prostor opremila s številnimi črnobelimi fotografijami Che Guevare ter preprostih ljudi iz podeželja. Ambasador Kube L. E. Rodriges Hernandes se je v uvodnem nagovoru zahvalil Ministrstvu kulture Srbije in organizatorjem sejma za častno gostovanje njegove države ter izpostavil prijateljstvo med obema državama in pomembno vlogo, ki jo zastopa knjiga tako v Srbiji kot na Kubi. Kubansko narodno nošo, ples in petje pa smo imeli priliko doživeti tudi ostale dni sejma, na katerem so se pojavili tudi kubanski minister kulture, direktor Kubanskega inštituta za knjigo, predstavniki kubanskih založb ter nekateri pisatelji in pesniki, ki so prepotovali dolgo pot do osrčja Balkana.
Ne glede na to, da gre za dva povsem različna knjižna sejma, ki sta odvisna od razpoložljivih prostorskih kapacitet, poslovne politike organizatorja, medregionalnih in meddržavnih navez ter marketinga posameznih založb – te se iz leta v leto z vse več težavami borijo za svoj prostor pod soncem – bi lahko rekli, da se drug od drugega lahko marsikaj naučita. Skupna točka obeh ostaja ljubezen do knjig (in kapitala, ki ga le-te prinašajo) in pisane besede. Naj motivacijska slogana 67. Beograjskega knjižnega sejma (Reč je slobodna) in 40. Slovenskega knjižnega sejma (Knjigo moraš imeti rad) prispevata tudi k branju knjig in razpravljanju o družbeno aktualnih temah, ne le k njihovemu nakupovanju …
Pregled ocene
Povzetek : O dveh knjižnih sejmih z našega dela Evrope